Onstran dobrega in zlega : predigra k filozofiji prihodnosti

ONSTRAN DOBREGA IN ZLEGA Predigra

k

filozofiji prihodnosti

Prevedel JANKO MODER

UVOD

Če bi rekli, da j e resnica ženska - a? Kaj ni utemeljen sum, da so imeli filozofi , kolikor so bili dogmatiki , malo poj ma o ženskah? Da je srhlj iva resnoba, okorna vsiljivost, s kakršno so se do zdaj po navadi lotevali resnice , nespretna in nespodobna pot ravno za osvojitev ženske? Vemo , da se ni dala zavzeti: - in vsakršna dogmatika se danes drži nekam žalostno in malodušno. Če se sploh še drži ! Nekateri zafrklj ivci namreč trdij o, da je padla, da vsa dogmatika leži na tleh, še več, da je v zadnjih zdihlj aj ih . Resno rečeno , imamo tehtne razloge za upanj e , da j e vse dogmatizira­ nj e v filozofiji , pa naj se dela še tako slovesno, še tako dokončno in končno veljavno, nemara vend�rle samo žlahtna otročarij a in začetništvo ; in mogoče je že zelo blizu čas , ko bomo spet in spet doumeli, kaj vse j e pravzaprav zadostovalo , d a j e bil postavlj en temeljhi kamen takih veličastnih in brezpogojnih filozofskih stavb , ki so jih do zdaj sezidali dogmatiki - kakšna ljudska prazna vera iz nepredstavljivo davnih časov (na primer vraža o duši, ki kot prazna vera o subjektu in j azu tudi danes še straši med nami) , mogoče kakšna besedna igra, kakšna slovnična zapeljivost ali predrzna posplošitev zelo omej enih, zelo osebnih , zelo človeško prečloveških dejstev. Filozofij a dogmatikov j e , upaj mo , samo obljuba za čez tisočletj a: kakor je bila v še zgodnejšem času astrologij a, za katere službo je bilo mogoče porabljenega več dpla, denarj a, bistrine in 7

potrplj enj a kakor doslej za katero si že bodi resnično znanost: - v Aziji in Egiptu se moramo nji in njenim »nadzemeljskim« zahtevkom zahvaliti za veliki slog v stavbarstvu . Kaže , da morajo vse velike reči, če se hočej o z večnimi zahtevami vpisati v srce človeštva , najprej tavati po svetu kot neznanske in strah zbujajoče spake: taka spaka je bila dogmatična filozofij a, na primer vedantski nauk v Aziji , platonizem v Evropi. Ne bodimo jim nehvaležni, čeprav je treba priznati , da j e bila najhujša, najdolgotrajnejša i n najnevarnejša vseh zmot do zdaj zmota dogmatikov, namreč Platonova iznaj dba o čistem duhu in o dobrem na sebi. Ampak zdaj , ko je premagana, ko je Evropa zadihala od te more in sme biti deležna vsaj bolj zdravega - spanj a, je naša naloga sama budnost in smo mi dediči vse moči, ki se je razvila v boju s to zmoto . Tako spregovoriti o duhu in o dobrem, kakor j e storil Platon, se vendar pravi postaviti resnico na glavo in zatajiti perspektivnost, sam temeljni pogoj vsega življenj a ; j a , človek se sme , kot zdravnik , vprašati : »Od kod taka bolezen n a najlep­ šem poganjku antike , na Platonu? Ga je res ugonobil hudobni Sokrat? Je Sokrat vendarle kvaril mladino? In je zaslužil trobeliko?« - Ampak boj s Platonom. ali , razumljiveje in za »ljudstvo« povedano , boj s krščansko­ cerkvenim pritiskom tisočletij - zakaj krščanstvo j e platonizem z a »ljudstvo« - j e v Evropi ustvaril čudovito napetost duha, kakršne še ni bilo na zemlji: s tako napetim lokom je zdaj mogoče streljati na najbolj oddaljene cilje , Evropejec seveda to napetost občuti kot nujo; in že dvakrat so v velikem slogu poskusili zrahlj ati to napetost, enkrat z j ezuitstvom. , drugič z demokratičnim razsvetlj enstvom: - to bi s svobodo tiska in branjem časopisov v resnici lahko doseglo , da duh ne bi več tako zlahkoma občutil samega sebe kot »nuj o« ! (Nemci so iznašli smodnik - vsa čast j im ! Pa so spet poravnali račun - iznašli so tisk. ) Ampak mi, ki nismo ne j ezuiti , ne demokrati , še celo Nemci ne 8

zadosti , mi dobri Evropejci in svobodni, zelo svobodni duhovi mi ju imamo še zmeraj , vso nujo duha in vso napetost njegovega loka! ln mogoče tudi puščico, nalo­ go , kdo bi vedel? cilj . . . �

Si/s-Maria, Zgornji Engadin v j uniju 1885

9

PRVO POGLAVJE O

predsodkih filozofov

1 Volj a po resnici , ki nas bo zapeljala še v marsika­ tero tveganje , tista znamenita resnicolj ubnost , o kateri so vsi filozofi do zdaj govorili spoštljivo: kakšna vpraša­ nj a nam je že vse postavila ta volj a po resnici ! Kakšna čudna, huda, vprašljiva vprašanj a! To je že dolga zgodba - in vendar je videti, kakor da se je šele začela? Ali je potem kaj čudnega, če nazadnj e postanemo nezaupljivi , izgubimo potrplj enj e , se nestrpno oziramo? Če se tudi mi od te sfinge naučimo spraševati? Kdo nam pravzaprav tu postavlj a vprašanj a? Kaj v nas pravzaprav hoče »k resnici«? - Res , dolgo smo se zadrževali pred vprašanj em po vzroku te volj e - dokler nismo nazadnj e kratko in malo obtičali pred še bolj temeljnim vpraša­ njem. Vprašali smo po vrednosti te volj e . Vzemimo , da hočemo resnico: zakaj ne rajši neresnico? In negoto­ vost? Celo nevednost? - Vprašanje vrednosti resnice j e stopilo pred nas - ali p a smo le m i stopili pred to vprašanj e?. Kdo od nas je tu Ojdip? Kdo sfinga? Kakor kaže , gre za snidenj e vprašanj in vprašaj ev. - In ali bi nam kdo verj el, da se nam nazadnj e vsiljuj e misel, kakor da to vprašanj e do zdaj še nikoli ni bilo postav­ ljeno - kakor da smo ga mi prvič zagledali , uzrli , tvegali? Pti tem gre namreč za tveganje , in mogoče še ni bilo večjega.

10

2

»Kako bi moglo kaj nastati iz svojega nasprotj a? Na primer resnica iz zmote? Ali volj a po resnici iz volj e po prevari? Ali nesebično dejanje iz koristolj ubj a? Ali čisto sončno gledanje modrij ana iz poželjivosti? Taki nastanki niso mogoči ; kdor sanj a o tem, je norec, j a, še slabše ; največ vredne reči morajo imeti drug, lasten vir - iz tega minljivega, zapeljivega, goljufivega, majh­ nega sveta, iz te zmede slepila in poželenj a j ih ni mogoče izpelj ati ! Nasprotno, njihov vzrok mora tičati v naročju biti , v neminlj ivem, v skritem bogu, v ,stvari na sebi' - tu in nikjer drugj e !« - Iz takega načina presoje izvira značilni predsodek, po katerem je mogoče prepoznati metafizike vseh časov; ta način vrednotenja je podlaga vseh njihovih logičnih postopkov; _iz te »vere« si prizadevajo za svojo »vednost« , za tisto , kar nazadnj e slovesno imenuj ejo »resnica« . Temeljna vera metafizikov je vera v nasprotja vrednot. Niti najprevid­ nejši med njimi se niso domislili , da bi podvomili že takoj tu , na pragu, kjer j e vendar najbolj potrebnd: pa čeprav so se hvalili »de omnibus dubitandum«. Smemo namreč dvomiti , prvič, da sploh obstaj ajo nasprotj a, in drugič, da so ljudska vrednotenj a in nasprotj a vrednot, na katera so metafiziki pritisnili svoj žig, nemara samo površna vrednotenj a, samo začasne perspektive , za povrh mogoče še iz kakšnega kota, mogoče od odspo­ daj , iz nekakšne žabj e perspektive , da si sposodimo izraz, ki je v rabi pri slikarj ih? Ne glede na vso vrednost, ki utegne biti prisoj ena pravemu, resničnemu, riesebičnemu: utegnilo bi se zgoditi , da bi morali za vse življenje višjo . i n temeljnejšo vrednost prisoditi videzu, volji po prevari, sebičnosti in poželenju . Še to bi bilo mogoče, da je tisto, kar dela vrednost onih dobrih in ·čaščenih , po videzu nasprotnih reči ravno v tem, ker so zapleteno v sorodu , povezane, spentlj ane , mogoče celo v bistvu enake slabim rečem. Mogoče ! - Ampak koga je volj a meniti se za take nevarne »mogoče« ! Za to bo 11

že treba počakati na prihod nove vrste filozofov, takih , ki bodo imeli kakšen drugačen, obrnjen okus in nagib kakor dosedanji - filozofov z nevarnim »mogoče« v vsakem pomenu . - In z vso resnobo rečeno: vidim prihajati take nove filozofe . 3 Potem ko sem zadosti dolgo gledal filozofom med vrstice in pod prste, si pravim: največji del zavestnih misli moramo uvrščati med nagonske dej avnosti, in še celo v filozofskem mišljenj u ; tu moramo spremeniti gledanj e , kakor smo ga glede dednosti in »priroj enosti«. Kakor je dej anj e rojstva pri vsem teku in poteku dedovanj a majhnega pomena: ravno tako ni »zavest« nič kaj odločilnej e nasprotna nagonskemu - večino filozofovih zavestnih misli skrivaj vodijo njegovi nagoni in.jih silijo v določene tire . Tudi za vso logiko in navidezno samostojnostjo njenega gibanj a so vrednote­ nj a, j asnej e povedano , fiziološke zahteve po ohranitvi določene vrste življenj a. Da j e na primer določeno več vredno kakor nedoločeno , videz manj vreden kakor »resnica« : taka vrednotenj a bi utegnila, ne glede na vso njihovo urejevalno tehtnost za nas, biti vendarle samo povrhnj a, neka posebna vrsta niaiserie , -kakršna j e nemara potrebna ravno z a ohranitev bitij , kakor smo mi . Če namreč vzamemo , da ni ravno človek »mera stvari«; . . 4

Zmotnost kakšne sodbe za nas še ni ugovor proti nji; v tem je mogoče naš novi j ezik najbolj tuj . Vpraša­ nje j e , koliko pospešuj e , ohranj a življ enj e , koliko ohranja, mogoče celo goji vrsto ; in načelno radi trdimo , da so najbolj zmotne sodbe (med katere spadajo sinte­ tične sodbe a priori) za nas najbolj nepogrešljive, da brez veljave logičnih fikcij , brez merj enj a dej anskosti po zgolj izmišlj enem svetu brezpogojnega, sebi enake12

ga, brez stalnega pačenj a sveta s številom človek ne bi mogel živeti - da bi se reklo odpovedati se zmotnim sodbam odpovedati se življ enju, zanikati življenj e . Pri­ znati neresnico za pogoj življ enj a : to se seveda pravi , nevarno se upreti privajenim občutkom vrednosti; in filozofij a, ki to tvega, se že samo s tem postavlj a onstran dobrega in zlega. 5 K temu, da na vse filozofe gledamo na pol nezaup­ ljivo , na pol porogljivo , ne izziva to , da se venomer znova odkrij e , kako nedolžni so - kolikokrat in kako zlahkoma se kaj zarečejo ali zablodij o , skratka njihova otročj ost in otroškost - temveč to , da pri njih ne gre zadosti pošteno : saj vsi od kraj a zaženejo velik in kreposten hrup , brž ko se kdo le količkaj dotakne vprašanj a dejanskosti. Vsi skupaj se delajo, kakor da so svoja prava mnenj a odkrili in dosegli s samorazvojem hladne , čiste , božansko brezskrbne dialektike (v naspro­ tju z mistiki vseh stopenj , ki so bolj pošteni in večji tepčki od njih - ti govorij o o »inspiracij i«) : čeprav v bistvu s poznej e iskanimi razlogi branij o kakšno vna­ prejšnj o postavko , domislek, »navdih« , večinoma kakš­ no v abstraktnost privzdignj eno in·· presejano srčno želj o: - vsi skupaj so odvetniki, pa se ne želijo tako imenovati , in sicer največkrat celo prebrisani zagovor­ niki svojih predsodkov, ki j ih imenuj ejo »resnice«- in zelo daleč od poguma vesti , ki si to, pa ravno to prizna, zelo daleč od dobrega okusa poguma, ki da to tudi vedeti , bodisi da s tem posvari kakšnega sovražnika ali prijatelj a, ali pa iz obj estnosti in da se ponorčuj e iz samega sebe. Ne samo togo , tudi spodobno tartifovstvo starega Kanta, s katerim nas zvablj a na dialektične skrivne ovinke , ki pelj ej o , pravzaprav spelj uj ej o , k njegovemu »kategoričnemu imperativu« - ta prizor nas , razvaj ene , spravlj a v smeh , saj vidimo nemajhno zabavo v tem , ko gledamo na prste starim moralistom in 13

pridigarj em morale z njihovimi prefinj enimi zahrbtnost­ mi . Ali celo tisti hokuspokus z matematično obliko , s katero je Spinoza kakor z oklepam obdal in maskiral svojo filozofij o - »ljubezen« do njegove modrosti navse­ zadnje , če naj besedo pravilno in pošteno pojasnimo da bi že vnaprej vzel pogum napadalcu, ki bi se upal ozreti po tej nepremagljivi devici in Paladi Ateni: koliko lastne. preplašenosti in ranljivosti izdaj a ta ma­ škarada samotarskega bolnika ! 6 Postopoma se mi je razkrilo, kaj je bila vsaka dosedanj a velika filozofij a: namreč samoizpoved nj ene­ ga začetnika in nekakšni nehoteni in neopazni spomini ; ravno tako , da so moralni (ali nemoralni) nameni v vsaki filozofiji prava življ enjska klica, iz katere j e vselej zrasla vsa rastlina. V resnici človek ravna dobro (in pametno) , kadar si hoče priti na j asno, kako so prav­ zaprav nastale najbolj odmaknj ene metafizične trditve kakšnega filozofa, če se vselej najprej vpraša: za katero moralo jim (ali mu) gre pravzaprav? Potemtakem ne verj amem, da bi bil »gon po spoznanj u« oče filozofij e , temveč da j e kakšen drug gon, t u ali sicer kj e , uporabil spoznanj a (in nespoznanj a ! ) samo kot nekakšno orodj e . Kdor pa n a temeljne gone človeka pogleda tako , do kod neki so kot navdihujoči geniji (ali demoni in duhovini -) ravno v tem prignali svojo igro , bo ugotovil, da so se vsi že kdaj ukvarjali s filozofij o - in da bi vsak posamezni med njimi ravno sebe vse prerad predstavil kot zadnji namen bivanj a in kot upravičenega gospodar­ ja vseh drugih gonov. Vsak gon je namreč oblastiželj en: in kot tak poskuša filozofirati. - Seveda: pri učenj akih, pravih ljuqeh znanosti , j e najbrž drugače - »bolj še« , če hočete - pri njih j e nemara v resnici nekaj takega kakor gon po spoznanj u , nekakšen neodvisen urni mehani­ zemček, ki dobro navit junaško dela v tej smeri , ne da bi bili vsi drugi goni učenj akov pri tem bistveno soude14

leženi. Pravi »interesi« učenj aka so zato po navadi čisto kj e drugj e , nemara v družini ali v pridobitništvu ali v politiki ; ja, skoraj je čisto vseeno , ali je njegov strojček postavlj en tu ali tam v znanosti in ali »nadepolni« mladi delavec dozori v dobrega j ezikoslovca ali poznavalca gob ali kemika : - ne označuje ga, da bo postal to ali ono . V nasprotju s tem pa na filozofu ni popolnoma nič neosebnega; in njegova morala še posebej odločno in odločilno priča o tem , kdo je - se pravi, po kakšnih stopnjah so med seboj razvrščeni najbolj notranji goni njegove narave . 7 Kako hudobni so lahko filozofi ! Ne poznam večje strupenosti, kakor je šala, ki si jo je Epikur dovolil na račun Platona in platonikov: imenoval j ih je dionizioko­ lake . To pomeni dobesedno in predvsem »Dionizove lizune« , torej pratež in ritoliznike tiranov; povrh tega pa se skriva v tem še »to so sami igralci, v tem ni nič pristnega« (dionizokolaks je bilo namreč popularno ime za igralca) . In v tem je pravzaprav hudobij a, ki jo j e Epikur izstrelil v Platona: zamerilo s e m u j e veličastj e , nastopaštvo, v čemer j e bil Platon s svojimi učenci vred tako doma - kjer pa ni bil doma Epikur ! on, stari šomošter s Samosa, ki je skrito tičal v svojem vrtičku v Atenah in napisal tristo knjig, kdo bi vedel? mogoče 'iz togote in častilakomnosti proti Platonu? - Trajalo j e sto let, preden j e Grčij a ugotovila, kdo j e bil ta vrtni bog Epikur. - Pa je ugotovila? 8 V vsaki filozofij i j e točka, ko stopi na oder filozo­ fovo »prepričanj e« : ali da povemo v j eziku starega misterij a:

adventavit asinus pulcher et fortissimits. 15

9 »Po naravi« hočete živeti? O, plemeniti stoiki, kako sleparske besede ! Zamislite si bitj e , kakor je narava, neizmerno zapravljivo; neizmerno ravnodušno , breznamensko in brezobzirno , brez usmilj enj a in brez pravičnosti, rodovitno in j alovo in obenem negotovo , zamislite si indiferentnost samo kot moč - kako bi mogli živeti po taki indiferentnosti? Živeti - kaj ni to ravno hoteti biti drugačen, kakor je ta narava? Kaj se živeti ne pravi vrednotiti , dajati prednost , biti krivičen , ome­ jen, hoteti biti različen? Vzemimo pa, da vaš imperativ »živeti po naravi« pomeni pravzaprav toliko kakor »živeti po življenj u<< - kako bi torej tega ne mogli? Zakaj iz tega, kar ste vi sami in morate biti , delati načelo? - V resnici je čisto drugače : medtem ko se zanosno delate , kakor da berete kanon svoje postave iz narave , hočete čisto nekaj nasprotnega, vi čudaški igralci in samoslepljivci ! Vaš ponos hoče naravi , celo naravi, predpisati in vcepiti vašo moralo , vaš ideal ; zahtevate , naj bi bila narava »po stoi« , in bi radi , da bi bilo vse bivanje ukroj eno samo po vaši podobi - kakor neznansko , večno poveličanje in posplošenje stoicizma ! Z vso svojo ljubeznijo do resnice se -tako dolgo , tako vztrajno, tako hipnotično togo silite videti naravo na­ pačno, namreč stoično, dokler je sploh ne morete več drugače videti� in kaj vem kakšna brezmejna prevzet,. nost Vam nazadnje vliva še blazniško upanj e , da je tudi naravo mogoče tiranizirati, ker znate sami sebe tiranizi­ rati - stoicizem je samotiranij a -: kaj ni tudi stoik del narave? . . . Ampak to je stara, večna zgodba: kar se j e takrat dogajalo s stoiki , s e dogaj a š e danes, brž ko katera od filozofij začne verjeti vase. Vselej ustvari svet po svoji podobi , ne more drugače ; filozofija je ta trinoški gon sam , duhovna volj a po moči, po »Stvaritvi sveta« , po causi primi.

16

10 Vnema in izbranost, rad bi celo rekel: zvitost, s kakršnimi se danes povsod po Evropi lotevajo vprašanj »dej anskega in navideznega sveta« , daj ej o misliti in poslušati ; in kdor pri tem v ozadju sliši samo »voljo po resnici« in nič drugega, prav gotovo nima posebno tenkega ušesa. V posameznih in redkih primerih j e mogoče res pri tem udeležena taka volj a p o resnici, kakšna razigrana in pustolovska korajža, pohlep meta­ fizikov po izgubljenem položaj u , ki ima navsezadnj e še zmeraj rajši prgišče »gotovosti« kakor voz, zvrhano poln lepih možnosti ; menda obstaj aj o ·celo puritanski fanatiki vesti, ki še sami rajši legajo umirat na zanesljiv nič kakor na negotov nekaj . Ampak to je nihilizem in znamenj e obupavajoče, na smrt utrujene duše: pa naj so videti dej anj a take kreposti še tako pogumna. Pri močnej ših , bolj življenj skih, po življenju še žehtečih mislecih pa je menda drugače: ko se ženejo proti videzu in besedo »perspektivičen« izgovarjajo že z napuhom, ko na verjetnost lastnega telesa daj o približno tako malo kakor na verjetnost videza, ki pravi »zemlj a miruj e« , irt tako na videz dobre volje izpuščajo najzane­ sljivejšo posest (kaj se namreč zdaj zdi človeku zaneslji­ vejše od lastnega telesa?) , kdo ve, ali ne mislijo pravza­ prav znova osvojiti česa, kar so imeli svoj čas še bolj zanesljivo, kaj od stare , nekdanj e posesti vere , mogoče »nesmrtno dušo« , mogoče »starega boga« , skratka, ideje , na katerih se je dalo bolj e , namreč močneje in veseleje živeti kakor na »modernih«? V tem je nezaupa­ nje do modernih idej , je nejevera v vse tisto , kar je bilo postavljeno včeraj in dan�s ; mogoče je primešana rahla naveličanost in porog, ki ne prenese več stare šare pojmov iz vseh mogočih virov, kar prinaša danes na trg tako imenovani pozitivizem , gnus bolj razvaj enega oku­ sa pred sejmarsko pisanostjo in skrpanostjo vseh teh filozofastrov dejanskosti, na katerih ni razen pisanosti nič novega in pristnega. V tem , se mi zdi , bi morali dati 2

Izbrano delo

17

prav tem današnjim skeptičnim protidejanstvenikom in mikroskopikom spoznanj a: njihov instinkt, ki j ih podi iz moderne resničnosti , je neizpodbiten - kaj pa nam mar njihove vzvratne zavratne poti! Bistveno na njih ni to , da hočejo nazaj : temveč to , da hočejo - stran. Malo več moči, poleta, poguma, umetnij e : pa bodo hoteli ven - in ne nazaj ! 11 Zdi s e mi , d a s i zdaj povsod prizadevaj o odvrniti pogled od pravega vpliva, ki ga je imel Kant na nemško filozofijo , in zlasti razumno zdrsniti čez vrednost; ki j o j e priznaval sam sebi . Kant j e bil predvsem i n najprej ponosen na svojo tablo kategorij , s to tablo v rokah j e rekel: »To j e najtežj e , česar s e j e bilo kdaj mogoče lotiti v prid metafizike . « - Tak dojemimo že ta »je bilo mogoče« ! Bil je ponosen na to , da je v človeku odkril novo zmožnost , zmožnost sintetične sodbe a priori. Vzemimo , da se je v tem sam zmotil: vendar sta se razvoj in hitri razcvet nemške filozofije obesila na ta ponos in na tekmo med vsemi mlajšimi , da bi odkrili mogoče še kaj ponosnejšega - in prav gotovo »nove zmožnosti«! - Ampak streznimo se: saj je že čas . Kako so mogoče sintetične sodbe a priori? se je vprašal Kant - in kaj je pravzaprav odgovoril? Ob pomoči zmožnosti: ampak žal ne s tremi besedami , temveč tako na dolgo. in široko , veličastno in s takim razmahom nemškega smisla za globokoumnost in zapletenost , da so ljudje preslišali veselo niaiserie allemande, ki tiči v takem odgovoru . Bili so celo vsi iz sebe zaradi nove zmožnosti in vriskanje je doseglo vrh , ko je Kant za povrh odkril še moralno zmožnost v človeku: - takrat so bili Nemci namreč še moralni in še sploh ne »realno politični«. Napočili so medeni tedni nemške filozofij e ; vsi mladi bogoslovci tiibingenskega zavoda so odšli nemudoma v hosto - vse j e iskalo »zmožnosti« . In kaj vse so našli­ v tistem nedolžnem, bogatem, še mladostnem času 18

nemškega duha, v katerega je zapihala, zapela roman­ tika, hudobna vila, takrat, ko še niso znali ločevati med »najti« in »iznajti« ! Predvsem zmožnost za »nadčutno«: Schelling je temu rekel intelektualno zrenje in s tem pohitel naproti naj srečnej šim poželenjem svojih v bistvu pobožnoželj nih Nemcev. Vsemu temu prešernemu in zanesenjaškemu gibanj u , ki je bilo mladost, pa naj se je še tako drzno oblačilo v sive in starčevske pojme , bi sploh ne mogli storiti večje krivice , kakor če bi ga vzeli resno in ga obravnavali nemara celo z moralnirh ogorče­ njem ; dovolj , ljudje smo se postarali - sanje so se razkadile . Prišel je čas , ko smo si natirali čela: in si jih še danes. Ljudje smo sanj ali : predvsem in prvi - stari Kant . »Ob pomoči zmožnosti« - je rekel ali vsaj mislil. Ampak ali je to - odgovor? Razlaga? Ali pa samo ponovitev vprašanj a? Kako vendar opij uspava? »Ob pomoči zmožnosti ,« namreč z virtus-'dormitivo - odgo­ varj a zdravnik pri Molieru,

quia est in eo virtus dormitiva, cujus est natura sensus assoupire. Ampak taki odgovori sodijo v komedij o in nazad­ nje je že čas, da Kantovo vprašanje »kako so mogoče sintetične sodbe a priori« nadomestimo z drugim: »Za­ kaj je potrebna vera v take sodbe?« - namreč doumemo , da moramo verjeti, da so take sodbe resnične , če hočemo ohraniti bitj a naše vrste ; zato pa so seveda mogoče tudi napačne sodbe! Ali j asneje in surovo in temeljito povedano : sintetične sodbe a priori bi sploh ne smele biti »mogoče«: nimamo nobene pravice do njih, v naših us.tih so same napačne sodbe . Ampak prav gotovo je potrebna vera v njihovo resničnost, kot povrhnj a vera in videz, ki sodi k perspektivični optiki življenj a. - Če pa se nazadnje spomnimo še neznanske­ ga učinka, ki ga je imela »nemška filozofij a« - upam, da razumemo upravičenost narekovajev? - po vsej Evropi, potem ni dvoma, da je morala biti pri tem z•

19

udeležena nekakšna virtus dormitiva: Ljudj e smo bili navdušeni, da imamo med plemenitimi postopači, kre­ postniki, mistiki, umetniki, tričetrtinskimi kristjani in političnimi mračnj aki vseh narodov po zaslugi nemške filozofije strup proti še premogočnemu senzualizmu, ki se iz prejšnjega stoletj a pretaka v to, skratka - »sensus

assoupire« . . .

12 · Kolikor gre za materialistično atomistiko: ta sodi med naj bolje spodbite stvari, kar j ih j e ; in mogoče danes v Evropi ni med učenjaki nihče tako neučen, da bi ji prisoj al še kakšen resnejši pomen razen za udobno priročno in domačo rabo (namreč kot skrajšavo izraznih pripomočkov) - in sicer predvsem zaradi Dalmatinca Boškoviča, ki je hkrati s Poljakom Kopernikom do zdaj največji in najzmagovitej ši nasprotnik videza. Medtem ko nas je namreč Kopernik pregovoril, naj proti vsem čutom verjamemo, da zemlj a ne miruje, je Boškovič učil, da se moramo odpovedati veri še v zadnje, kar j e ostalo »trdnega« od zemlje, veri v »snov«, v »materijo«, v atom, zemeljski ostanek in drobček: to je največje zmagoslavje nad čuti, kar j ih je bilo do zdaj izbojevanih na zemlji . - Vendar moramo iti še naprej in napovedati vojno, neizprosno vojno na nož tudi »atomistični potre­ bi«, ki še zmeraj nevarno naprej živi, na področjih, kjer nihče ne sluti, tako kakor oni drugi, bolj znameniti »metafizični potrebi« : - najprej moramo iztrebiti tudi ono drugo in usodnejšo atomistiko, ki jo je naj bolje in naj dlje učilo krščanstvo, atomistiko duš. Naj mi bo dovoljeno s to beseqo označiti vero, ki j emlj e dušo kot nekaj neuničljivega, večnega, nedeljivega, kot monado, kot atomon: to vero je treba spraviti iz znanosti ! Ampak pri tem se, med nami rečeno, sploh ni treba iznebiti »duše« same in se odpovedati eni najstarejših in naj­ častitljivejših podmen: kakor se po navadi drži smola naturalistov, ki se '»duše« komaj dotaknejo, pa jo tudi že izgubij o . Ampak odprta je pot za nova dojemanj a 20

in izpopolnjevanj a podmene o duši: in poj mi kakor »umrljiva duša« in »duša kot mnogoterost subjektov« . in »duša kot združba nagonov in afektov« bodo.imeli v znanosti še naprej pravico do državlj anstva. Vtem ko novi psiholog pripravlj a konec prazni veri , ki se je do zdaj s skoraj tropsko bujnostjo bohotila okoli predstave o duši , se je seveda nekako sam pahnil v novo puščavo in v novo nezaupanj e - že mogoče , da je bilo za starejše psihologe udobnej e in prij etneje -: ampak navsezadnj e ve, da je ravno s tem obsoj en tudi na iznajdba - in , kdo bi vedel?'mogoče tudi n a najdbo. 13 Fiziologi bi morali premisliti , da ne bi samoohranj e­ valnega nagona postavljali za kardinalni nagon organ­ skega bitja: Vse, kar je živo , hoče predvsem izkazovati moč - življ enje samo fe volj a po moči -: samoohranje­ vanje je samo ena od posrednih in najpogostejših posledic tega. - Skratka, tu kakor povsod, previdnost pred odvečnimi teološkimi načeli ! - kakršno je tudi samoohranjevalni nagon (zanj se moramo zahvaliti Spi­ nozovi nedoslednosti) . Tako namreč ukazuje metoda, ki mora biti v bistvu varčnost z načeli. 14 Zdaj se mogoče v petih, šestih glavah svita, da je tudi fizika safilO nekakšna razlaga in priredba sveta (po nas ! če mi dovolite pripombo) , ne pa pojasnitev: ampak kolikor se ta zanaša na vero v čute, velj a za več in mora še za dolgo obveljati za več, namreč kot pojasnitev. Na svoji strani ima oči in prste, videz in oprijemljivost govorita zanjo : to deluje na dobo s plebejskim temelj­ nim okusom očaruj oče , nagovarj ajoče , prepričevalno ­ saj intuitivno sledi kanonu resnice večno ljudskega senzualizma. Kaj je j asno , kaj »poj asnjeno«? Najprej to, kar je mogoče videti in otipati" tako daleč je treba 21

prignati vsako vprašanj e . Narobe : ravno v upiranju čutnosti j e bil čar platonskega načina mišljenj a , ki j e bil gosposki- mogoč med ljudmi , k i s o imeli š e celo močnejše in zahtevnejše čute , kakor j ih imajo naši sodobniki, vendar so znali najti višje zmagoslavje v tew , da so ostali gospodarji čutov: in sicer ob pomoči bledih, hladnih, sivih pojmovnih mrež, ki so. j ih vrgli čez pisani vrtinec čutov - čez sodrgo čutov, kakor j e rekel Platon. V tistem obvladovanju in tolmačenju sveta po Platonovi maniri je bila drugačna vrsta užitka, kakor j e ta, kakršno nam ponujajo današnji fiziki , ravno tako pa tudi darvinisti in antiteleologi med fizio­ loškimi delavci, s svojim načelom »kar naj manjše moči« in kar največje mogoče neumnosti . »Kjer človek nima več kaj videti in prij eti, tam tudi nima več kaj iskati« - to je seveda drugačen imperativ kakor Platonov, pa je mogoče kakor nalašč pravi za robati, delavni rod strojnikov in mostarjev prihodnosti , ki j ih čaka samo grobo' delo . 15 Če se želiš mirne vesti ukvarjati s fiziologija , moraš verj eti, da čutila niso poj avi v smislu idealistične filozo­ fij e : kot taki bi vendar. ne mogli biti vzroki ! Torej senzualizem vsaj kot urejevalna podmena; da ne rečemo kot hevristično načelo . - Kako? in drugi pravijo celo , da je zunanji svet delo naših organov? Ampak potem bi bilo tudi naše telo, kot del zunanj ega sveta, delo naših organov! In potem bi bili vendar naši organi sami - delo naših organov! To j e , kakor se mi zdi, popolna reductio ad absurdum: če vzamemo, da je poj em"causa sui nekaj popolnoma absurdnega. Potemtakem zunanji svet ni delo ·naših organov -? 16 Še zmeraj nekateri nedolžni samoopazovalci misli­ j o , da obstaj ajo »neposredne gotovosti«, na primer »mislim« , ali , kakor je bila Schopenhauerjeva prazna 22

vera, »hočem«: kakor da more tu spoznanje čisto in golo prijeti svoj predmet, kot »stvar na sebi« , in kakor da ni nobenega popačenj a ne pri subjektu ne pri objektu . Vendar bom še stokrat ponovil, da »neposred­ na gotovost« , kakor tudi »absolutno spoznanj e« in »stvar na sebi« , skriva v sebi contradictio in adjecto: treba bi se bilo vendar že otresti zapeljivosti besed ! Tudi če ljudstvo verj ame, da je spoznanje znanje do konca, si mora filozof reči: »Če razčlenim potek, izražen s stavkom ,mislim' , dobim vrsto drznih trditev, katerih utemeljitev je težka, nemara nemogoča - na primer, da sem jaz tisti , ki misli , da sploh mora biti kaj , kar misli , da je mišlj enje dej avnost in učinek kakšnega bitj a, ki je mišljeno kot vzrok, da obstaj a ,j az' , nazadnj e , da je že ugotovlj eno , kaj naj pomeni mi�lj enj e - da vem, kaj je mišljenj e . Če se namreč sam pri sebi še ne bi bil odločil glede tega, po čem naj bi presodil, da to, kar se ravnokar dogaj a, ni nemara ,hotenje' ali ,čutenj e'? Dovolj , tisti ,mislim' predpostavlj a, da lahko svoje trenutno stanje primerjam z drugimi stanj i , ki j ih po­ znam pri sebi, in tako ugotovim , kaj to stanje j e: zaradi te vzvratne zveze z ·drugimi ,vednostmi' pa misel zame seveda nima neposredne ,gotovosti' . « - Namesto »nepo­ sredne gotovosti«, v katero lahko verj ame v danem primeru ljudstvo , dobi tako filozof v roko vrsto metafi­ zičnih vprašanj , prav posebnih vprašanj vesti intelekta, ki se glasijo: »Od kod j emljem poj em mišljenj a? Zakaj verj amem v vzrok in učinek? Kaj mi daj e pravico govoriti o j azu in celo o j azu kot vzroku in nazadnj e še o j azu kot vzroku misli?« Kdor se upa sklicevati na nekakšno intuicijo spoznanj a, da bo tako lahko odgovo­ ril na ta metafizična vprašanj a kakor tisti, ki pravi: »Mislim in vem, da je to vsaj resnično , res, zanesljivo« - ta bo pri filozofu danes našel pripravlj en nasmešek in dva vprašaj a. »Dragi moj ,« mu bo mogoče namignil filozof, »ni verj etno , da se ne motite: ampak zakaj tudi po vsej sili resnica?« 23

17 Kolikor gre za praznoverj e logikov: ne bom se utrudil kar naprej poudarjati majhnega, kratkega dej­ stva, ki ga ti praznoverci neradi priznajo - da namreč misel pride , kadar se nji zdi, in ne, kadar »jaz« hočem; tako da popačimo dejansko stanj e , če rečemo: subjekt »jaz« je pogoj predikata »mislim« . Misli se: ampak da je ta »Se« ravno tisti stari znameniti »j az« , j e , milo rečeno , samo podmena, trditev, predvsem pa nikakršna »neposredna gotovost« . Navsezadnj e je že ta »misli se« preveč: že ta »Se« vsebuje razlago poteka in ne sodi k samemu poteku. Pri tem sklepamo po slovnični navadi : »Mišlj enj e j e dejavnost, pri vsaki dej avnosti mora biti kdo, ki je dejaven, torej -<< Približno po tem kopitu j e starejša atomistika k »sili« , k i deluje , iskala š e drobček materije , v katerem ta tiči , iz katerega deluj e , atom; strožje glave so se nazadnje naučile prebiti tudi brez tega »drobca zemlj e« in mogoče se bomo nekoč tudi med logiki navadili prebiti brez tega drobnega »Se« (v katerega se je razblinil pošteni stari j az) . 18 Na kakšni teoriji zares ni najmanjši čar v tem , da ni neizpodbitna: ravno s tem privlači finej še glave . Kaže , da se mora že stokrat ovržena teorij a o »svobodni volji« za svoj nadalj nji obstoj zahvaliti samo še temu čaru -: venomer znova pride kdo in se čuti zadosti močnega� da jo ovrže . 19 Filozofi po navadi govorijo o volji , kakor da gre za najbolj znano stvar pod soncem ; j a , Schopenhauer je naznanil, da nam je pravzaprav samo volj a znana, do kraj a znana, znana brez odbitkov in dodatkov. Ampak meni se kar naprej zdi, da je Schopenhauer tudi 24

v tem primeru storil samo tisto , kar so pač navajeni delati filozofi : da je prevzel in preveličal neki ljudski predsodek. Hotenje se mi zdi, prvič, nekaj sestavljenega, nekaj , kar j e eno le po besedi - in ravno v tej eni besedi tiči ljudski predsodek, ki je v vseh časih zagospodoval samo nad majhno previdnostj o filozofov. Bodimo torej enkrat previdnejši , bodimo »nefilozofski« - recimo : v vsakem hotenju je predvsem množica občutkov, namreč obč.utek stanj a, od katerega stran, občutek stanj a, h kateremu tja, občutek samega tega »stran« in »tj a«, potem še spremljajoči mišični občutek, ki nekako priva­ j eno , ne da bi količkaj premaknili »roke in noge«, začne svojo igro, brž ko kaj »hočemo« . Kakor je torej treba priznati čutenj e , in sicer vse mogoče čutenje kot vsebino volj e , tako moramo, drugič, priznati tudi mišlj enje: v vsakem aktu volj e je ukazujoča misel; -:._ in menda ni treba verj eti, da je to misel mogoče ločiti od »hotenj a« , da bo potem ostala še volj a ! Tretjič, volj a ni samo sestav ,čutenj a in mišljenj a, temveč predvsem še afekt: in sicer afekt ukaza. To , čemur pravimo »svoboda volj e« , je pravzaprav afekt premoči glede na tistega, ki mora poslušati: »jaz sem svoboden, ,on' mora poslušati« - ta zavest tiči v vsaki volji in tudi napetost pozornosti , uperjen pogled, ki fiksira samo eno , tisto brezpogojno vrednotenj e »zdaj je potrebno tole in nič drugega« , tista notranj a gotovost glede poslušnosti in kar še vse sodi k stanju ukazujočega . Človek, ki hoče, ukazuj e nečemu v sebi, kar je poslušno ali o čemer verj ame, da j e poslušno . Zdaj pa poglejmo , kaj j e posebno čudno pri volji - pri tej tako mnogoteri stvari, za katero ima ljudstvo eno samo besedo : kolikor smo v danem prime­ ru ukazujoči in hkrati poslušni , kot poslušni poznamo občutke prisile , moranj a, pritiskanj a, upiranj a, premi­ kanj a, ki se po navadi sprožijo takoj po aktu volj e ; kolikor pa smo p o drugi strani vaj eni, d a s e s sintetičnim pojmom »jaz« prenesemo , pregoljufamo čez to dvoj­ nost, se na hotenje obesi še cela veriga zmotnih sklepov in potemtakem napačnih vrednotenj volje same - tako 25

da hoteči v dobri veri meni , da za dej anj e zadostuje hotenje . Ker v pretežni večini primerov samo hočemo , kjer smemo pričakovati tudi učinek ukaza, torej posluš­ nost , torej dejanj e , se videz prenese v občutek, kakor da obstaj a nujnost učinka; dovolj j e , da hoteči s precej š­ njo stopnjo zanesljivosti meni , da sta volj a in dej anje nekako eno - uspeh, izpeljavo hotenj a pripiše sami volji in pri tem uživa prirastek občutka moči , ki ga prinese s seboj vsaka uspešnost. »Svoboda volj e« - to je beseda za stanje mnogotere naslade hotečega, ki ukazuj e in se obenem enači z izpolnjujočim - kot tak hkrati uživa tudi zmagoslavje nad odpori , vendar sam pri sebi sodi , . da j e njegova volj a tista, ki premaguj e t e upore. Hoteči tako občutke užitka izpolnjujočih, uspešnih orodij , služnih »podvolj « ali podduš - naše telo j e vendar samo združba veliko duš - dodaj a svoj emu občutku užitka kot ukazujoči . L'effet c'est moi: tu se dogaja tisto , kar se dogaj a y vsaki dobro zgraj eni in srečni skupnosti , da se vladajoči razred istoveti z uspehi skupnosti. Pri vsem hotenju gre pravzaprav za ukazovanj e in poslušnost na podlagi združbe , kakor rečeno , veliko »duš« : zato naj bi si filozof vzel pravico in že hotenje samo na sebi zajel pod vidik morale: namreč morale, razumljene kot nauk o odnosih vladanj a, v katerih nastaj a pojav »Življenje«. 20 Da pa posamezni filozofski pojmi A iso nič poljubne­ ga, nič po sebi rastočega, temveč rastejo v medsebojni povezavi in sorodstvu , čeprav mahoma in na videz samovoljno izstopajo v zgodovini mišlj enj a , vendar ravno tako imenitno pripadajo kakšnemu sistemu kakor vsi udj e favne kakšnega dela zemlje : to se nazadnj e kaže še v tem, kako zanesljivo najrazličnejši filozofi venomer znova izpolnjujejo nekakšno temeljno shemo mogočnih filozofij . Pod nevidno utirj enostj o tekajo venomer znova še enkrat po isti krožni poti: naj se počutij o še tako neodvisni med seboj pri svoji kritični 26

ali sistematični volj i : nekaj v njih jih vodi, nekaj v njih jih žene v določenem redu drugega za drugim , natanko tista prirojena sistematika in sorodnost poj mov. Njiho­ vo mišlj enj e je v resnici veliko manj odkrivanje kakor prepoznavanj e , vnovi�no spominj anj e , pot nazaj . �n vrnitev domov v oddalJeno prastaro skupno ekonomiJO duše , iz katere so ti poj mi svoj čas zrasli : - filozofiranj e je v tem pogledu nekakšen atavizem najvišje stopnj e . Nenavadna družinska podobnost vsega indijskega, grškega, nemškega filozofiranj a se kratko in malo zado­ sti pojasnjuj e . Kjer obstaj a j ezikovno sorodstvo, tam se zaradi skupne filozofij e slovnice - hočem reči, zaradi podzavestnega gospodarstva in vodstva enakih slovnič­ nih funkcij - celo ni mogoče izogniti temu, da ni že vnaprej vse pripravlj eno za enak razvoj in vrstenje filozofskih sistemov: podobno , kakor je ob nekaterih drugih možnostih pojasnjevanja sveta videti pot kakor zaprta. Filozofi uralsko-altajskega j ezikovnega območj a (kjer je poj em subjekta najslabotnej e razvit) bodo po vsej verjetnosti drugače gledali »V svet« in jih bo mogoče najti na drugih potih kakor indogermane ali muslimane: utirjenost posameznih slovničnih funkcij j e navsezadnj e okvir fizioloških vrednostnih sodb i n rasnih pogoj ev. - Toliko k zavrnitvi Lockove povrhnjosti glede nastaj anj a idej . 21 Causa sui j e najbolj še samoprotislovj e , kar j ih je bilo do zdaj izmišlj enih, nekakšno logično posilstvo in nenaravnost: ampak neumerjen človekov ponos je pri­ gnal tako daleč, da se je globoko in strahotno zapletel ravno s tem nesmislom . Zahteva po »svobodi volj e« v tislem metafizična presežnem pomenu , kakršen žal še zmeraj prevladuj e v glavah na pol poučenih, zahteva, naj bi vso in zadnjo odgovornost za svoj a ravnanj a nosili sami in tega razbremenili boga, svet, prednike, naključj e , družbo, ni namreč nič manjšega kakor ravno 27

to, biti causa suz m z več kakor mi.inchhausnovsko predrznostj o samega sebe za lase potegniti iz močvirj a niča v bivanje . Vzemimo, da kdo pride v ozadje kmečke preprostosti znamenitega poj ma »svobodna volja« in si ga zbriše iz glave, j az pa ga potem poprosim, naj svoj o »razsvetlj enost« pomakne še za korak naprej in si zbriše iz glave tudi obrnj eni nepojem »svobodne volje«: mislim na »nesvobodno voljo«, ki je v bistvu zloraba vzroka in posledice . »Vzroka« in »posledice« ne smemo napačno postvariti, kakor to delajo naravoslovci (in kdor še danes po njihovem zgledu pri mišlj enj u naturalizira) po prevladujoči mehanistični puhloglavosti, ki dovoli vzro­ ku pritiskati in suvati, dokler »deluje«; »Vzrok«, »uči­ nek« bi smeli uporabljati pač samo kot čista pojma, se pravi, kot dogovorj eni fikciji za označevanje, za spora­ zumevanje, ne pa za poj asnjevanj e . V »na sebi<< ni nobenih »vzročnih zvez«, nobene »nujnosti«, nobene »psihološke nesvobode«, tam ne sledi »učinek vzroku:<<, ne vlada noben »zakon« . Samo mi smo spesnili vzroke, zapovrstja, odnose, relativnost, prisilo, število, zakon, svobodo, vzrok, cilj ; in če ta svet znamenj vpesnjujemo, ga vmešavamo kot »na sebi« v stvari, potem še enkrat počnemo tako, kakor smo zmeraj počeli, namreč mit­ sko. »Nesvobodna volj a« je mit: v dejanskem življenju gre samo za močno in slabotno volj o. - Kadar mislec že pri vsej »vzročni povezanosti« in »psihološki nujno­ sti« čuti nekakšno prisilo, nujo, nujno posledičnost, pritisk, nesvobodo, je to skoraj vselej že znamenje, česa njemu samemu primanjkuj e: izdajalsko je natanko tako čutiti - človek se izda. In sploh »nesvobodo volje« pojmujemo kot vprašanje, če sem prav opazoval, od dveh popolnoma nasprotnih si strani, vendar vselej globoko osebno: eni za vse nič ne marajo izpustiti iz rok »odgovornosti«, vere vase, osebne pravice do svojih zaslug (sem sodijo nečimrne rase) ; drugi pa nasprotno ne marajo za nič odgovarjati, ničesar biti krivi in iz notranjega samozaničevanj a zahtevajo, naj bi mogli sami sebe kaj vem kam odvaliti. Ti zadnji se po navadi, 28

če pišejo knjige , danes zavzemajo za zločince ; njihova najljubša preobleka je nekakšno socialistično usmilje­ nj e . In resnično, fatalizem teh s slabotno voljo se prese­ netljivo polepša, če se zna predstaviti kot »la religion de la souffrance humaine«: to j e njegov »dobri okus« . 22 Ne smete mi zameriti, če kot star j ezikoslovec, ki se· ne more odreči hudobiji , s prstom kažem na slabe interpretacij ske umetnij e : vendar »naravna zakonitost« , o kateri v i fiziki tako ponosno govorite , kakor d a obstaj a samo zaradi vašega tolmačenj a in slabega »jezi­ koslovj a« - ni dejansko stanj e , ni »besedilo«, temveč samo naivno človečansko prirej anje in izkrivlj anje smi­ sla, s kakršnim do sitega prihajate naproti demokratič­ nim instinktom moderne duše ! »Povsod enakost pred zakonom - narava ni v tem nič drugačna in nič boljša od nas« : spodobna skrita misel, v kateri j e še enkrat preoblečena sovraštvo sodrge do vsega prednostnega in samozadostnega, pravzaprav drugo in finejše brezbo­ štvo . »Ni dieu, ni maftre« - tako hočete tudi vi: in zato »naj živi naravni zakon« ! - ne res? Ampak, kakor rečeno , to je interpretacij a, ne besedilo ; in utegne priti kdo, ki bo znal z nasprotnim namenom in interpretacij­ ska umetnostjo iz iste narave in glede na iste poj ave izbrati ravno tiransko brezobzirno in neizprosno uvelja­ vitev zahtev oblasti - tolmač, ki vam brezizj emnost in brezpogojnost v vsej »volji po moči« tako postavi pred oči, da je navsezadnje skoraj vsaka beseda , in še celo beseda »tiranij a« , neuporabna ali pa videti že kot slabilna in blažilna metafora - kot predčloveška; in bo kljub temu nazadnj e trdil o tem svetu isto, kar trdite vi, da ima namreč »nujen« in »preračunljiv« potek , pa ne zato, ker v njem vladaj o zakoni , temveč zato , ker jih sploh ni in vsaka moč v vsakem trenutku postavlj a svoj e zadnje zahteve. Vzemimo , da je tudi to samo interpretacij a - in boste zadosti vneti, da mi boste ugovarj ali? - no, toliko bolj e . - -: 29

23 Vsa psihologij a je do zdaj obvisela na moralnih predsodkih in bojaznih: ni si upala v globino . Da bi jo pojmovali kot morfologij o in razvojni nauk volje po moči, kakor j o j az - na kaj takega še nihče niti malo ni pomislil: kolikor namreč smemo v tem, kar je bilo do zdaj napisanega, prepoznati simptom tega, kar je bilo do zdaj zamolčano. Sila moralnih predsodkov se je zajedla globoko v najbolj duhovni, v na videz najhlad­ nejši svet brez pridržkov - in, kakor se razume samo po sebi , škoduj e , zavira, slepi , izkrivlj a. Prava fiziopsi­ hologij a se mora spoprijemati z nezavednimi odpori v srcu raziskovalca, ima »srce« proti sebi: že nauk o medsebojni odvisnosti »dobrih« in »hudih« nagonov kot finejša imoralnost spravi še močno in srčno vest v stisko in gnus - še bolj pa nauk o izpeljivosti vseh dobrih nagonov iz slabih. Ampak recimo, da kdo vzame celo afekte, sovraštvo , zavist , pohlep , oblastiželj nost kot afekte , ki so pogoj življenj a , kot nekaj , kar mora biti načelno in v bistvu na voljo v celotni ekonomiji življe­ nj a, kar j e torej treba še stopnj evati , če naj se stopnj uje življenje - tak trpi ob taki naravnanosti lastne presoj e kakor za morsko boleznij o. In vendar tudi ta podmena še malo ni naj mučnej ša in najbolj tuj a v tem neznan­ skem, skoraj še novem kraljestvu nevarnih spoznanj :­ in v resnici je sto dobrih razlogov za to , da vsak ostaj a stran od nj ega, kdor le morel Po drugi strani pa: če j e koga z njegovo ladjo vrglo tj a, n o j a ! mij bo ! potem p a dobro stisnimo zobe! odprimo oči ! z roko krepko držimo za krmilo ! - peljemo se naravnost čez moralo stran, pri tem mogoče povozimo, stremo še preostanek svoje moralnosti, ker usmerjamo in tvegamo s svoj o vožnj o v tisto stran - ampak kaj j e odvisno od nas! Se nikoli se ni drznim potnikom in pustolovcem odpiral pogled v globlji svet: in psiholog, ki »prenaša take žrtve« - tu ne gre za sacrifizio dell'intelletto, nasprotno ! 30

bo menda smel zahtevati vsaj to , da bo psihologij a spet priznana za vladarica znanosti , tako da so druge znanosti na voljo za njeno strežbo in pripravo. Zakaj psihologij a je poslej že spet pot k temeljnim vpraša­ nj em .

_

31

DRUGO POGLAVJE

Svobodni duh

24

O sancta simplicitas! V kakšnem čudnem poeno­ stavlj anju in ponarej anju živi človek ! Ne moreš se zadosti načuditi, brž ko se ti ustavi oko na tem čudu ! Kako smo vse okoli sebe napravili svetlo in svobodno in lahko in preprosto. Kako smo znali dati svojim čutom prostost za vse povrhnj e , svojemu mišlj enju božansko poželjivost po drznih skokih in napačnih sklepih ! Kako smo znali vse od začetka ohranjati svojo neved­ nost, samo da smo uživali komaj razumljivo svobodo , nepremišlj enost, neprevidnost, srčnost, vedrino življ e­ nj a, življ enj e ! In šele na tej poslej trdni in granitni podlagi nevednosti je smela dotlej rasti znanost , volj a po znanju na podlagi veliko močnejše volje po nezna­ nju , po negotovem, po neresničnem ! Ne kot njegovo nasprotj e , temveč - kot njegovo prefinj enj e ! Utegne se namreč zgoditi, da celo jezik tukaj kakor drugje , ne more čez ohlapnost in naprej govori o nasprotjih, kj er so samo stopnj e in marsikakšne prefinj enosti; ravno tako lahko utelešena tartifovstvo morale , ki zdaj sodi k našemu nepremagljivemu »mesu in krvi«, celo nam vedočim obrača besede v ustih: tu pa tam kdaj razume­ mo in se temu smejemo , kako nas hoče ravno najbolj ša znanost še najbolj zadržati v tem poenostavljenem, skoz in skoz umetnem, v ta namen spesnj enem, v ta namen ponarej enem svetu , ki hočeš nočeš ljubi zmoto , ker j e živ i n ljubi življenj e ! 32

25 Po tako veselem uvodu ne bi rad , da bi preslišati resno besedo : obrača se na najresnejše . Bodite previdni , vi filozofi in prij atelji spoznanj a, in se varujte mučeni­ štva ! Trpljenj a »zaradi resnice« ! Celo lastne obrambe! Vaši vesti uničuj e vso nedolžnost in fino nevtralnost, napravlj a vas odporne za ugovore in rdeče rute, po­ neumlj a, poživalj a in poživinj a, ko bi morali v boju z nevarnostj o, obrekovanj em, sumničenj em ali še bolj surovimi posledicami sovraštva nazadnje zaigrati celo kot branilci resnice na zemlji : - kakor da je »resnica« tako nedolžna in nerodna oseba, da so ji potrebni branilci ! In ravno vi, vitezi žalostne postave, dragi gospodje poslanjači in pajčevinarji duHa ! Navsezadnje vam j e dobro znano , da ne more biti nobenega pomena v tem, ali ravno vaša obvelj a, ravno tako pa tudi, da do zdaj še noben filozof ni zadržal svojega prav in da utegne biti dragocenejša resnicoljubnost v vsakem vpra­ šajčku , ki ga postavite za svojimi osebnimi besedami in priljubljenimi nauki (in priložnostno tudi za samim seboj ) , kakor v vseh slovesnih gestah in zmagoslavjih pred tožilci in sodišči ! Bodite rajši ob strani ! Pobegnite in se skrijte ! In nadenite si masko in finost, da vas bodo zamenj avali ! Ali se vas malo bali ! In ne pozabite mi na vrt, na vrt z zlato ograjo ! In imejte okoli sebe ljudi, ki so kakor vrt - ali kakor glasba nad vodami ob večernih urah, ko se dan že spreminj a v spomin : - izberite si dobro samoto , svobodno , pogumno, lahko samoto , ki vam daj e tudi pravico , da tudi sami lahko še v kakšnem smislu ostanete dobri. Kako strupene , kako zvite , kako slabe nas napravi vsaka dolga vojna, ki je ni mogoče voditi z odkrito silo ! Kako osebne nas napravi dolg strah, dolgo _oprezovanje za sovražniki, za morebitnimi. sovražniki ! Ti izobčenci družbe , ti dolgo preganj ani , hudo zasledovani· - tudi prisilni puščavniki, Spinoze ali Giordani Bruni - postanej o nazadnj e vselej , pa čeprav pod še tako poduhovlj eno maškarado in mogoče ne da 3

Izbrano delo

33

bi se sami zavedali , rafinirani maščevalneži in struparji (tak odkopljimo že enkrat temelj Spinozove etike in teologij e ! ) - da niti ne govorim o prismuknj enosti moralnega ogorčenj a, ki je na filozofu nezgrešljiva znamenje , da mu je pošel filozofski humor. Mučeništvo filozofa, njegova »požrtvovalnost za resnico« potisneta na dan tisto , kar je v njem ostalo agitatorj a in igralca; in vzemimo, da smo ga dotlej gledali samo z artistično radovednostj o, utegne seveda biti nevarna želj a razum­ ljiva, da bi ga kdaj videli tudi v njegovi izrojenosti (izroj enega v »mučenca« , odrskega in tribunskega kriča­ ča) . Samo da si moramo biti pri taki želji n(:l j asnem o tem, kaj pravzaprav utegnemo dobiti pri tem pred · oči - samo satiro, s�mo poburko , samo trajen dokaz, da j e prava dolga tragedij a končana: če postavimo, d a j e bila vsaka filozofij a pri nastaj anju dolga tragedij a. 26 Vsak izbran človek nagonsko hlepi po svoji trdnjavi in domačnosti, kj er je rešen množice , številnih , pretežne večine, kjer sme , kot njihova izj ema, pozabiti pravilo »človek«: - razen v primeru , ko ga še močnejši nagon pahne naravnost v to pravilo , kot spoznavalca v velikem in izjemnem smislu. Kdor v občevanju z ljudmi tu pa tam ni v vseh barvnih odtenkih stiske, zelen in siv od gnusa, naveličanosti, sočutj a, pomračitve, osame, ta pniv gotovo ni človek višjega okusa; in če, recimo, ne vzame prostovoljno nase tega bremena in odpora , če se j ima ves čas izmika in ostaj a, kakor rečeno, tih in ponosen skrit v svoji trdnjavi , no , potem j e eno zaneslji­ vo : ta ni napravlj en, ni vnaprej določen za spoznanj e . Kot tak b i s i namreč moral prej ali slej reči: »Naj vrag­ vzame moj dobri okus ! ampak pravilo je zanimivejše kakor izjema - kakor j az, izjema ! « - in se odpraviti dol, predvsem pa >>noter« . Preučevanje povprečnega člove­ ka, dolgo , resno in v ta namen veliko preoblek, samo­ premagovanj a, zaupnosti, slabo občevanj e - vsako ob34

čevanje je slabo razen občevanj a s sebi enakim -: to dela nujno potreben kos življenjske zgodbe vsakega fil ozofa, mogoče najneprijetnej ši, najsmrdljivejši, z raz­ očaranji najbogatejši kos . Ampak če ima srečo , kakor se spodobi za srečnika spoznanj a, potem srečuje prave skrajševalce in olajševalce svoje naloge - s tem mislim tako imenovane cinike , torej take, ki kratko in malo prizn avajo na sebi živ�l , prosta�tvo , »pravilo �< � pa i �aj ? " tlsto stopnJO duhovnosti m drazlJI­ pri tem vendarle se vosti , da morajo o sebi in sebi enakih govoriti pred pričami: včasih se valj ajo celo v knjigah kakor po lastnem dreku. Cinizem je edina oblika, v kateri se nizkotne duše dotikaj o tega, kar je poštenost ; in višji človek mora pri vsakem surovejšem in finejšem cinizmu odpreti ušesa in si vsakqkrat voščiti srečo, če se ravno pred njim oglasita šaljivec brez sramu ali znanstveni satir. Poznamo celo primere , ko se gnusu primešava očarljivost: namreč tam, kjer je na takega indiskretnega kozla in opico , zaradi muhave narave, privezan genij , kakor pri abeju Galianiju , najglobljem, najbistrejšem in mogoče tudi najumazanejšem človeku svojega stole­ tj a - bil je veliko globlji od Voltairj a in potemtakem tudi za dobršen del molčečnej ši. Še pogosteje se , kakor nakazano , dogaj a, da je znanstvena glava posajena na opičje telo, fina izjemna pamet na nizkotno dušo - kar posebno med zdravniki in moralnimi fiziologi sploh ni tako redko. In kjer samo eden brez zagrenjenosti , zato pa nedolžno govori o človeku kot o trebuhu z dvoje potrebami in o glavi z eno ;· povsod, kjer kdo zmeraj vidi, išče in hoče videti samo lakoto , pohoto in nečimr­ nost, kakor da so prave in edine vzmeti človeških dejanj ; skratka, kjer »slabo« govorijo o človeku - in niti ne hudobno - tam mora ljubitelj spoznanj a tenko in marljivo prisluhniti, sploh mora imeti pretanjena ušesa tam, kjer govorijo brez ogorčenosti . Zakaj ogor­ čeni človek in kdor zmeraj z lastnimi zobmi trga in mesari sebe (ali namesto tega svet ali boga ali družbo) , je mogoče, moralno rečeno, sicer više kakor smejoči se 3*

35

in s seboj zadovoljni satir, v vseh drugih pom enih pa navadnej ši, ravnodušnej ši, nepriučljivejši primerek. In nihče ne laže toliko kakor ogorčeni . 27 Težko j e biti razumlj en: še posebej , če misliš in živiš gangasrotogati, med samimi ljudmi, ki drugače mislij o in živijo , namreč kurmagati ali v najboljšem primeru mandeikagati, »kakor hodi žaba« - napravim pač vse , da bi bil sam težko razumlj en! - in človek mora biti iz srca hvaležen že za dobro voljo po nekaj tenko­ čutnejši interpretaciji . Kolikor pa gre za »dobre prijate­ lj e«, ki so zmeraj preudobni in mislijo , da imajo ravno kot prijatelji pravico do udobnosti : ni slabo , če jim že vnaprej odmerim igrišče in torišče nesporazuma: potem se še lahko smejem; - ali pa j ih popolnoma odpravim, te dobre prij atelje - in se tudi smejem! 28 Tempo sloga je najteže prevajati iz j ezika v j ezik: temelji namreč v značaju rase , fiziološko govorjeno, v povprečnem tempu njene »presnove« . Imamo pošteno mišljene prevode , ki so skoraj ponaredki, kot neprosto­ voljne posurovitve izvirnika, samo zato , ker ni bilo mogoče soprevesti tudi njegovega pogumnega in vesele­ ga tempa, ki poskakuj e čez vse nevarno v rečeh in besedah , si pomaga čez. Nemec v svojem j eziku skoraj ne zmore presta: potemtakem pa tudi ne , kakor smemo pravilno sklepati , številnih najzabavnejših in najdrznej ­ ših odtenkov svobodne, svobodnjaške misli. Kakor sta mu po telesu in vesti tuj a bufo in satir, ravno tako sta zanj neprevedljiva Aristofan in Petronij . Vse težaško, težko tekoče, slovesno nabreklo , vse dolgotrajne in dolgočasne slogovne vrste so pri Nemcih razvite v preobilju odtenkov - naj mi bo odpuščeno dejstvo , da niti Goethejeva proza s svojo mešanico togosti in 36

ličnosti ni v tem izj ema, kot odsev »starega dobrega časa« , kateremu pripada, in kot izraz nemškega okusa, iz časa; ko je še obstajal »nemški okus« : to je bil okus rokokoj a, in moribus et artibus. Lessing je zaradi igralske narave izj ema, saj je marsikaj razumel in se na marsikaj razumel: saj ni bil kar tako prevajalec Bayla in se je rad zatekal v bližino Diderota in Voltairj a, še rajši pa med rimske komediografe: - Lessing je tudi v tempu ljubil svobodnj aštvo , beg iz Nemčije . Ampak kako bi mogla nemščina, pa naj bo tudi v Lessingovi prozi, posnemati · tempo Macchiavellija v njegovem Vladarj u , v katerem je mogoče dihati suhi , rezni zrak Firenc in ki si ne more kaj , da ne bi še tako resne zadevščine podal v neukrotljiveni allegrissimu: mogoče niti ne brez hudobnega artističnega občutka za to , kakšno nasprotj e tvega - misli , dolge , težke , trde, nevarne, in tempo galopa in najbolj še , najbolj židane volj e . Kdo bi si navsezadnje upal prevesti v nemščino Petronij a, ki je večji mojster presta, kakor je bil kateri si že bodi veliki glasbenik do zdaj , v iznajdbah, domisle­ kih, besedah: - kaj pa navsezadnj e človeku mar za vsa močvirj a bolnega, slabega, tudi »starega sveta« , če ima kakor on noge vetra, tek in sapo, osvobajajoči porog vetra, ki vse ozdravi, ker mora pri nj em vse teči! In kolikor gre za Aristofana, tega poveličujočega, komple­ mentarnega duha, zaradi katerega odpuščamo vsemu grštvu, da je obstaj alo , če vzamemo , da v vsej globini razumemo , kaj vse tu potrebuje odpuščanj a, poveliča­ nj a: - zato ne bi vedel, kaj bi me bilo moglo bolj napeljati k sanjarj enju o Platonovi skritosti in sfingovski naravi kakor tisti srečno ohranj eni petit fait: da pod bla­ zino njegove smrtne postelje niso našli »biblije« , nič egip­ tovskega, pitagorej skega , platonovskega - temveč Ari­ stofana. Kako bi neki tudi takle Platon zdržal življenje - grško življenj e , ki ga j e zavračal - brez Aristofana ! -

37

29 Biti neodvisen je stvar najbolj redkih: - to j e privilegij močnih. I n kdor poskuša biti, tudi z naj�ečjo pravico do tega, vendar ne da bi moral biti , s tem dokazuj e , da najbrž ni samo močan , temveč tudi do objestnosti predrzen. Odhaj a v blodnj ak, potisočerj a nevarnosti, ki j ih življenje že samo prinaša s seboj ; in med njimi ni najmanjša ta, da nihče ne vidi na svoje oči , kje in kako zablodi, se osami in ga raztrga na koščke kaj vem kakšen j amski minotaver vesti. Vzemi­ mo , da tak propade , vendar se to zgodi tako daleč od človeškega razumevanj a, da ne čutijo in ne sočutijo : in ne more več nazaj ! niti k človeškemu sočutju ne more več nazaj ! - 30 Naši naJVISJI vpogledi morajo - in je treba ! zveneti kot norosti, včasih pa tudi kot zločini , če po nedovoljeni poti pridejo na ušesa tistih, ki niso za to primerni in vnaprej določeni. Eksoterično in ezoterično, kakor so prej ločevali filozofi , se pri lndijcih , pa tudi pri Grkih, Peržanih in muslimanih, skratka povsod, kjer verj amejo v ureditev po stopnjah in ne v enakost 1 in v enake pravice - niti ne loči toliko med seboj po tem, da eksoterik stoji zunaj in od zunaj , da ne gleda, precenjuje , meri, presoj a od znotraj : bolj bistveno j e , d a gleda na stvari o d spodaj navzgor - ezoterik pa z vrha dol! Poznamo višave duše, od koder celo tragedij a ne deluj e več tragično; in če zajamemo vse gorje sveta v eno, kdo bi si upal odločiti, ali ne bo njegov pogled nujno pripeljal in prisilil ravno k sočutju in potemtakem k podvojitvi gorj a? . . . Kar je višji vrsti ljudi v hrano ali v tolažbo, je zelo drugačni in nižji stopnji skoraj strup. Vrline navadnega človeka utegnejo nemara na kakšnem filozofu pomeniti pregrehe in slabosti ; mogoče bi bilo , da bi visoko uspeli človek , če bi se, recimo , izrodil in propadel, šele s tem prišel do lastnosti , zaradi 38

katerih bi ga bilo treba v spodnjem svetu, kamor se pogrezne , poslej častiti kakor svetnika. Poznamo knji­ ge , ki imajo za dušo in zdravje lahko obrnjeno vrednost, pač glede na to , ali poseže po njih nizka duša, manjša življenjska moč ali pa višj a in krepkejša: v prvem primeru so nevarne, �robeče, razkraj aj oče, v drugem pa klic glasnika, ki izziva najpogumnejše k njihovemu pogumu. Knjige za ves svet zmeraj smrdijo : drži se j ih duh malih ljudi. Kjer ljudstvo je in pij e , še celo tam, kjer časti, po navadi smrdi. Kdor želi dihati čist zrak, naj ne hodi v cerkve. - 31 V mladih letih človek obožuje in zaničuj e še brez umetelnosti za odtenke , ki prinese najboljši življenjski dobiček, in se mora temu primerno trdo pokoriti za tako napadanj e ljudi in stvari z ja ali ne. Vse j e uravnano n a to , d a j e najslabši med vsemi okusi , okus za brezpogoj no, strašno zanorjen in zlorablj an , dokler se človek ne nauči vnesti nekaj umetnosti v svoje občutke in rajši tvega poskus še z umetnim: kakor delaj o pravi umetniki življ enj a. Jezno in spoštlj ivo , kar je lastno mladosti, si nekako sploh ne da miru, dokler si ljudi in reči tako ne priredi in ponaredi, da se more na njih izkazati : - Mladost je že sama po sebi nekaj , kar ponarej a in goljufa. Pozneje , ko se mlada duša, s samimi razočaranj i iztrpinčena, nazadnje nezaupljivo obrne nazaj proti sami sebi, še zmeraj vroča in divja , tudi v svojih sumih i n ugrizih vesti: kako s e potem j ezi, kako se nestrpno trga, kako se maščuj e za dolgo samozasleplj anj e , kakor da je šlo za samovoljno slepo­ to ! Pri tem prehodu človek kaznuje samega sebe, z nezaupanjem nasproti svojemu občutku ; svoje navduše­ nje muči z dvomom , ja, mirno vest že občuti kot nevarnost, kakor nekakšno samozastrnitev in utrujenost finejše poštenosti ; in predvsem, postavi se na stališče , načelno stališče proti »mladosti«. - Desetletja poznej e : i n doumemo , d a j e bilo tudi t o š e vse - mladost ! 39

32 Skoz najdaljše obdobje človeške zgodovine - pravi­ mo mu predzgodovina - so vrednost ali nevrednost dejanj a izvajali iz njegovih posledic: pri tem so dej anje samo na sebi in njegov izvir kaj malo upoštevali , kvečjemu toliko , kolikor še danes na Kitajskem počasti­ tev ali osramotitev otroka sega nazaj na starše , in tako vzvratno delujoča moč uspeha ali neuspeha človeka navaj a, da o dejanju misli dobro ali slabo . Recimo temu predmoralno obdobj e človeštva: imperativ »Spoznaj samega sebe !« takrat še ni bil znan . V zadnjih desetih tisočletjih pa smo na nekaj velikih zemeljskih površinah korak za korakom prišli tako daleč, da o vrednosti dej anj a ne presojamo več po njegovih posledicah, temveč po viru: velik dogodek kot celota, pomembn� izostritev pogleda in meril , nezavedne posledice prevla­ dovanja aristokratskih vrednot in vere v »poreklo« , značilno z a obdobj e , k i b i m u v ožjem smislu smeli reči moralno: s tem je bil napravlj en prvi poskus samospo­ znanj a. Namesto posledic izvir: kakšen preobrat per­ spektive ! In gotovo šele po dolgih boj ih in omahovanjih dosežen preobrat ! Seveda: usodna nova prazna vera, samosvoje zoženje interpretacij e se je ravno s tem uvelj avilo: , izvir dejanj a so interpretirali v naj odločnej ­ šem smislu kot izvir iz nekega namena: bili so enotni v �r(v to , da je vrednost dej anj a izpričana z vrednostj o njegovega namena. Namen kot celoten izvir in pred­ zgodovina dejanja : po tem predsodku so skoraj do najnovejšega časa na zemlji moralno hvalili, grajali, presoj ali, tudi filozofirali . - Ampak ali se nismo danes zavedeli nujnosti , da se znova odločimo glede preobrata in temeljnega premika vrednosti, in sicer zaradi vnovič­ nega samopremisleka in poglobitve človeka - ali ne stojimo na pragu obdobj a, ki bi ga morali negativno najprej označiti kot zunajmoralno: danes, ko se vsaj med nami imoralisti prebuj a sum, da se ravno v tem, kar j e na dej anju brez namena, kaže njegova odločilna 40

vrednost in da vsa namenskost, vse , kar bi moglo biti videno , znano, »vedeno« iz nje , sodi še k njeni površini in koži - in kakor vsaka koža to in ono sicer izdaj a, še več pa skriva? Skratka, mislimo , da je namen samo znamenje in simptom , ki šele potrebuje razlago , in za povrh znamenj e , ki pomeni vse mogoče in potemtakem samo zase skoraj nič - da je bila morala, v dosedanj em pomenu , torej morala namenov, predsodek, prenaglj e­ nost, mogoče začasnost, stvar, ki bi jo nemara lahko primerjali z astrologij o in alkimij o , prav gotovo pa nekaj , kar je treba premagati . Premaganje morale , v določenem smislu celo. samopremaganje morale: naj bo to ime za tisto dolgotrajno skrito delo , ki je ostalo pridržana najtenkočutnejši in najpoštenej ši, pa tudi najhudobnejši današnji vesti kot živi preizkusni kamni duše . 33 Nič ne pomaga: občutke vdanosti , žrtvovanj a za bližnj ega, vso moralo samoodpovedi je treba brezobzir­ no poklicati na odgovor in postaviti pred sodišče : ravno tako pa tudi estetiko »brezinteresnega zrenj a« , pod katerim si danes skopljena umetnost zadosti zapeljiva poskuša ustvariti mirno vest. Veliko preveč čara in cukra je v občutku tistega »Za druge« , tistega »ne zame« , da se nam ne bi zdela pri tem nujno potrebna dvojna nezaupljivost in vprašanj e : »Kaj niso to - zape­ ljevanja? - Da ugajajo - tistemu, ki j ih ima, in tistemu , ki uživa njihove sadove, tudi zgolj gledalcu - to še ni argument zanje, temveč ravno opozarj a na previdnost. Bodimo torej previdni ! 34 Naj se danes postavimo na ne vem katero stališče filozofije : iz vsakega mesta gledanj a je zmotnost sveta, v katerem mislimo , da živimo , najzanesljivejša in naj­ trdnej ša stvar, ki se j e more še oprijeti naše oko : 41

odkrivamo vzroke za vzroki , ki bi nas radi zvabili k ugibanju o goljufivem principu v »bistvu stvari«. Kdor pa naše mišlj enje samo , se pravi »duha« , napravi odgovorno za zlaganost sveta - časten izmik , ki ga ubira vsak zaveden ali nezaveden advocatus dei -: kdor ima ta svet, obenem s prostorom, časom , obliko , gibanj em, za napačno odprt: ta se vsaj z dobrim povodom nauči nazadnje vsemu mišlj enju dati nezaupnico: ali nam j e n i d o zdaj š e najbolj zagodlo? i n kakšno poroštvo imamo, da ne bo še naprej delalo tako , kakor je že ves čas? Z vso resnobo: v nedolžnosti mislecev je nekaj ginljivega in spoštovanje vlivaj očega, kar j im dovoljuj e , d a s e tudi danes š e postavljajo pred zavest s prošnj o , naj j im pošteno odgovarj a : n a primer, ali j e »realna« in zakaj se pravzaprav tako odločno otepa zunanjega sveta, in kar je še takih vprašanj . Vera v »neposredne gotovosti« je moralna naivnost, ki je nam filozofom v čast: ampak - ne bodimo vendar »samo moralni« ljudj e ! Č e s e n e oziramo na moralo , j e neumna tista vera, ki nam dela malo časti ! Naj v meščanskem življenju zmeraj pripravljeno nezaupanj e velja za znamenje »sla­ bega značaja« in potemtakem sodi med nespameti: kaj pa naj nam tukaj med nami, onkraj meščanskega sveta in njegovega j a in ne - kaj naj nam brani, da bi ne bili nespametni in rekli: filozof ima nazadnj e pravico do �slabega značaja« kot bitj e , ki j e bilo doslej na zemlji zmeraj najbolj zanorj eno - danes mora biti iz dolžnosti nezaupljiv in najhudobneje škiliti iz vseh brezen sumov. - Morate mi odpustiti šalo tega mračnega spakovanj a in obračanj e besed: ravno j az sem se namreč že zdavnaj naučil drugače misliti, drugače soditi o prevarah in prevaranosti in imam vsaj nekaj sunkov pod rebra pripravlj enih za slepo togoto , s kakršno se filozofi upiraj o , da bi ne bili prevarani. Zakaj ne? Saj j e samo moralni predsodek, da je resnica več vredna kakor videz; to je celo najslabše dokazana domneva, kar j ih j e na svetu. Toliko si moramo vendar priznati: ne more biti življenj a, če ne na podlagi perspektivičnih vredno42

tenj in navideznosti ; in če bi kdo hotel s krepostnim navdušenj em in zagovednostjo marsikaterega filozofa popolnoma odpraviti »navidezni svet« , no, recimo , da bi vi to mogli - potem bi vsaj pri tem tudi od vaše »resnice« nič ne ostalo ! Ja, kaj nas sploh sili k domnevi , da obstaj a bistveno nasprotj e med »resničnim« in »zla­ ganim«? Kaj ni zadosti sprejeti stopnje navideznosti in tako rekoč svetlejše in temnejše sence in skupne odten­ ke videza - različne valeurs, da spregovorimo v j eziku slikarj ev? Zakaj svet, ki nam je nekaj do njega, ne bi smel biti fikcija? In kdor bi vprašal: »ampak k fikciji sodi njen ustanovitelj ?« - kaj bi mu ne smeli odgovoriti kar: Zakaj? Kaj ne sodi ta »sodi« nemara ravno tako k fikciji? Kaj mogoče ni dovolj eno navsezadnje malce ironije tudi nasproti subjektu kakor nasproti predikatu in objektu? Bi se filozof ne smel povzdigniti nad verovanje v slovnico? Vsa čast guvernantam: ampak ali bi ne bil že čas , da se filozofij a odpove veri guvernant? 35 O Voltaire ! O humanost! O nesmisel! Nekaj je na »resnici« , na iskanju resnice; in če človek pri tem ravna le preveč človeško - »il ne cherche le vrai que pour faire le bien« stavim , da nič ne najde! -

36 Vzemimo, da j e kot realno »dan« le naš svet poželenj in strasti, da ne moremo k nobeni drugi >>realnosti« navzdol ali navzgor kot samo k realnosti naših nagonov - zakaj mišljenje je samo medsebojno obnašanj e nagonov -: kaj ne bi smeli napraviti poskusa in postaviti vprašanj a , ali ta danost ne zadostuje, da iz sebi enakega razumemo tudi tako imenovani mehani­ stični (ali »materialni«) svet? Ne mislim kot prevaro, »videz« , »predstavo« (v berkeleyevskeq:I in schopen­ hauerjevskem smislu) , temveč kot na isti stopnj i realno43

·

sti, na kakršni je naš efekt sam - kot primitivnej š9 obliko sveta afektov, na kateri je v mogočni enosti zajeto še vse, kar se potem v organskem procesu členi in oblikuje (tudi , kakor je treba mehkuži in slabi) , kot vrsto nagonskega življenj a , v katerem so še vse organske funkcij e s samoregulacij o, asimilacij o , prehrano , izloča­ nj em, presnovo vred sintetično med seboj povezane kot predobliko življenj a? - Nazadnj e ni samo dovoljeno napraviti ta poskus : po vesti metode je ukazano . Ne sprejemati več vrst vzročnosti , dokler ni do skrajnih mej (- do nesmisla, če mi dovolite) prignan poskus shajati samo z eno: to je morala metode , kateri se danes ne smemo odtegniti; - to sledi »iz njene definicije« , kakor bi dejal matematik. Nazadnje j e vprašanj e , ali v resnici priznavamo volj o kot delujočo, ali verjamemo v vzročnost volj e : če verjamemo - in v bistvu j e vera v to pač naša vera v samo vzročnost - potem moramo napraviti poskus in vzročnost volje hipotetično postaviti kol edino . »Volj a« more seveda učinkovati samo na »volj o« - in ne na »snovi« (na primer na »živce«) : skratka, moramo tvegati podmeno , ali ne deluje volj a na voljo povsod, kjer so priznana »učinkovanj a« - in ali ni vse mehanično dogaj anj e , kolikor je pri tem dejavna kakšna sila, ravno sila volje , delovanj e volje . \ Vzemimo nazadnj e , d a s e nam posreči vse nagonsko Življenj e razglasiti za izoblikovanost in razvej enost ene temeljne oblike volj e - namreč volje po moči, kakor se glasi moj stavek -; vzemimo, da bi bilo mogoče vse organske funkcij e speljati nazaj na voljo po moči in v nji najti tudi rešitev vprašanj a poraj anj a in prehrane in to je en problem - potem bi si oskrbeli pravico vso delujočo silo določati enoznačno kot : voljo po moči. Svet, pogledan od znotraj , svet, določen in označen glede na svoj »intelegibilni značaj « - bi bil pač »volj a po moči« in nič drugega. -

44

37 »Kako? Kaj se to ne pravi, poljudno rečeno: Bog j e zavrnj en, hudič pa ne -?« Nasprotno ! Nasprotno , dragi moj i ! In, hudiča nazaj , kdo p a vas tudi sili poljudno govoriti ! 38 Kakor se je še pred kratkim, pri vsej svetlobi novejšega časa, zgodilo s francosko revolucij o, s to grozljivo in , od blizu presoj eno , odvečno burka , v katero so pa plemeniti in sanj arski gledalci iz vse Evrope od daleč tako dolgo in tako strastno interpreti­ rali svoj a ogorčenj a in navdušenj a, dokler ni izvirnik izginil pod interpretacijo: tako bi utegnili plemeniti potomci še enkrat vso preteklost narobe razumeti in s tem mogoče šele napraviti znosen pogled nanj o . - Ali pa: se ni to že zgodilo? kaj nismo mi sami - ti »plemeniti potomci«? In kaj ni ravno zdaj , ko to dojemamo - tega konec? 39 - Nihče ne bo tako zlahkoma imel kakšnega nauka za resničnega samo zato, ker napravi človeka srečnega ali krepostnega: nemara pri tem izvzamemo ljube »idea­ liste«, ki sanjarijo o dobrem , resničnem , lepem in po svojem ribniku dovolijo plavati vsem vrstam pisanih, nerodnih in dobrodušnih zaželjivosti. Sreča in krepost nista argumenta. Radi pozablj amo , tudi razsodni duho­ vi, da onesrečevanj e in izprij anje ravno tako nista protiargumenta. Nekaj bi utegnilo biti res: pa čeprav j e nadvse škodljivo i n nevarno ; j a , utegnilo b i soditi k temeljni lastnosti bivanj a, da bi propadli ob popolnem spoznanju tega - tako da bi moč duha lahko merili po tem , koliko »resnice« ravno še prenese , j asneje poveda­ no , do katere stopnje jo mora razredčiti, zastreti, osladiti, otopiti , popačiti . Ampak nobenega dvoma ne more biti , da so za odkritje nekaterih delov resnice 45

hudobni in nesrečni v prednosti in j e pri njih veCJ a verjetnost, da se j im to posreči; da niti ne govorim o hudobnih, ki so srečni - vrsta, ki jo moralisti zamolču­ j ej o . Mogoče so v trdoti in zvijačnosti ugodnejše mož­ nosti za nastanek močnega, neodvisnega duha in filozofa kakor v blagi, tenkočutni, popustljivi dobrodušnosti in umetnosti olajševanj a, kakor j ih cenimo na učenj aku, in po pravici. Pa recimo, kakor se ponuja, da pojma »filozof« ne zožimo na filozofa, ki piše knjige - ali celo svojo filozofij o prenaša vanj e ! - Zadnjo potezo k upodobitvi svobodomiselnega filozofa prinaša Stendhal, ki bi ga ravno zaradi nemškega okusa rad posebej poudaril : - govori namreč proti nemškemu okusu. »Pour etre bon philosophe, « pravi ta zadnji veliki psiholog, »il faut etre sec, clair, sans illusion. Un ban­

quier, qui a fait fortune, a une partie du caractere requis po ur faire des decouvertes en philosophie, c'est-a-dire po ur voir clair dans ce qui est. « 40

/

Vse, kar j e globoko, ljubi masko ; najgloblj e st':'ari celo sovražij o podobo in prispodobo . Kaj bi ne bilo ravno nasprotje prava preobleka, v kateri se skriva sram boga? Sporno vprašanj e : bilo bi čudno, če ne bi kateri od mistikov že tvegal pri sebi česa takega. Poznamo tako nežna dogajanja, da človek dobro stori, če j ih zasuj e s surovostj o in napravi neprepoznavne; poznamo dejanj a ljubezni in razsipne velikodušnosti, za katerimi je najpriporočljivej še vzeti palico in premlatiti pričo: tako se njegov spomin skali . Marsikdo j e mojster v kalj enj u in mrcvarjenju lastnega spomina, da se maščuj e vsaj nad tem edinim sovedcem: - sram j e iznajdlj iv. Človeka ni najbolj sram najhujših stvari : za masko ni samo zahrbtnost - v zvijači je toliko dobrote . Lahko si mislim, da bi se človek, ki ima skrivati kaj dragocenega in ranljivega, valil skoz življenje surov in okrogel kakor zelen, star vinski sod z debelimi obroči : tako hoče finost 46

njegovega sramu. Človeka, ki ima v sramu globino, srečujejo tudi njegove usode in nežne odločitve na potih , na katere pridejo le redki in o katerih obstoju ne smejo vedeti njegovi najbližji in najzaupnejši: njego­ va življenjska nevarnost se skriva pred njihovimi očmi in ravno tako njegova znova osvoj ena življenjska var­ nost . Tak skritež, ki iz nagona uporablj a govorj enje za molk in zamolčevanje in je neizčrpen v izmikih pred izpovedjo , hoče in zahteva, da v srcih in glavah njegovih prijateljev namesto njega hodi maska; in recimo, da tega noče , potem se mu bodo nekega dne glede tega odprle oči , da kljub temu tam hodi njegova maska - in da je tako dobro . Vsak globok duh potrebuj e masko : še več, okoli vsakega globokega duha kar naprej zaradi stanovitno napačnega, namreč plehkega razlaganj a vsa­ ke besede, vsakega koraka, vsakega življenjskega zna­ menj a , ki ga da , raste maska. 41 Človek mora sam o sebi napraviti preskuse, da je določen za neodvisnost in ukazovanje; in sicer o pravem času. Človek se svojim preskusom ne sme izmikati , pa čeprav so mogoče naj nevarnej ša igra, ki jo more zaigra­ ti, in navsezadnje samo preskusi, napravlj eni le pred nami samimi kot pričami in pred nobenim drugim sodnikom. Ne obviseti na eni osebi : pa naj je tudi najljubša - vsaka oseba je j eča, tudi kot . Ne obviseti na domovini: pa čeprav je najbolj trpeča in najbolj potrebuje pomoči - je že lažje odtrgati srce od zmago­ slavne domovine. Ne obviseti na sočutju: pa čeprav bi šlo za višj ega človeka, v čigar redke muke in neboglj e­ nost nam je naključje dovolilo pogled. Ne obviseti na znanosti: pa čeprav nas vabi z naj dragocenej šimi, na videz ravno za nas prihranj enimi naj dbami. Ne obviseti na lastni odtrganosti , na tisti nasladni daljavi in tujini ptice , ki leti čedalje više , da bi čedalj e več videla pod seboj : - nevarnost letečega. Ne obviseti na lastnih 47

vrlinah in kot celota postati žrtev kakšne lastne podrob­ nosti , na primer »gostoljubnosti« : kakor je nevarnost vseh nevarnosti pri vzvišenih in bogatih dušah , ki same s seboj ravnajo zapravljivo , skoraj ravnodušno in vrlino liberalnosti ženejo do pregrešnosti. Človek se mora znati obvarovati: to je najmočnejši preskus neodvisno­ sti. 42 Prihaj a nova vrsta filozofov: drznem si jo krstiti z nenevarnim imenom. Kakor j ih ugibam , kakor se dajo ugibati - k njihovi vrsti namreč sodi , da hočejo ostati uganka - bi ti filozofi prihodnosti radi videli , da bi jih po pravici , mogoče tudi po krivici imenovali skušnjavci. Tudi to ime samo je navsezadnje samo poskus in, če hočete, skušnj ava . 43 So novi prijatelji »resnice« , ti prihaj ajoči filozofi? Še kar verjetno: vsi filozofi so imeli namreč do zdaj radi svoj e resnice. Prav gotovo pa ne bodo dogmatiki. Mora j im biti proti ponosu , pa tudi proti okusu, če naj bo njihova resnica še resnica za vsakogar: kar je bila do zdaj skrivna želj a in skrita misel vseh dogmatskih prizadevanj . »Moj a sodba je moja sodba: do nje zlepa nima kdo pravice« - bo mogoče rekel takle filozof prihodnosti . Moramo se znebiti slabega okusa, da se hočemo strinj ati s številnimi. »Dobro« ni več dobro , če ga vzame v misel sosed. In kako naj bi moglo biti šele »obče dobro«! Izraz nasprotuj e sam sebi: kar more biti skupno, je zmeraj le malo vredno . Nazadnj e mora biti tako , kakor je in kakor je zmeraj bilo : velike stvari so pridržane velikim, brezna globokim , nežnosti in srh tenkočutnim in, na kratko , vse redko redkim.

48

44 Mi j e po vsem tem treba še posebej reči, da bodo tudi ti svobodni, zelo svobodni duhovi , ti filozofi prihod­ nosti - kakor zanesljivo tudi ne bodo samo svobodni duhovi , temveč kaj več, kaj višjega, kaj večj ega in temeljito drugega, kar noče biti prezrto ali zamenjano? Ampak ko to govorim , čutim skoraj ravno tako močno proti njim samim kakor proti nam, ki smo njihovi glasniki in predhodniki , mi svobodni duhovi ! - dolžnost skupno odpihniti od nas stari , neumni predsodek in nesporazum, ki j e predolgo napravljal nepresojen po­ j em »svobodni duh«. V vseh evropskih deželah in ravno tako v Ameriki imamo zdaj nekaj , kar zlorablj a to ime, zelo ozko , uj eto , v verige vkovano vrsto duhov, ki hočejo približno nasprotno od tega, kar je v naših namenih in nagonih - da niti ne govorim o tem, da morajo biti glede na prihaj ajoče nove filozofe kar dobesedno zabita okna in zapahnj ena vrata. Spadaj o , skratka i n hudo, med nivelizatorje, t i narobe imenovani »svobodni duhovi« - kot zgovorni in lahkopisni sužnji demokratičnega okusa in nj egovih »modernih idej« : vsi skupaj ljudj e brez samote , brez lastne samote , nerodni vrli kujoni, katerim ni mogoče zanikati niti poguma niti spoštljivih nravi, samo da so pač nesvobodni in smešno povrhnj i , predvsem s svojim temeljnim nagibom , da vidij o vzrok za domala vso človeško revščino in ponesre­ čenost v oblikah dosedanj e stare družbe : pri tem pa resnico srečno postavlj ajo na glavo ! Na vse kriplj e so pripravlj eni doseči vsesplošni zeleni pašnik sreče za čredo , z varnostj o , nenevarnostj o , udobj em, olajšanjem življ enj a za vsakega; njihovi najpogostej e peti pesmi in nauka se glasita »enakost pravic« in »sočutj e za vse trpeče« - in trplj enje samo j emlj ejo kot nekaj , kar j e treba odpraviti. M i obrnj eni, k i smo s i odprli oko in vest za vprašanj e , kje in kako je rastlina »človek« do zdaj najkrepkej e rasla v vis , smo mnenj a, da se je to dogajalo vselej v obrnjenih okoliščinah, da se je povrh 4

Izbrano delo

49

tega nevarnost njegovega položaj a najprej razrasla v neznanskost, da se j e morala moč njegove iznajdljivosti in pretvarjanj a (njegov »duh«) pod dolgotraj nim priti­ skom in prisilo razvijati v tenkočutnosti in drznosti , njegova življenjska volj a pa stopnjevati do brezpogoj ne oblastne volj e: - domnevamo, da trdota, silovitost, suženj stvo , nevarnost na poti in v srcu, skritost, stoič­ nost , skušnjavstvo in hudičevstvo vseh vrst, da vse hudo , strašno , tiransko, zverinsko in kačje na človeku tako imenitna služi za povzdigo vrste »Človek« kakor njegovo nasprotj e : - in še niti ne rečemo dovolj , če rečemo samo toliko , in smo pravzaprav s svojim govor­ j enjem in molkom tu, na drugem koncu vsakršne moderne ideologije in čredne zaželjivosti: mogoče kot njihovi antipodi? Ali j e potem kaj čudnega, da mi »svobodni duhovi« niti nismo najdružabnejši duhovi? Da ne želimo v vsakem pogledu izdati, česa se duh lahko osvobodi in kam ga mogoče potem požene? In kako j e pravzaprav z nevarnim obrazcem »onstran dobrega in zlega«, s katerim se varujemo vsaj zamenjave: mi smo nekaj drugega kakor »libres-penseurs«, »liberi pensato­ ri«, »Freidenker«, svobodomisleci in kakor se še vse radi imenujejo ti vrli zagovorniki »modernih idej« . Bili smo doma v številnih deželah duha, vsaj v gostih ; venomer znova smo se izmuznili iz topih, prijetnih kotov, kamor nas nekako zaklinj ajo posebna ljubezen in posebno sovraštvo, mladost , rod, naključni ljudj e in knjige ali celo utrujenost zaradi romanj a; polni smo nejevolj e na vabe odvisnosti, ki tičijo skrite v časteh ali denarju ali namestitvah ali omamljenosti čutov; hvaležni celo stiski in spreminjavi bolezni, ker nas j e vselej odtrgala od kakšnega pravila in njegovega »predsodka« , hvaležni bogu, hudiču , ovci in črvu v sebi , radovedni do pregrešnosti , raziskovalci do okrutnosti , s prsti brez pomislekov za nedotakljivo , z zobmi in želodci za naj ­ bolj neprebavljivo , pripravlj eni za vsako rokodelstvo , ki zahteva bistro misel in ostre čute, pripravlj eni za vsako tveganj e , ker imamo na pretek »svobodne volje« , 50

s sprednjimi in zadnjimi dušami, katerim nihče zlahko­ ma ne pogleda v zadnje namene , z ospredji in ozadji , k i jih n i smela nobena noga d o konca preteči, skriti pod plašči svetlobe , osvaj ajoči, pa čeprav smo videti podob­ ni dedičem in zapravlj ivcem, urejevalci in zbiralci od j utra do večera, skopuhi S\:'ojega bogastva in svojih natlačenih predalov, gospodarni v učenju in pozablj a­ nju , iznajdljivi v načrtih, včasih ponosni na tablice kategorij , včasih piko lovci , včasih nočne sove dela tudi pri belem dnevu; j a , če je sila, celo ptičj a strašila - in danes je sila: namreč toliko , kolikor smo rojeni , zapri­ seženi, ljubosumni prijatelji samote, lastne najgloblj e , najbolj polnočne samote: - taka vrsta ljudi smo , mi svobodni duhovi ! in mogoče ste tudi vi kaj takega, vi prihaj ajoči? vi novi filozofi? -

4*

51

TRETJE POGLAVJE

Religiozno bitje

45 Človeška duša in njene mej e , do zdaj sploh doseže­ ni obseg človeških notranjih izkušenj , višine, globine in daljave teh izkušenj , vsa dosedanja zgodovina duše in nj ene neizpite možnosti: to je za rojenega psihologa in prij atelj a »velikega lova« vnaprej določeno lovsko ob­ močj e . Ampak kolikokrat si mora obupan reči: »En sam ! Oh, samo en sam! Pa ta velikanski gozd in pragozd !« In tako si želi nekaj sto lovskih pomočnikov in dobre , izučene sledne pse, ki bi j ih mogel nagnati v zgodovino človeške duše , da bi mu tam se gnali na kup njegovo divj ad. Vse zaman: venomer znova, temeljito in trpko ugotavlj a, kako težko si za vse stvari, ki ravno dramijo njegovo radovednost, naj de pomočnike in pse. Težava, v kateri j e , ko naj učenjake razpošlj e v nove in nevarne lovske revirje , kjer so potrebni pogum , razsodnost, tenkočutnost v vsakem pomenu, j e v tem, da ravno tam niso več uporabni , kjer se začenja »veliki lov« , pa tudi velika nevarnost: - ravno tam izgubijo sledno oko in sledni nos . Da bi na primer uganili in ugotovili, kakšno zgodovino j e · imelo dotlej vprašanje vednosti in vesti v duši hominis religiosi, v ta namen bi moral biti mogoče kdo sam tako globok , tako ranj en, tako neznanski, kakor j e bila Pascalova intelektualna vest: - in potem bi vselej še zmeraj potrebovali tisto razpeto nebo svetle , hudobne duhovnosti , ki bi moglo zviška pregledati, urediti, prisiliti v obrazce to gomaze­ nj e nevarnih in bolečih doživetij . - Ampak kdo bi mi 52

storil to uslugo ! ln kdo bi utegnil čakati na take služabnike ! - Očitno preveč na redko rastej o , v vseh časih so tako neverjetni ! Nazadnj e mora človek res sam napraviti, da sam kaj zve: se pravi, ima veliko opravil ! - Ampak radovednost moj e vrste ostaj a pač najprijet­ nejša vseh pregreh - oprostite ! hotel sem reči: ljubezen do resnice ima plačilo v nebesih in že na zemlji . 46 Vera, kakor jo zahteva prvo krščanstvo in j o j e neredko dosegala sredi skeptičnega i n južno svobodomi­ selnega sveta, ki je imel za seboj in v sebi stoletja dolg boj filozofskih šol , za povrh pa še vzgojo za strpnost, ki jo je dal imperium Romanum - ta vera ni tista iskrena in j edka podložniška vera, s katero se je na ptimer Luter ali Cromwell ali sicer kakšen nordijski barbar duha oklepal svoj ega boga in krščanstva; je že veliko prej Pascalova vera, grozljivo podobna trajnemu samo­ moru pameti - žilavi , dolgoživi, črvasti pameti , ki je ni mogoče kar na mah in z eno potezo pobiti. Krščanska vera je od vsega začetka žrtvovanje: žrtvovanje vse svobode, vsega ponosa, vsega samogotovega duha ; obe­ nem pa zasužnj enj e in samozasramovanj e , samookrni­ tev. V veri, ki jo prisoj aj o prhki , večkratni in zelo razvaj eni vesti, sta surovost in verski fenicizem : nj ena predpostavka j e , da podj armlj enje duha nepopisno boli, tako da se vsa preteklost in privaj enost takega duha upira absurdissimu, kot kar se mu kaže »vera« . Sodobni ljudj e s svojo otopelostj o za vso krščansko nomenklaturo ne občutijo več srhljivo superlativnega, kar j e bilo za antični okus v paradoksnosti obrazca »bog na križu«. Do zdaj ni bilo še nikoli in nikjer take drznosti pri spreobračanj u , kaj tako groznega, sprašuj o­ čega in vprašljivega, kakor je ta vzorec: obljubljal j e prevrednotenj e vseh antičnih vrednot. - J e t o orient, globoki orient, je orientalski suženj , ki se je tako maščeval nad Rimom in njegovo gosposko in frivolno 53

strpnostjo , nad rimskim »katolicizmom« nevere: - in nikoli ni sužnjev na njihovih gospodarjih j ezila in j ih proti njim puntala vera, temveč svobodnost od vere , tista stoična in smehlj ajoča se brezskrbnost glede resno­ be vere. »Razsvetlj enje« j ezi: suženj namreč hoče brez­ pogojnost, razume samo tiranstvo , tudi v morali , ljubi, kakor sovraži, brez odtenkov , prav do dna, do bolečine, do bolezni - njegovo veliko skrito trpljenj e se upira gosposkemu okusu , ki na videz taji trpljenj e . Skeptič­ nost nasproti trplj enj u , pravzaprav le stališče aristokrat­ ske morale, ni bila najmanj udeležena niti pri nastanku zadnjega velikega upora sužnjev, ki se j e začel s franco­ sko revolucijo . 47 Povsod, kjer koli na svetu j e že kdaj nastopila verska nevroza, je bila povezana s tremi nevarnimi dietnimi predpisi: samoto , postom in spolno zdržnostjo - vendar pri tem ni bilo nikoli mogoče zanesljivo ugotoviti, kaj je tu vzrok , kaj posledica, in ali je sploh kakšno razmerje med vzrokom in posledico. Glede tega je upravičen dvom, da ravno pri najrednejših simpto­ mih, naj bo pri divjih ali pri krotkih ljudstvih, sodi k nji tudi najbolj nepričakovana, naj skrajnejša pohota, ki se potem , ravno tako nepričakovano , sprevrže v krče spokorništva in zanikanje sveta in volje : je nemara oboje mogoče razložiti kot prikrito epilepsij o? Ampak najbrž se moramo tu bolj kakor kje drugje vzdržati razlag: do zdaj ni še okGli nobenega tipa zraslo tako obilj e nesmisla in praznoverj a, videti j e , da se ljudj e , celo filozofi, z a š e nobenega d o zdaj niso toliko zanimali - bil bi že čas, da bi se ravno tu malo ohladili, se naučili previdnosti, še bolj e : se ozrli stran, odšli stran. Še na ozadju zadnje filozofij e , Schopenhauerj eve, obstaj a, skoraj kot problem sam na sebi, grozljivi vprašaj religij ­ ske krize in prebuj e . Kako j e mogoče zanikanj e volje? kako j e mogoč svetnik? - to j e bilo menda res vprašanje , o b katerem j e Schopenhauer postal filozof i n pri njem 54

začel. ln tako je šlo za pristno Schopenhauerjevo doslednost, da je njegov najbolj prepričani privrženec (mogoče tudi njegov zadnji , kolikor gre za Nemčijo) , namreč Richard Wagner, ravno tu končal svoje življenj­ sko delo in nazadnj e pripeljal na oder še groznega in večnega tipa, kakor j e Kundry, type vecy, kakor životari in živi; hkrati, ko so ga psihiatri skoraj vseh evropskih dežel lahko od blizu študirali , povsod, kjer je religiozna nevroza - ali, kakor ji pravim j az, »religiozno bitje« prešla v zadnji epidemijski izbruh in pohod kot »vojska odrešitve« . - Ce pa se vprašamo, kaj je bilo pravzaprav na vsem pojavu svetnika za ljudi vseh vrst in časov, tudi za filozofe , tako neugnana zanimivega: gre nedvomno za videz čudeža, ki se ga drži, namreč neposrednega vrstenja nasprotij, moralno protislovna vrednotenih stanj duše: videti je bilo , kakor da človek lahko tu kar otiplje , kako iz »slabega človeka« kar na lepem postane »svetnik« , dober človek. Dotedanja psihologij a je tu doživela brodolom : se je nemara to zgodilo predvsem zato , ker se je postavila pod oblast morale , ker je sama verjela v moralna vrednostna protislovj a in ker je ta protislovj a videla, brala, interpretirala v izvirnik in v dejansko stanje? - Kako? »Cudež« samo napaka inter­ pretacij e? Spodrsljaj filologij e? 48 Kaže, da se latinskim rasam njihov katolicizem notranje veliko bolj prilega kakor nam severnjakom celotno krščanstvo nasploh: in da potemtakem v katoli­ ških deželah nevera v resnici pomeni čisto kaj drugega kakor v protestantovskih - namreč nekakšen upor proti duhu rase, medtem ko gre pri nas bolj za nekakšno vrnitev k duhu (ali neduhu) rase. Mi severnj aki izviramo nedvomno iz barbarskih ras , tudi glede svoje nadarjeno­ sti za religijo : zanjo smo slabo nadarj eni. Lahko bi izvzeli Kelte, ki so bili zato tudi najbolj ša tla za sprejem krščanske okužbe na severu: - v Franciji se je krščanski 55

ideal razcvetel samo toliko , kolikor je dovolilo bledo severno sonce . Kako tuje pobožni so še celo za naš okus ti zadnji francoski skeptiki, kolikor je v njihovem rodu kaj keltske krvi ! Kako katoliško , kako nenemško nam diši sociologija Augusta Comta s svojo rims}co logiko nagonov ! Kako jezuitsko Sainte-Beuve , ta ljubeznivi in pametni port-royalski Ciceron, ne glede na vse njegovo sovraštvo do jezuitov! In še celo Ernest Renan: kako nepristopno zveni za nas severnjake jezik takegale Renana, v katerem mu vsak trenutek kakšen nič religioz­ ne napetosti vrže iz ravnotežj a dušo , v bolj prefinjenem smislu pohotno in udobno ugnezdeno ! Spregovorimo za njim kdaj te lepe stavke - in kakšna hudobij a in prevzetnost se nam takoj zdramita kot odgovor v najbrž manj lepi in trši, namreč nemški duši ! - »disons done

hardiment que la religion est un produit de l'homme normal, que 1'homme est le plus dans le vrai quand il est le plus religieux et le plus assure d'une destinee infinie . . . C'est quand il est bon qu'il veut que la vertu corresponde il un ordre eternel, c'est quand il contemple les choses d'une maniere desinteressee qu'il trouve la mart revoltante et absurde. Comment ne pas supposer que c'est dans ces moments-la, que l'homme vo it le mieux? . . . « Ti stavki so mojim ušesom in navadam tako zelo antipodni, da sem takoj , ko sem jih našel, zapisal zraven svoj o prV'o togotnost »la niaiserie religieuse par excellence!« - dokler jih nisem v svoji zadnji togotnosti celo še vzljubil , te stavke z na glavo postavljeno resnico ! Tako lepo , tako izvrstno je imeti lastne anti pode ! 49 Pri religioznosti starih Grkov nas spravlj a v začude­ nje neugnana obilje hvaležnosti , ki lije iz nje : - gre za zelo odlično vrsto človeka, ki tako stoji pred naravo in življenjem ! - Pozneje , ko je v Grčiji prevladala sodrga, je strah prerasel tudi religijo ; in pripravilo se je krščanstvo . 56

50 Strast za boga: imamo kmečke , iskrene in vsiljive vrste , kakor je Lutrova - vsemu protestantizmu manjka j užne delicatezze. V njem je vzhodnj aška vrženost iz tira, kakor 'pri nezasluženo pomiloščenem ali povzdig­ nj enem sužnju , na primer pri Avguštinu, ki mu žaljivo primanj kuj e vsakršne gosposkosti v držah in poželenjih . V tem je ženska nežnost in poželjivost, ki se sramežljivo in nevede žene v unio mystica et physica: kakor pri Madame de Guyon. V številnih primerih je videti več kakor čudna v pubertetni preobleki deklice ali dečka; tu pa tam celo kot histerij a stare device , tudi kot njena zadnj a častihlepnost: - cerkev je v takem primeru že večkrat kakšno žensko razglasila za svetnico . 51 Do zdaj s o s e najmogočnejši ljudje š e zmeraj spoštljivo priklonili pred svetnikom , kot uganko samo­ zatiranj a in namerne največje odpovedi: zakaj so se priklanj ali? V njem - in nekako za vprašanj em njegove­ ga krhkega in klavrnega videza - so slutili močnejšo moč, ki se hoče preizkusiti ob takem samopremagova­ nj u, moč volj e , v kateri so znova prepoznali in znali častiti lastno moč in vladarsko slo: častili so nekaj na sebi, ko so častili svetnika. Povrh tega se jim je ob pogledu na svetnika prebudil sum: tako neznanskega zanikanj a, protinaravnosti človek vendar ne poželi kar tako, so si govorili in se spraševali. Mogoče je za to kakšen razlog, gre za kakšno posebno veliko nevarnost, o kateri bi bil asket rad podrobnej e poučen zaradi svojih skrivnih tolažnikov in obiskovalcev? Dovolj , mogočniki sveta so se spričo njega navzeli novega strahu, v nj em so slutili novo moč, tuj ega, še neprema­ ganega sovražnika: - »volj a po moči« jih je silila, da so pred svetnikom obstali . Morali so ga vprašati - 57

52 V j udovski »stari zavezi« , v knjigi o božj i pravično­ sti , so ljudj e , stvari in besede v tako velikem slogu, da jim v grškem in indijskem pismenstvu ni mogoče posta­ viti ničesar ob stran. S strahom in spoštovanj em stojimo pred neznanskim ostankom tega , kar je bil človek svoj čas , in pri tem nas utegnejo obhajati žalostne misli spričo stare Azij e in njenega izpostavlj enega polotoka Evrope, ki naj bi v primerjavi z Azijo prav gotovo pomenil »napredek človeštva«. Seveda : kdor je sam le pretegnjena , kratka domača žival in pozna samo potre­ be domačih živali (kakor naši današnji izobraženci z vštetimi kristjani »izobraženega« krščanstva) , temu se ni treba pod razvalinami ne čuditi, še manj pa žalostiti - okus za staro zavezo je preskusni kamen glede na »veliko« in »majhno« -: mogoče, da se mu bo novi zakon, knjiga milosti , še zmeraj dozdeval bolj po duši (v njem je veliko duha po pravih, nežnih, topih molitve­ nih bratovščinah in majhnih dušah) . Imeti novo zavezo , nekakšen rokoko okusa v vseh pogledih, zlepljeno s staro zavezo v eno knjigo kot »biblij o« , kot »knjigo na sebi«: to j e mogoče največja predrznost in »greh proti duhu« , ki ga ima literarna Evropa na vesti. 53 Zakaj danes ateizem? - »Oče« v bogu j e temeljito zavrnjen; ravno tako »sodnik«, »plačnik«. Podobno njegova »svobodna volja« : bog ne sliši - in če bi slišal, bi kljub temu ne znal pomagati. Najhuj še j e : videti j e , da s e ne more jasno sporočiti: j e nejasen? - To sem, vprašujoč in poslušaj oč, ob vseh mogočih pogovorih odkril med vzroki za poraz evropskega teizma ; zdi se mi , da verski nagon sicer mogočno raste - da pa . z globokim nezaupanjem odklanja ravno teistično potešitev. 58

54 Kaj pravzaprav počne vsa novej sa filozofij a? Po Descartesu vsi filozofi - in sicer bolj iz kljubovanj a njemu kakor po njegovem zgledu - pod videzom kritike poj ma subjekta in predikata napadajo stari poj em duše - se pravi: napadaj o temeljno podmeno krščanskega nauka. Novejša filozofij a je kot spoznavno teoretična skepsa prikrito ali odkrito protikrščanska: čeprav, za finejša ušesa rečeno, nikakor ne antireligiozna . Prej so namreč verovali v »dušo« , kakor so verovali v slovnico in v slovnični subjekt : rečeno j e bilo , da j e »j az« pogoj , »mislim« predikat in da j e pogojen - mišlj enje j e dejavnost, pri kateri s i moramo misliti subjekt kot vzrok. Potem so z občudovanj a vredno trdovratnostjo in zvijačo poskušali ugotoviti , ali se ne da kako priti iz te mreže - ali ni nemara ravno obrnjena res : »mislim« pogoj , »jaz« pogoj en; »jaz« torej šele sinteza, ki j o napravi mišljenje samo . Kant j e hotel pravzaprav doka­ zati, da subjekta ni mogoče dokazati iz subjekta objekta ravno tako ne: možnost navideznega bivanja posameznega subjekta, torej »duše« , mu menda ni bila zmeraj tuj a, tista misel, ki je kot vedantska filozofij a nekoč že obstajala na zemlji , in v neznanski moči. 55 Imamo veliko lestvico verske okrutnosti s številnimi klini; ampak trije od njih so najpomembnejši . Nekoč so svojemu bogu darovali ljudi , mogoče ravno take, ki so j ih imeli najrajši - sem sodijo darovanj a prvencev pri vseh pračasnih religij ah, ,sem tudi daritev cesarja Tiberij a v Mitrovi j ami na otoku Caprij u , tisti najgroz­ ljivejši vseh rimskih anahronizmov. Potem, v moralnem obdobju človeštva, so darovali svojemu bogu najmoč­ nejše nagone, kar so j ih imeli , svojo »naravo« ; to praznično veselje sij e iz okrutnega · pogleda asketa , navdušenega »protinaravnika« . Nazadnj e : kaj še pre59

ostane za darovanj e? Kaj ne bi morali nazadnj e kdaj darovati vse tolažljivo , sveto , posvečuj oče , vse upanj e , vso vero v skrito ubranost, v prihodnj e blaženosti in pravičnosti? Kaj ne bi morali darovati boga samega in, iz okrutnosti nasproti sebi, moliti kamen, neumnost, težo , usodo , nič? Za nič darovati boga - ta paradoksni misterij zadnj e okrutnosti je ostal prihranj en rodu, ki ravno zdaj prihaj a na površj e : vsem nam je že to in ono znano o tem. 56 Kdor si je kakor j az s kakšnim skrivnostnim pože­ lenjem dolgo prizadeval zamisliti se v globino pesimizma in ga rešiti iz na pol krščanske , na pol nemške ožine in preproščine, v kakršni se je nazadnj e predstavil temu stoletju , namreč v obliki Schopenhauerjeve filozofije ; kdor j e v resnici kdaj z azijskim i n nadazij skim očesom pogledal v notranjost najbolj svet zanikujoče vseh mogočih miselnosti in pogledal navzdol - onstran dobre­ ga in zlega in nič več kakor Buda in Schopenhauer v zakletosti in zablodi morale - ta si je mogoče že s tem, ne da bi pravzaprav hotel, odprl oči za obrnj eni ideal: za ideal najobj estnejšega, najbolj življenjskega in naj ­ bolj svet potrjujočega človeka, ki se je naučil shajati in pobotati ne samo s tem, kar je bilo in j e , temveč hoče znova imeti tako, kakor je bilo in je, za vse večne čase, nenasitno vpijoč da capo , ne samo sebi , temveč vsej skladbi in igri , in ne samo igri, temveč pravzaprav tistemu, ki mu je potrebna ravno ta igra - in jo naredi potrebno: ker je venomer znova potreben sebi - in se naredi potrebnega - - Kako? In kaj ni to - circulus

vitiosus deus?

57 Z močj o lastnega pogleda in vpogleda raste daljava in nekako prostor okoli človeka: svet se mu poglablj a, pred oči prihaj ajo zmeraj nove zvezde , zmeraj nove 60

uganke in podobe . Mogoče je bilo vse , ob čemer si j e duhovno oko vadilo ostrino i n globino , pač samo povod za vaj o , stvar igre, nekaj za otroke in otroške glave. Mogoče se nam nekoč najslovesnej ša pojma, za katera so se ljudj e največkrat boj evali in trpeli , pojma »bog« in »greh« , ne pokažeta nič pomembnej ša, kakor se kažeta starcu otroška igrača in otroška bolečina - in mogoče bo potem »Stari človek« spet potreboval drugo igračo in drugo bolečino - še zmeraj zadosti otrok, večni otrok ! 58 Je kdo že kdaj pomislil, koliko je za pravo religioz­ no življenje (in sicer tako za njegovo mikroskopsko najljubše delo samopreizkušanj a kakor tudi za nežno umirj enost, ki ji pravimo »molitev« in je stalna priprav­ ljenost na »prihod boga«) potrebno zunanje brezdelje ali polbrezdelj e , mislim na brezdelje z mirno vestjo, že od nekdaj , po krvi, ki ji ni popolnoma tuj aristokratski občutek, da je delo sramotno - namreč poniža dušo in telo? In da potemtakem sodobna, hrupna, čas požiraj o­ ča, nase ponosna, neumno ponosna delavnost bolj kakor vse drugo vzgaj a in pripravlj a ravno za »nevero«? Med tistimi, ki na primer zdaj živijo v Nemčiji stran od religije , vidim ljudi vseh mogočih vrst in porekel >>svo­ bodomiselstva« , predvsem pa vse polno takih, ki j im j e delavnost i z rodu v rod razkraj ala religiozne nagone: tako da sploh nič več ne vedo , za kaj so religije koristne , in samo z nekakšnim topim začudenj em kveč­ j emu registriraj o , da so na svetu. Čutij o , ti vrli ljudj e , d a jih ž e zadosti zaposluj ejo , naj bodo ž e njihovi opravki ali zabave, da niti ne govorim o »domovini« in časopisih in »družinskih dolžnostih« : videti j e , �a sploh nimajo časa za religij o , še posebej , ker jim ostaj a nejasno , ali gre pri tem za kakšen nov opravek ali za kakšno novo zabavo - nemogoče je namreč, si dopo­ veduj ejo , da bi človek hodil v cerkev samo zato , da bi si kvaril dobro volj o . · Niso nasprotniki verskih navad; 61

če v posameznih primerih, na primer država, zahteva od njih , naj se j ih udeležijo , napravij o , kar se zahteva od njih, kakor napravimo toliko takega - s potrpežljivo in skromno resnobo in brez prevelike radovednosti in neugodj a: - živijo pač preveč stran in zunaj , da bi sami pri sebi v takih rečeh čutili potrebo za za ali za proti. Med te ravnodušneže sodi danes pretežna večina nem­ ških protestantov srednjih stanov, še posebej v delavnih velikih trgovskih in prometnih središčih; ravno tako pretežna večina delavnih učenjakov in vse pritikline univerze (razen teologov, katerih bivanj e in možnost zastavlj a samemu psihologu v reševanje čedalj e več in čedalje finejših ugank) . Pobožni ali tudi samo cerkveni ljudj e si le redko ustvarijo predstavo , koliko dobre volje , lahko bi se reklo , samovolj e je zdaj treba, da nemški učenjak resno vzame problem religij e ; ves nje­ gov poklic (in , kakor rečeno , poklicna dejavnost, h kateri ga zavezuje moderna vest) ga nagiba k vzvišeni, skoraj dobrosrčni vedrini nasproti religiji , kateri se včasih primešava rahlo podcenjevanje , naravnano proti »nečistosti« duha, ki si jo zamišlj a povsod tam, kjer se še priznavajo k cerkvi. Učenjaku se šele z zgodovino (torej ne z lastno izkušnjo) posreči doseči nasproti religij am spoštljivejšo resnobo in nekakšno plaho obzir­ nost; ampak tudi če svoj občutek povzdigne celo do hvaležnosti proti njim, se s tem s svojo osebo niti za korak ne približa temu , kar še obstaj a kot cerkev ali pobožnost: mogoče ravno narobe . Praktična ravnoduš­ nost nasproti religioznim rečem, v kateri je bil rojen in vzgojen, pri njem po navadi sublimira v previdnost in snažnost, zaradi katerih se boji stika z vernimi ljudmi in verskimi stvarmi ; in mogoče ga ravno globina strpno­ sti in človečnosti odvrača od fine stiske , ki jo prinaša s seboj tolerantnost. - Vsak čas ima svojo božansko vrsto naivnosti, za katere iznajdba bi mu lahko druge dobe zavidale: - in koliko naivnosti, spoštovanj a vredne, otroške in neomejeno zaroblj ene naivnosti j e v vzviše­ nostni veri učenj aka, v mirni vesti njegove tolerantnosti , ·

62

v nič hudega sluteči preprosti varnosti, s kakršno njegov nagon obravnava vernega človeka kot manjvredno in nižjo vrsto, katero je sam presegel, prekosil, prerasel ­ on , mali domišljavi palček in nekdo iz sodrge , marljivo urni umski in ročni izdelovalec »idej« , »modernih idej« ! 59 Kdor je pogledal globoko v svet, pač lahko ugane , kakšna modrost j e v tem, d a s o ljudj e površni . To · je njihov ohranitveni nagon in jih uči bežnosti , lahkotnosti in zlaganosti. Tu in tam je pri filozofih in pri umetnikih mogoče naj ti strastno in pretiravajoče oboževanj e »či­ stih oblik« : naj nihče ne dvomi, da je človek, ki mu j e tako potreben kult povrhnj osti, gotovo ž e kdaj zagrešil kakšen nesrečen poseg podnjo . Mogoče obstaj a še celo kakšen vrstni red v stopnjah teh sežganih otrok, rojenih umetnikov, ki vidijo slast življenja samo še v tem , da pačijo njegovo podobo (kakor v dolgotrajnem maščeva­ nju nad življenjem) : stopnj o, kako zelo se j im j e življenj e zamerila , bi lahko uganili p o tem, kako pona­ rejene, zvodenelo, poonstranjeno , pobožanstveno želi­ jo videti njegovo podobo - homines religiosi bi se lahko šteli med umetnike , kot njihova najvišja stopnj a. Glo­ bok strah pred neozdravljivim pesimizmom, poln su­ mov, jih cela tisočletj a sili, da se z zobmi zagrizuj ejo v kakšno religiozno razlago bivanj a: strah tistega nagana, ki sluti, da bi se človek utegnil prezgodaj polastiti resnice , še preden je postal zadosti' močan � zadosti trd, zadosti umetnik . . . Pobožnost , »življenje v bogu« , se kaže v tem pogledu kot najfinejši in zadnji izrodek strahu pred resnico , kot umetniško oboževanje in opij a­ nj enost pred najdoslednejšim vseh ponaredkov, kot volj a do preobračanj a resnice , do neresnice po vsej sili. Mogoče do zdaj še ni bilo močnejšega pripomočka za polepšanj e človeka, kakor je ravno pobožnost: z nj o more človek tako zelo postati umetnost , površina, igra barv, dobrota, da ob pogledu nanj ne trpimo več. 63

60 Ljubiti človeka zavoljo boga je bil do zdaj najimenitnejši in najbolj odmaknjen občutek, kar so jih dosegli ljudj e . Da je ljubezen do človeka, če ni posve­ čujočega skrivnega namena, samo še ena od neumnosti in živalskosti , da mora nagnjenje za človekoljubj e najprej od kakšnega višjega nagnj enj a dobiti mero , prefinj enost, zrno soli in prašek ambre: - naj j e bil ne vem kdo , kdor j e prvi to občutil in »doživel« , naj se mu j e j ezik še tako zapletal , ko je poskušal izreči tako nežnost, naj nam ostane za vse čase svet in vreden oboževanj a kot človek , ki je do zdaj priletel najvišj e in najlepše zablodil ! -

61 Filozof, kakor ga razumemo mi, svobodni duhovi - kot človek z najobsežnejšo odgovornostjo , ki ima vest za celotni razvoj človeka: ta filozof si bo religij e vzel za vzrejno in vzgojno delo , kakor si vzame tudi vsako­ kratne politične in gospodarske razmere. lzbirajoči, vzgaj ajoči , se pravi, zmeraj ravno tako uničujoči kakor ustvarj ajoči in oblikujoči vpliv, ki ga je mogoče doseči ob pomoči religij , je pač glede na vrsto ljudi , postavlj e­ nih pod njegov vpliv in varstvo , mnogoter in različen. Za močne, neodvisne, pripravljene in določene za ukazovanj e , v katerih se utelesi razum in umetnost kakšne vladajoče rase, je religij a samo pripomoček več za premagovanj e odporov, za možnost vladanja: kot vez, ki povezuje vladarje in podložnike in vest le-teh, njihovo skrito in zadnjo kamrico , ki bi se rada izmaknila poslušnosti, izdaj a in prepušča prvim ; in če se posame­ zne narave tako uglednega rodu z visoko duhovnostjo nagiblj ejo k bolj odmaknjenemu in kontemplativnemu življenju in si izgovorij o samo najfinejšo vrsto vladanj a (nad izbranimi učenci ali redovnimi brati) , potem j e mogoče religij o samo uporabiti kot pripomoček, d a si človek priskrbi mir pred truščem in napori bolj grobega 64

vladanj a in čistost pred nujno umazanijo vsega politi­ kantstva. Tako so jo razumeli na primer bramani ; z versko organizacijo so si dali oblast , da ljudstvu imenu­ jejo kralj e , medtem ko sami ostaj ajo stran in zunaj in se čutij o kot ljudj e z višjimi in nadkraljevskimi naloga­ mi. Pri tem daj e religij a spodbudo in priložnost priprav­ ljati počasi se vzpenj aj očim močnej šim razredom in stanovom namreč, pri katerih po srečnih zakonskih navadah ves čas raste moč in sla volj e , volje do samoobvladanj a: - njim daj e religij a zadosti spodbud in skušnjav za na pot k višji duhovnosti in da preizkušajo občutke velikega samopremagovanj a, molka in samote : - asketstvo in puritanstvo sta skoraj nepogrešljiva vzgoj­ na in požlahtnjevalna pripomočka, če hoče kakšna rasa zagospodariti nad svojim poreklom iz sodrge in se prikopati navzgor do prihodnj ega vladanj a. Navadnim lj udem, najštevilnej šim, ki so tu za služenje in za vsesplošno korist in smejo obstajati samo toliko, pa religija navsezadnje daj e neprecenljivo zadovolj nost s položaj em in stanj em, mnogoteri mir srca , poplemenite­ nj e poslušnosti , srečo in trpljenje bolj s sebi enakimi in nekaj poveličanj a in polepšanj a, nekaj opravičenj a vse­ ga vsakdanj ika , vse nizkosti , vse polživalske revščine duše . Religij a in religiozna pomenljivost življ enj a meče­ ta sončni sij na take zmeraj trpinčene ljudi in jim napravlj ata znosen še pogled nase , delujeta, kakor po navadi deluj e epikurejska filozofij a na trpeče višje stopnj e , poživlj a, prefinj a, trpljenje nekako izkorišča, navsezadnje celo posveča in opravičuj e . Mogoče je na krščanstvu in budizmu največjega spoštovanj a vredna umetnost, da celo naj nižj e priučita, da se znajo s pobožnostj o postaviti na navidezno višji red stvari in s tem v zadovoljnost - z dej anskim redom , v katerem moraj o zadosti trdo živeti - in ravno ta trdota j e potrebna! - d a ostanej o sami sebi zvesti .

5

Izbrano delo

65

62 Nazadnje moramo seveda pokazati tudi slabo na­ sprotno stran takih ver in osvetliti njihovo neznansko nevarnost: - zmeraj je treba drago in grozno plačati, če religij e niso kot vzrejni in vzgojni pripomoček v roki filozofa, temveč gospodarijo same po sebi in suvereno, če hočejo biti same zadnji cilji iri ne pripomočki zraven drugih pripomočkov. Tudi pri človeku kakor pri vsaki drugi živalski vrsti je presežek spodletelih, bolnih , izrojenih, bolehnih , nujno trpečih; posrečeni primerki so tudi pri ljudeh zmeraj izjema in še celo glede na to , da je človek še neustaljena žival, redka izjema. Ampak še slabše : kolikor više je oblikovan tip kakšnega člove­ ka, ki je v njem izoblikovan , toliko bolj se stopnjuje tudi neverjetnost, da se posreči: naključnost , zakon nesmisla v celotni ekonomij i človeštva se kaže najstra­ hotneje v razdiralnem delovanju na višjega človeka, čigar življenjski pogoji so fini , mnogoteri in težko izračunljivi . Kako pa se obe omenjeni največj i religiji obnašata nasproti presežku ponesrečenih primerkov? Poskušata ohraniti, obdržati pri življenj u , kar je količ­ kaj mogoče obdržati , j a , načelno se postavljata na njihovo stran, kot religiji za trpeče, daj eta prav vsem tistim, ki trpijo za življ enj em kakor za boleznij o , in bi radi dosegli, da bi vsak drugačen občutek življenja obveljal za napačen in nemogoč. Naj je ta prizanesljiva in ohranjujoča skrb v še tako velikih časteh, ker je bila poleg vsega drugega namenjena in je namenjena tudi najvišj emu, do zdaj skoraj zmeraj tudi najbolj trpečemu tipu človeka: pri celotnem obračunu sodijo dosedanj e , namreč suverene religije med poglavitne vzroke, k i so tip »človeka« zadrževale na nižji stopnj i - ohranjale so preveč od tega, kar naj bi propadlo. Njim se moramo zahvaliti za neprecenljivo ; in kdo j e zadosti bogat s hvaležnostj o, da ne bi obubožal pred vsem tem , kar so na primer »duhovni ljudj e« krščanstva do zdaj storili za Evropo ! ln vendar, ko so trpečim dajale tolažbo, 66

zatiranim in obupavajočim pogum , nesamostojnim pali­ co in oporo , notranj e razkroj ene in podivj ane pa vabile stran od družbe v samostane in duševna zavetišča: kaj so morale poleg tega še napraviti ,, da so lahko z mirno vestjo tako načelno delale pri ohranj anju vsega bolnega in trpečega, se pravi , da so stvarno in v resnici delale za poslabšanje evropske rase? Vse vrednotenje postaviti na glavo - to so morale storiti ! In zdrobiti močne, načeti velike upe , osumiti srečo v lepoti , vse samostoj no , moško , osvaj alno , oblastiželj no , vse nagone , ki so lastni najvišji in najbolj posrečeni vrsti »človek« , zlomiti v negotovost , stisko vesti , samorazkraj anj e , j a , vso ljube­ zen do zemeljskega in do vladanj a nad zemljo sprevreči v sovraštvo do zemlje in zemeljskega - to si j e cerkev postavila za nalogo in si je morala postaviti , dokler se niso nazadnj e za nj eno vrednotenj e zlila skupaj »razsve­ tovlj anjenj e« , »razčutenj e« in »višji človek« v en sam občutek. Recimo , da bi se moglo s porogljivim in neprizadetim očesom kakšnega epikurejskega boga pre­ gledati čudno boleča in obenem robata in fino komedijo evropskega krščanstva, mislim , da bi se sploh ne mogli več do konca načuditi in nasmej ati : kaj ni videti, kakor da je ena volj a vladala Evropi skoz osemnajst stoletij , da j'e iz človeka napravila tenkočuten izrodek? Kdor pa bi se z obrnjenimi potrebami, nič več epikurej ­ skimi , temveč s kaj vem kakšnim božjim kladivom v roki približal temu skoraj samovoljnemu popačenju in osiromašenju človeka, kakršen je krščanski Evropejec (na primer Pascal) , kaj ne bi moral s togoto , sočutj em, z grozo zakričati: »0, vi tepci, vi domišlj avi , klavrni tepci , kaj ste napravili ! Je bilo to delo za vaše roke ! Kako ste mi sesekali in skvarili najlepši kamen! Kaj ste si vendar dovolili !« - Hotel sem reči: krščanstvo je bilo do zdaj najusodnej ša oblika samopovzdige. Ljudj e , ki niso zadosti visoki in trdi, da bi smeli kot umetniki oblikovati človeka; ljudj e , ki niso zadosti močni in daljnovidni, da bi z vzvišenim samopremagovanj em dovolili vladati prvemu temeljnemu zakonu tisočkratne67

ga ponesrečenja in propadanj a; ljudj e , ki niso zadosti odlični, da bi videli brezdanje različno stopnjasto raz­ vrstitev ;in prepade stopenj med človekom in človekom : taki ljudj e s svojim »enak pred bogom« so do zdaj gospodarili nad usodo Evrope, dokler ni bila nazadnj e vzrejena pomanj šana, skoraj smešna vrsta, čredna žival, nekaj dobrodušnega, bolehnega in povprečnega, dana­ šnji Evropejec . . .

'--

68

ČETRTO POOLAVJE

Izreki in medigre

63 Kdor j e do dna učitelj , jemlje vse stvari resno samo glede na svoje učence - še sebe . 64 »Spoznanje zaradi spoznanja« - to j e zadnj a zanka, ki jo nastavlj a morala: s tem se še enkrat do kraja zapletemo vanj o . 65 Čar spoznanja bi bil majhen, če bi ne bilo treba na poti k njemu premagati toliko sramu. 65a Človek je najbolj nepošten nasproti svojemu bogu: ta ne sme grešiti! 66 Nagnj enj e , da se pusti ponižati, okrasti, nalagati in izkoristiti , bi utegnilo biti božji sram med ljudmi . 67 Ljubezen do enega j e barbarstvo: gre namreč na škodo vseh drugih. Tudi ljubezen do boga. 69

68 »To sem storil,« mi govori spomin . Tega nisem mogel storiti - mi pravi ponos in ostaj a neizprosen. Nazadnje - odneha spomin . 69 Človek slabo opazuj e življ enje , če ne vidi tudi roke, ki prizanesljivo - ubij a. 70 Če ima človek značaj , ima tudi svoj tipični doživ­ ljaj , ki se venomer ponavlj a. 71 Modrijan kot astronom . - Dokler zvezde še čutiš kot nekaj »nad seboj « , ti še manjka pogled spoznavajo­ čega. 72 Ne moč, temveč trajanje visokega občutka napravi visokega človeka. 73 Kdor doseže svoj ideal, ga ravno s tem tudi preseže. 73a Marsikateri pav prikriva svoj rep pred očmi vseh in pravi temu ponos. 74 Genialen človek je neznosen, če nima za povrh vsaj še dveh stvari: hvaležnosti in čistosti. 70

75 Stopnj a in vrsta človekove spolnosti sega noter do zadnj ega vrha njego�ega duha. 76 V mirnih okoliščinah bojevit človek napade samega sebe. 77 Človek hoče s svojimi načeli tiranizirati ali opravi­ čevati ali spoštovati ali oštevati ali skrivati svoje navade : - dva človeka z enakimi načeli hočeta s tem najbrž še kaj popolnoma različnega. 78 Kdor se sam zaničuj e , se pri tem vendar spoštuje še kot zaničevalec. 79 Duša, ki ve , da j e ljubljena, pa sama ne ljubi, izdaja svojo usedlino : - na površje prihaj a njeno dno . 80 Stvar, ki se poj asni , nam ne gre več do živega. Kaj j e mislil tisti bog , ki je svetoval : »Spoznaj samega sebe ! « Se je mogoče to reklo : »Nehaj se ukvarjati sam s seboj ! Postani obj ektiven !« - In Sokrat? - In »Znan­ stveni človek«? -:81 Grozno j e umreti v morju od žej e . Kaj morate svojo resnico res tako osoliti, da niti - žeje ne pogasi več? 71

82 »Sočutje z vsemi« - bi bilo trdota in trinoštvo s

teboj, gospod sosed !« -

83

Nagon. - Če hiša gori, pozabiš celo na kosilo. -

Ja: ampak na pepelu potem pristoriš. 84

Ženska se uči sovražiti v skladu s tem, kakor pozablj a omamlj ati . 85 Isti afekti so pri moškem in ženski v tempu vendarle različni: zato se moški in ženska kar naprej ne razumeta. 86 Ženske same imajo v ozadju vse osebne nečimrno­ sti zmeraj še neosebno zaničevanj e - »Ženske« . 87

Vezano srce, svoboden duh. Če trdo zvežeš srce in imaš uj eto , lahko daš svoj emu duhu veliko svobode: to sem enkrat že rekel. Ampak meni nihče ne verj ame , če , recimo , tega že sam ne ve . . . -

88 Zelo pametnim osebam ne zaupamo več, če pridejo v zadrego. 89 Strahotni doživlj aji te nagnejo k ugibanju , ali ni tisti, ki j ih doživlj a, nekaj strahotnega. 72

90 Težki, težkodušni ljudj e ravno s tem, kar druge napravi težke , s sovraštvom in ljubeznij o , postanejo lažji in začasno pridejo na svoj e površj e . 91 Tako mrzel, tako leden, d a s i o b njem sežgeš prste ! Vsaka roka, ki ga prime , se ustraši ! - In ravno zato ga imajo nekateri za žarečega. 92 Kdo ni že kdaj za svoj dobri glas - žrtvoval samega sebe? 93 V priljudnosti ni nič sovraštva do ljudi , pa ravno zato preveč zaničevanj a ljudi . 94 Zrelost moškega: to se pravi znova najti resnobo v igri, ki si jo imel kot otrok. 95 Sramovati se svoj e nemoralnosti : to je stopnj a na stopnicah , na katerih koncu se človek sramuje tudi svoje moralnosti. 96 Človek naj se loči od življ enj a , kakor se je Odisej od Nausikae - bolj blagoslavljaj oč kakor zaljublj en. 97 Kako? Velik mož? Zmeraj vidim samo igralca svojega ideala. 73

98 Če človek uri svojo vest, nas polj ubi, obenem ko nas ugrizne . 99 Razočarani govori. - »Poslušal sem odmev, pa sem slišal samo hvalo -« 100 Pred samim seboj se vsi predstavljamo preprostej ­ še , kakor smo : tako si odpočivamo od svojega sočlo­ veka. 101 Danes bi se rad ta , ki spoznava, zlahkoma počutil kakor bog, ki postaj a žival . 102 Če odkriješ uslišana ljubezen , naj bi pravzaprav pomenilo ljubečega strezniti o ljubljenem bitj u . »Kako? To j e zadosti skromno , da ljubi celo tebe? Ali zadosti neumno? Ali - ali -« 103 Nevarnost v sreči. - »Za zdaj mi gre vse po sreči , tako da imam poslej rad vsako usodo : koga mika, da bi postal moj a usoda?« 104 Današnjih kristj anov ne ovira njihova ljubezen do bližnj ega, temveč nemoč njihove ljubezni do bližnj ega, da - nas ne sežigaj o . 105 Svobodnemu duhu, »pobožnjaku spoznanj a« - pia fraus še bolj žali okus (njegovo pobožnost) kakor impia 74

fraus. Od tod njegovo globoko nerazumevanje cerkve ,

nerazumevanj e , ki pripada tipu »svobodni duh« - kot

njegova nesvoboda.

106 Z glasbo se uživajo strasti same . 107 Brž ko skleneš zapreti ušesa tudi za naj boljši nasprotni razlog: je to znamenje močnega značaj a. Pa tudi priložnostna volja do neumnosti. 108 Ni nobenih moralnih pojavov, so samo moralne razlage poj avov. 109 Hudodelec zelo pogosto ni kos svojemu dej anju: pomanjšuj e in obrekuje ga. 1 10 Hudodelčevi odvetniki so redko zadosti spretni , da morejo lepo grozota dej anj a obrniti v prid storilca. 111 Našo nečimrnost j e ravno takrat najteže raniti , ko je ranjen naš ponos. 1 12 Kdor se čuti določenega za gledanje in ne za verovanje , temu se zdijo vsi verniki preveč hrupni in vsilj ivi: otepa se jih. 75

1

\

113 »Želiš, naj b i s e zavzel zate? Potem s e m u kaži v zadregi -« 1 14 Neznansko pričakovanj e glede spolne ljubezni in sramežljivost pri tem pričakovanj u ženskam že vnaprej pokvarita vse možnosti . 1 15 Kjer ne soigrata ljubezen ali sovraštvo , je igra ženske povprečna. 1 16 Velika obdobj a našega življenja so tam , kj er se opogumimo in svoje zlo prekrstimo v svoj e naj boljše. 1 17 Volj a, da bi premagali en afekt, je navsezadnj e pač samo volj a drugega ali več drugih afektov. 1 18 Poznamo nedolžno občudovanj e: ima ga, komur še ni prišlo na misel , da bi bil lahko tudi sam kdaj občudovan. 1 19 Umazanij a se nam lahko tako zelo gnusi , da se težko očistimo - »opravičimo« . 120 Čutnost pogosto prehiti rast ljubezni , tako da korenina ostane slabotna in jo je zlahkoma izruvati . 76

121 Lepo , da se je bog učil grško, ko j e hotel postati pisatelj - in da se ni bolje naučil. 122 Veseliti se pohvale je pri marsikom samo srčna vljudnost - in ravno nasprotje duhovne nečimrnosti. 123 Tudi priležništvo se je spridilo : - z zakonom . 124 Kdor še na grmadi vriska, ne triumfira nad boleči­ no , temveč nad tem , da ne čuti bolečine , kj er jo j e pričakoval. Prispodoba. 125 Če moramo o kom spremeniti mnenje , mu trdo zaračunamo neugodj e , ki nam ga s tem povzroči . 126 Ljudstvo je naravni ovinek, da bi prišli do šestih, sedmih velikih ljudi. - Ja: in da se potem tudi tem izognemo . 127 Vse prave ženske je znanosti sram . Pri tem jim j e pri duši, kakor bi j im hoteli s tem pogledati pod kožo - še slabše ! pod obleko in lišp . 128 Kolikor abstraktnej ša je resnica, ki jo želiš učiti, toliko bolj moraš zapeljevati k nji tudi čute. 77

129 Hudič ima najširše možnosti za boga, zato se drži tako daleč od njega: - namreč hudič kot najstarejši prijatelj spoznanj a. 130 Kaj kdo je, se začne izdaj ati, ko popusti njegova nadarj enost - ko neha kazati, kaj zmore. Tudi nadarje­ nost j e lišp ; lišp je tudi skrivališče . 131 Spola se motita drug o drugem: zato spoštuj eta in ljubita pravzaprav le sebe (ali svoj ideal, da se ugodnej e izrazim) . Tako moški želi žensko mirno - ampak ravno ženska je v bistvu nemirna, kakor mačka, pa naj se j e š e tako imenitna izurila z a videz mirnosti . 132 Najbolj smo kaznovani za svoje vrline. 133 Kd6r ne zna najti poti k svojemu idealu, živi lahkomiselneje in predrzneje kakor človek brez ideala. 134 Vsa verj etnost , vsa mirna vest, ves videz resnice izvira šele od čutov. 135 Farizej stvo ni popačenost dobrega človeka: dobr­ šen del tega je kvečjemu pogoj vse dobrosti . 78

136 Eden išče porodničarj a za svoje misli , drug človeka, kateremu bi sam lahko kaj pomagal: tako nastane dober pogovor. 137 Pri občevanju z učenjaki in umetniki se človek hitro kaj uračuna v obrnjeni smeri: za znamenitim učenjakom kar pogosto najdeš povprečneža in za pov­ prečnim umetnikom celo pogosto - zelo znamenitega človeka. 138 Tudi budni ravnamo kakor v sanj ah: najprej si iznajdemo in izpesnimo človeka, s katerim občujemo ­ in ga takoj pozabimo. 139 V maščevanj u in v ljubezni j e ženska bolj barbarska kakor moški . 140

Nasvet kot uganka. - »Če naj okovi zares drže najprej preskusi na njih zobe . « 141 Zaradi spodnjega dela telesa se človek nima tako lahko za boga. 142 Najsramežljivejši izrek, kar sem jih slišal: »Dans le veritable amour c'est /'ame, qui enveloppe le corps. « 143 O tem, kar naj bolj e delamo , bi si želela naša nečimrnost, naj bi veljalo za tisto , kar bi bilo za nas najtežj e . K nastanku marsikatere morale. 79

144 če ima ženska učena nag_njenj a, j e po navadi kaj narobe z njeno spolnostj o . Z e j alovost s e nagiba k nekakšni moškosti okusa: moški je namreč, če dovolite , »jalova žival« . 145 če moškega in žensko primerj amo v celoti , bi se smelo reči : ženska bi ne imela daru za lišp , če bi ne imela nagona za drugo vlogo . 146 Kdor se boj uj e s pošastmi , naj pazi , da ne postane pri tem sam pošast . In če dolgo gledaš v brezno , tudi brezno pogleda vate. 147 Iz starih florentinskih novel in sploh - iz življenj a:

buona femmina e mala femmina vuol bastone. Sacchetti, novela 86.

148 Bližnj ega zapeljati k dobremu mnenju in potem zvesto verj eti v to mnenj e bližnj ega: kdo bi se mogel v tej umetniji meriti z ženskami? 149 Kar občutimo v kakšnem času kot slabo , je po navadi času neprimeren ostanek tistega , kar j e bilo prej občutena kot dobro - atavizem starejšega ideala. 150 Okoli j unaka postane vse tragedij a, okoli polboga vse satirska igra ; in okoli boga je vse - kaj neki? mogoče »svet«? 80

151 Imeti talent ni zadosti: moraš imeti tudi dovolj enj e za to - kaj ne? dragi moji? 152 »Kj er raste drevo spoznanj a, je povsod raj « : tako govorijo najstarejše in naj mlajše kače . 153 Kar j e storj eno iz ljubezni , se zgodi vselej onstran dobrega in zlega . 154 Ugovor, skok v stran , veselo nezaupanj e , posmeh­ ljivost so znamenj a zdravj a: vse brezpogojno sodi v patologij o . 155 Čut za tragičnost raste in peša s čutnostj o . 156 Blaznost j e pri posamezniku nekaj redkega - pri skupinah, strankah, ljudstvih, časih pa pravilo. 157 Misel na samomor je močno tolažilo : z njim dobro prebiješ marsikakšno hudo noč. 158 Najmočnejšemu nagonu , trinoštvu v nas , se ne podrej a samo naša pamet , temveč tudi naša vest. 6

Izbrano delo

81

159

Treba j e povrniti dobro in slabo : ampak zakaj ravno na osebi, ki nam je storila dobro ali slabo? 160 Svojega spoznanj a ne ljubimo več zadosti , brž ko ga sporočimo . 161 Pesniki so brez sramu glede svojih doživetij : izko­ riščajo jih. 162 »Naš bližnji ni naš sosed , temveč njegov sosed« tako misli vsako ljudstvo . 163 Ljubezen spravi na dan visoke in skrite lastnosti ljubečega - njegove redke , izjemne stvari: toliko lahko vara glede tistega, kar je v njem pravilo . 164 Jezus j e rekel svojim Judom : »Zakon je bil za hlapce - ljubite boga , kakor ga j az ljubim kot njegov sin ! Kaj nam , božjim sinovom , mar morala !« 165

Glede vsake stranke. - Pastir zmeraj potrebuj e tudi ovna vodnika - ali pa mora biti včasih tudi sam oven. 166 Lažemo pač z usti ; ampak z ustnicami , ki jih pri tem krivimo , povemo vendarle tudi resnico . 82

167 Pri trdem človeku je pristnost stvar sramu - in nekaj dragocenega. 168 Krščanstvo je dalo Erosu piti strup: - pri tem sicer ni umrl , vendar se je izpridil v greh . 169 Veliko govoriti o sebi utegne biti tudi eden od načinov skrivanj a. 170 V pohvali je več vsiljivosti kakor v graj i . 171 Sočutje spravlj a človeka spoznanj a skoraj v smeh , kakor nežne roke pri kiklopu.

·

172 Iz ljubezni do bližnjega človek obj ame včasih kogar si že bodi (ker ne moremo vseh obj eti) : ampak ravno tega ne smemo izdati komur koli . . . 173 Ne sovražimo , dokler še zaničuj emo , temveč šele , kadar koga enako ali bolj cenimo. 174 Vi koristolovci , tudi vi ljubite vse koristno samo kot vozilo svojih nagnjenj - se tudi vam zdi drdranje njegovih koles neznosno? 6*

83

175 Navsezadnj e , človek ljubi svoje poželenje in ne poželeno . 176 Nečimrnost drugih nam žali okus samo takrat, če nam žali nečimrnost . 177 O tem , kaj je »resnicolj ubnost« , mogoče ni bil še nihče zadosti resnicoljuben . 178 Pametnim ljudem ne verjamemo njihovih norosti : kakšna izguba človeških pravic! 179 Posledice naših dejanj nas držij o za ušesa in jim j e presneto malo mar, d a smo s e medtem ž e »pobolj šali«. 180 V laži je nedolžnost, ki je znamenj e dobre vere v stvar. 181 Nečloveško j e blagoslavljati tam , kjer te prekli­ nj aj o . 182 Zaupljivost premočnega te spravlja v slepo j ezo , ker mu je ne smeš vračati . 183 »Presunilo me ni to , da si me nalagal, temveč da ti nič več ne verj amem . « 84

184 Poznamo prešernost dobrote , ki je kakor hudobij a. 185 »Ni mi všeč. « - Zakaj ne? - »Nisem mu kos . « - Je že kdaj kdo takole odgovoril? ·

85

PETO POGLAVJE

K naravoslovju morale

186 Moralni občutek je zdaj v Evropi ravno tako tenek, pozen, mnogoter, razdražlj iv, prefinj en, kakor j e temu pripadajoča »znanost morale« še mlada , začetniška, okorna in nerodna: - privlačno nasprotj e , ki se včasih pokaže in utelesi v osebi kakšnega moralista. Že izraz »znanost morale« je glede na to, kar je s tem označeno , veliko predomišljav in proti dobremu okusu : to pa j e p o navadi zmeraj predokus z a skromnejše izraze . Z vso strogostj o bi si morali priznati , kaj je tu še za dolgo potrebno, kaj pa ima samo začasno pravico: namreč zbiranje gradiva, pojmovno zajetj e in ureditev neznan­ skega kraljestva nežnih vrednostnih občutkov in vred­ nostnih razlik, ki živij o , rastej o , se množij o in propada­ jo - in mogoče poskusi , kako napraviti nazorne ponav­ lj ajoče se in pogostnejše oblike žive kristalizacij e - kot pripravo za nauk o tipih morale . Seveda: do zdaj nismo bili tako ponižni. Filozofi so vsi od kraj a s togo resno­ stj o , ki te spravlj a v smeh , zahtevali od sebe nekaj zelo veliko višj ega, zahtevnej šega , slovesnej šega, brž ko so se polotili morale kot znanosti : hoteli so utemeljitev morale - in vsak filozof j e do zdaj verjel, da j o j e utemelj il ; o morali sami p a j e velj alo , d a j e »dana« . Kako daleč od njihovega štorastega ponosa pa je na videz neopazna in v prahu in plesni puščena naloga opisa, pa čeprav bi mogle biti zanjo komaj zadosti fine najfinej še roke in čuti ! Ravno zato , ker so filozofi morale le v grobem , v samovolj nem izvlečku ali kot 86

naključno skrajšavo poznali moralna facta, nemara kot moralnost svojega okolj a, stanu , cerkve , duha časa, podnebj a in pokraj ine - ravno zato , ker so bili glede na ljudstva, čase , preteklosti slabo poučeni in sami nič kaj vedoželj ni , pravih problemov morale sploh niso dobili pred oči : - kot taki pa se pokažejo vsi šele ob primerjavi številnih moral . V vsej dosedanji »znanosti morale« je manjkal, pa naj je še tako čudno slišati , sam problem morale : manjkal je sum , da gre tu za nekaj problematičnega. Tisto , čemur so filozofi rekli »uteme­ ljitev morale« in zahtevali od sebe , je bila , pogledano v pravi luči , samo učena oblika dobre vere v vladajočo moralo , nov pripomoček njenega izraza, torej dejansko stanje samo v določeni moralnosti, j a , še celo , prav nazadnj e , neka vrsta taj itve, da bi moralo smeli pojmo­ vati kot vprašanj e : - in prav gotovo nasprotj e preizku­ šnj e , razčlenitve , podvomitve , vivisekcije ravno te vere. Prisluhnimo na primer, s kakšno skoraj častitljivo nedolž­ nostj o še Schopenhauer postavlj a svojo nalogo , in napravimo sklepe glede znanstvenosti »znanosti« , kate­ re zadnji mojstri govorijo še kakor otroci in stare babnice: - »Načelo ,« pravi (stran 136 Temeljnih proble­ mov morale) , »princip , glede vsebine katerega se stri­ nj aj o pravzaprav vsi etiki ; neminem laede, immo omnes, quantum potes, juva � to je pravzaprav tisti stavek , ki si ga prizadevaj o utemeljiti vsi etiki . . . pravi temelj etike , kakor ga že tisočletj a iščejo kakor kamen mo­ drih . « - Težava, kako utemeljiti navedeni stavek, je že mogoče res velika - kakor je znano , se to tudi Schopen­ hauerj u ni posrečilo -; in kdor je kdaj temeljito občutil, kako neokusno zlagan in sentimentalen je ta stavek, v svetu, katerega bistvo je volj a po moči - tega naj spomnimo na to, da j e Schopenhauer, pa čeprav je bil pesimist, pravzaprav piskal na flavto . . . Vsak dan , po jedi : preberi glede tega njegovega življ enjepisca. In mimogrede vprašana : pesimist, zanikovalec boga in sveta, ki se ustavlja pred moralo - ki morali reče ja in piska na piščal, morali laede neminem: kako? je to sploh - pesimist? 87

187 Ne glede mi vrednost trditev, kakor je »V nas j e neki kategorični imperativ« , š e zmeraj lahko vprašamo: Kaj pove taka trditev o tistem, ki j o izgovori? Imamo morale , ki naj opravičij o svoj ega ustanovitelj a pred drugimi ; druge morale naj ga pomirijo in napravijo zadovolj nega s seboj ; z drugimi se je pripravlj en sam pribiti na križ in se poniževati ; z drugimi se hoče maščevati , z drugimi se skriti, z drugimi se poveličevati in se postaviti ven , v višino in dalj avo ; ta morala služi svojemu ustanovitelj u, da bi pozabil, druga, da bi pozabil nase ali na kaj o sebi ; marsikateri moralist bi rad uvelj avlj al na človeštvu svoj o moč in ustvarj alno muhavost ; marsikateri drug, mogoče tudi ravno Kant, s svojo moralo namiguj e : »Na meni j e vredno pozorno­ sti , da morem poslušati - in pri vas naj ne bo nič drugače kakor pri meni ! « - skratka, morale so tudi samo

znamenjski jezik afektov.

188 Vsaka morala j e , v nasprotj u z laisser aller, kos tiranij e nad »naravo«, tudi nad »pametjo«: vendar to še ni ugovor proti nj i, saj bi bilo treba že spet s kakšno drugo moralo dekretirati , da so vsakršne tiranij e in brezumnosti nedovolj ene . Bistveno in neprecenljivo na vsaki morali j e , da je dolgotrajno nasilj e : da bomo mogli razumeti stoicizem ali Port-Royal ali puritan­ stvo , se , recimo, spomnimo nasilj a, s katerim je do zdaj vsak j ezik dobil moč in svobodo - metričnega nasilj a, tiranij e rime in ritma. Koliko stiske so si pri vsakem ljudstvu napravili pesniki in govorniki ! - da tudi ne­ katerih današnjih prozaikov ne izvzamem, ki imaj o v ušesu neizprosno vest - »Zaradi nekakšne norosti« , kakor pravij o utilitarni tepci , ki mislij o , da so s tem povedali kaj pametnega - »iz podrejenosti zakonom samovolj e«, kakor pravij o anarhisti, ki si domišlj ajo , da s o s tem »svobodni« , celo svobodomiselni . Čudno 88

stvarno stanje je pa , da se je vse , kar je ali je bilo na zemlji svobodnega, finega, drznega, plesnega in mojstr­ sko zaneslj ivega, naj bo že v samem mišljenju ali v vladanju ali v govorjenj u ali prepričevanj u, tako v umetnostih kakor v nravnostih, razvilo šele zaradi »tira­ nije takihle samovoljnih zakonov« ; in z vso resnobo, verj etnost ni maj hna, da je ravno to »narava« in »naravno« - in ne tisti laisser al/er! Vsak umetnik ve , kako daleč od občutka dopuščanj a je njegovo »najna­ ravnejše« stanje , svobodno urejanj e , postavlj anj e , raz­ polaganj e , oblikovanj e v trenutkih »navdiha« - in kako strogo in tenko je ravno tam poslušen tisočerim zako­ nom , ki se ravno zaradi svoje trdote in določnosti izmikajo vsakršnemu formuliranj u s poj mi (tudi v naj­ trdnejšem poj mu j e , v primerjavi rečeno , nekaj plava­ jočega, mnogoterega, večpomenskega) . Bistveno pa j e , naj š e enkrat ponovim, » V nebesih i n n a zemlji« , kakor je videti, da je treba dolgo in v eni smeri poslušati: pri tem prihaj a in je trajno prihaj alo vselej kaj takega na dan, zaradi česar se splača živeti na zemlji , na primer vrlina, umetnost, glasba, ples , pamet, duhovnost - kaj poveličuj očega, prefinj enega, norega in božanskega. Dolga nesvoboda duha, nezaupljivo nasilje v sporočil­ nosti misli , disciplina, ki si jo naloži mislec, da bo mislil v okvirih kakšne cerkvene in dvorne naravnanosti ali pod aristotelovskimi predpostavkami , dolgotraj na du­ hovna volj a, vse , kar se dogaj a, pojasnjeval po krščan­ ski shemi in še v vsakem naklj učju znova odkril in opravičil krščanskega boga - vse to nasilno , samovolj no , trdo , grozljivo , protirazumno se je pokazalo kot pripo­ moček, s katerim je bila evropskemu duhu privzgoj ena moč, brezobzirna radovednost in fina gibljivost: priznaj ­ mo , da je moralo biti pri tem zatrte , zadušene in uničene ravno tako nenadomestljivo veliko moči in duha (zakaj tu kakor povsod se kaže »narava« , kakršna j e , v vsej svoji zapravljivi in ravnodušni velikopotezno­ sti , ki nas uj ezi , čeprav je odlična) . Da so evropski misleci tisočletj a samo mislili, da bi kaj dokazali - danes 89

pa se nam , obrnjeno , zdi sumljiv vsak mislec, ki »hoče kaj dokazati« - da jim je bilo zmeraj popolnoma .trdno pred očmi , kaj naj pride kot rezultat njihovega najstro­ žjega premišljevanj a, nekako tako kakor prejšnj e čase pri azijski astrologiji ali kakor še danes pri nedolžnih krščanskomoralnih razlagah najbližjih osebnih dogod­ kov »V božj o čast« in v »dušni blagor« : - to tiranstvo , ta samovolj a, ta stroga in veličastna neumnost je vzgo­ jila duha; suženjstvo j e , kakor je videti, v grobem in finej šem pomenu nepogrešljiv pripomoček tudi za du­ hovno disciplino in vzgoj o . Na vsako moralo je treba gledati od te strani: »narava« v nji uči sovražiti laisser alter, preveliko svobodo in sadi potrebo po omej enih horizontih , po bližnj ih nalogah - ki uči zoženje perspek­ tive in potemtakem po svoj e neumnost kot pogoj življe­ nj a in rasti . »Poslušaj kogar si že bodi, in dolgo : sicer boš propadel in boš izgubil še zadnje samospoštovanj e« - zdi se mi, da je v tem moralni imperativ narave , ki seveda ni ne »kategoričen« , kakor je od nj ega zahteval stari Kant (od tod tisti »sicer«) in se tudi ne obrača na posameznika (kaj pa ji mar posameznik ! ) , pač pa na ljudstva , rase , obdobj a, stanove , predvsem pa na vso žival »človeka« , na tega človeka. 189 Delavne rase občutijo veliko težavo v tem , kako naj prenašaj o brezdelj e: bila je mojstrovina angleškega nagona, ko so nedeljo tako zelo posvetili in zdolgočasili , da se je pri tem Angležu neopaženo stožilo po drugih dneh in delavnikih: - kot nekakšna pametno iznajdena, pametno vpeljana oblika posta, kakor ga j e bilo obilno opaziti tudi v antičnem svetu (pa čeprav ne ravno glede na delo , kakor velja za južnjaška ljudstva) . Post mora biti vseh mogočih vrst ; in povsod, kj er gospodarijo mogočni goni in navade , morajo zakonodaj alci skrbeti za to , da vstavijo prestopne dneve , ob katerih take gone vklenejo in se spet naučimo stradati . Če pogledamo na 90

to z vrha, se nam pokažejo celi rodovi in obdobj a, kadar nastopaj o obremenjeni s kakšnim moralnim fana­ tizmom, saj imajo tako vstavlj ene prisilne in postne čase, ob katerih so se morali naučiti take gone potlačiti in odvreči, pa se tudi očistiti in izostriti; tudi posamezne filozofske ločine (na primer stoike sredi helenistične kulture in v njihovem zraku , spohotenem in preoblože­ nem z afrodiziačnimi duhovi) si je mogoče tako razlaga­ ti . - S tem smo dobili tudi namig za poj asnitev paradok­ sa, zakaj se je spolni nagon ravno v krščanskem obdobju Evrope in nasploh šele pod pritiskom krščanskega vrednotenja sublimiral vse do ljubezni (amour-passion). 190 . V Platonovi morali je nekaj , kar pravzaprav ne sodi k Platonu , temveč se je pač znašlo v njegovi filozofiji, lahko bi se reklo , kljub Platonu: namreč sokratizem, za katerega je bil pravzaprav preodličen. »Nihče ne mara samemu sebi prizadejati škode , zato se vse ·slabo dogaja neprostovoljno. Slab človek si namreč sam prizadene škodo : tega ne bi storil, če bi vedel, da je slabo slabo . Potemtakem je slab človek samo po pomoti slab ; če mu odvzamemo zmoto , ga nujno napra­ vimo - dobrega . « - Tak način sklepanj a diši po sodrgi, ki pri slabem ravnanj u opaža samo neprijetne posledice in presoj a pravzaprav, da je neumno »slabo ravnati« ; medtem p a »dobro« mirne duše sprejema kot istovetno s »koristnim in prij etnim« . Pri vsakem utilitarizmu morale je treba že vnaprej sklepati o istem viru in se ravnati po svojem nosu : le redko bomo zgrešili . Platon je storil vse , da bi v stavek svojega učitelj a vinterpretiral kaj finega in gosposkega, predvsem same­ ga sebe - on, najdrznejši vseh razlagalcev, ki je vsega Sokrata j emal samo kot popularno snov in ljudsko pesem z ulice , potem pa ga variiral v neskončno in nemogoče: namreč v vseh lastnih maskah in raznovrst91

nostih . V šali rečeno, za povrh pa še homersko: kaj pa je platonovski Sokrat , če ne

pr6sthe Platon opithen te Platon messe te Himaira. 191 Stari teološki problem o »veri« in »vednosti« - ali , jasnej e , o naganu in pameti - torej vprašanj e , ali glede na vrednotenje stvari nagon zasluži več avtoritete kakor umnost, ki bi bolj želela biti cenjena in se ravnati po vzrokih , po »Zakaj ?«, torej po smotrnosti in koristnosti - to je še zmeraj tisti stari moralni problem , kakor se je najprej oglasil v osebi Sokrata in je že zdavnaj pred krščanstvom razcepil duhove . Sokrat sam se je sicer z okusom svoje nadarj enosti - mojstrskega dialektika najprej postavil na stran pameti ; in res , kaj pa je vse življenj e počel drugega, kakor zasmehoval nerodno nezmožnost svojih uglednih Atencev, ki so bili ljudj e nagonov kakor vsi bolj ši ljudje in niso nikoli mogli zadosti povedati o razlogih svoj ega ravnanj a? Nazadnj e pa se je na tihem in skrivaj smej al tudi sam sebi: pri sebi, pred svojo finejšo vestjo in ob samozaslišanju j e odkrival isto težavo in nezmožnost. Zakaj naj b i se torej , si je dopovedoval, zaradi tega trgali od nagonov! Moramo njim , pa tudi umu pomagati do pravic moramo slediti nagonom , pamet pa pregovoriti, naj jim pri tem pomaga z dobrimi razlogi . To je bila pravzaprav zlaganost tega velikega , skrivnostnega ironika ; svojo vest je pripravil do tega, da se je zadovoljila z nekak­ šnim samoprelisičenj em: v moralni presoji je spregledal tisto iracionalno. - Platon , v takih rečeh bolj nedolžen in brez plebejčeve prebrisanosti , si je hotel z uporabo vse moči - največje moči , kar je je mogel do zdaj uporabiti kakšen filozof! - dokazati , da pamet in nagon sama težita .k istemu cilju , k dobremu, k »bogu« ; in po Platonu so vsi teologi in filozofi na isti poti - se pravi, v moralnih rečeh je do zdaj zmagoval nagon ali , kakor mu pravijo kristj ani , »vera« ali , kakor mu pravim jaz, 92

»Čreda« . Človek bi moral izvzeti Descartesa , očeta racionalizma (in potemtakem deda revolucij e) , ki j e priznaval avtoriteto samo razumu: ampak razum j e samo orodj e i n Descartes j e bil površen. 192 Kdor je zasledoval zgodovino kakšne posamezne panoge znanosti, je odkrival v njenem razvoj u rdečo nit za razumevanj e najstarejših in najnavadnejših potekov vsega »vedenja in spoznanj a« : tam kakor tukaj so se najprej razvile prenagljene podmene , izmisleki , dobra neumna volj a po »verovanju« , pomanjkanje nezaupanja in potrpežljivosti - naši čuti se učij o počasi in se nikoli ne naučij o do kraj a biti tenkočutni, zvesti , previdni organi spoznanj a. Našemu očesu se dozdeva udobnej e ob dani priložnosti znova ustvariti že večkrat ustvarj eno podobo kakor pa zadržati v sebi različnost in novost vtisa: za to je treba več moči , več »moralnosti«. Ušesu je mučno in težko slišati kaj novega; tuj o glasbo slabo slišimo . Ko poslušamo drug j ezik, nehote poskušamo slišane glasove sproti oblikovati v besede, ki nam zvenijo bolj domače in znano: tako si je na primer Nemec svoj čas iz slišane besede arcubalista napravil izraz r4rmbrust. Novost trči tudi ob sovražne in naspro­ tujoče čute ; in sploh gospodarijo že pri »najpreprostej ­ ših« potekih čutnosti afekti kakor strah, lj ubezen, sovra­ štvo , z vštetimi trpnimi afekti lenobe . - Kakor bralec danes sploh ne prebere vseh besed (kaj šele zlogov) na posamezni strani - od dvajsetih jih marveč na slepo odbere kakšnih pet in tem petim »ugane« domnevno pripadajoči smisel - .ravno tako si tudi drevesa ne ogledamo natančno in popolnoma glede listov, vej , barve , oblike ; in tako nam je seveda veliko laže približ­ no izfantazirati si drevo. Še celo sredi najnenavadnejših doživlj ajev delamo ravno tako : izmislimo si največji del doživetj a in se komaj pripravimo do tega, da kakšnega dogodka ne gledamo kot »iznajditelj i« . Vse to pomeni : 93

iz temelj ev, že od nekdaj smo navajeni na laganje. Ali da to povemo krepostnej e in bolj hinavsko , skratka prijetnej e: človek je veliko bolj umetnik, kakor se zaveda. V živahnem pogovoru pogosto vidim obraz osebe , s katero govorim, v skladu z mislimi , ki jih govori ali o katerih se mi zdi , da sem jih povzročil pri nj i, tako razločno in natanko pred seboj , da stopnj a razločnosti veliko presega moč moj ega vida: - drobno igro mišic in izraza oči si moram torej sam pripesniti . Bržkone je imela oseba popolnoma drugačen izraz ali pa je bila sploh brez nj ega. -

-

193

Quidquid luce fuit, tenebris agit: pa tudi obrnjena . Kar doživlj amo v sanj ah, vzemimo , da pogosto doživlj a­ mo, sodi nazadnje ravno tako naravno k skupni ekono­ mij i naše duše kakor kaj »dejansko« doživetega: zaradi tega smo bogatejši ali revnej ši, imamo potrebo več ali manj in nazadnje nas navade iz sanj vsaj malo vodij o celo pri j asnem belem dnevu in v najvedrejših trenutkih budnega duha. Recimo , da se komu pogosto sanj a, da leti , in se nazadnj e , ko sanj a, zave svoj e moči in umetelnosti letenja kot svoje posebne pravice , tudi kot svoj e najlastnej še , zavidanj a vredne sreče: kdor misli , da lahko z najtišjimi impulzi uresničuj e vsakršne loke in kote , in pozna občutek nekakšne božanske lahkotno­ sti , nekakšen »kvišku« brez napetosti in sile , nekakšen »navzdol« brez poniževanj a in podcenjevanj a - brez teže! - kako naj človek s . takimi sanjskimi izkušnjami in navadami nazadnj e ne začuti tudi pri budnem dnevu besede »sreča« drugače obarvane in določene ! kako naj ne - zahrepeni drugače po sreči? »Zanos« , kakor ga opisujej o pesniki , se mu mora zdeti v primerjavi z onim »letenjem« že preveč zemelj ski , mišičnat, nasilen, že »pretežak« . 94

194 Različnost ljudi se ne kaže samo v različnosti njihovih seznamov z dobrinami , torej tem , da se jim dozdevajo različne dobrine vredne prizadevanj a , in se tudi glede večje ali manjše vrednosti , glede vrednostne lestvice skupno priznanih dobrin ločij o med seboj : - še bolj se kaže v tem , kaj jim pomeni dobrino imeti resnično v lasti in posesti. Glede ženske na primer pri skromnejših že to , da imajo na volj o telo in spolni užitek, velj a kot zadostno in zadoščujoče znamenje lastnine, posesti ; kdo drug z bolj nezaupljivo in zahtev­ nejšo žej o po lasti , vidi »vprašaj « , samo navideznost takega imetj a in hoče boljše dokaze , predvsem hoče vedeti , ali se ženska nj emu ne samo daj e , temveč mu je pripravlj ena prepustiti tudi vse , kar ima ali kar bi rada imela -: šele tako se mu zazdi »V posesti« . Tretji pa še niti s tem ni na koncu svoj e nezaupljivosti in pohlepnosti ; sprašuje se , ali ž�nska, če je pripravlj ena vse pustiti zanj , n�mara ne počne tega za nekakšen njegov privid: hoče biti najprej temeljito , j a , brezdanje dobro znan, da bi sploh mogel biti ljublj en, zato tvega in se pusti ugibati -. Šele potem čuti , da je ljubljena v celoti v njegovi lasti , ko se nič več ne slepi glede njega, ko ga zaradi njegovega hudičevstva in skrite nenasitnosti ravno tako ljubi kakor zaradi dobrote , potrpežljivosti in duhovitosti . Kdo bi rad imel ljudstvo : in v ta namen mu pridej o prav vse višje umetnij e Cagliostra in Katili­ ne. Spet kdo drug, s finejšo žejo po lasti , si dopoveduj e , »človek ne sme goljufati , kj er hoče imeti« - k o si zamišlj a, da njegova maska ukazuj e srcu ljudstva, j e razdražen i n nestrpen : »torej s e moram dati spoznati in najprej sam sebe poznati ! « Med pomagljivimi in dobro­ delnimi ljudmi je skoraj redno tudi neotesana zvijač­ nost , ki si najprej priredi tistega, kateremu naj bi bilo pomagano: na primer, ali »zasluži« pomoč, hrepeni ravno po njihovi pomoči in se jim bo za vso pomoč izkazal globoko hvaležnega, privrženega, podložnega 95

s temi domišljavami razpolagaj o s potrebnim kakor z lastnino, kakor so sploh dobrodelni in pomagljivi lj udj e iz hrepenenj a po lastnini. Če jim pri pomaganju prekri­ žarno pot ali jih prehitimo , postanej o ljubosumni . Starši nehote napravijo iz otroka nekaj sebi podobnega temu pravij o »vzgoj a« - nobena mati na dnu srca ne dvomi o tem, da si ni z otrokom rodila lastnine , noben oče si ne spodbij a pravice , da ga ne bi smel podrediti svojim poj mom in vrednotenj em. Ja, prej šnje čase se je zdelo očetom primerno , da po svojem preudarku odločajo o življenj u in smrti novorojenca (kakor nekdaj pri Nemcih) . In kakor oče tako gledaj o še danes učitelj , stan , duhovnik, knez v vsakem novem človeku nesporno priložnost za novo lastnino . Iz tega pa sledi . . . 195 Judje - ljudstvo , »rojeno za suženjstvo«, kakor pravi Tacit in ves antični svet , »izvoljeno ljudstvo med ljudstvi«, kakor sami pravij o in verj amej o - Judj e so uresničili čudo sprevrnitve vrednot, zaradi katere j e življenj e n a zemlji z a nekaj tisočletij dobilo nov in nevaren čar: - njihovi preroki so pojme »bogat« , »brez­ božen« , »hudoben« , »nasilen« , »Čuten« spojili v eno in prvi ožigosali besedo »svet« za žaljivko. V tej sprevr­ nitvi vrednot (k temu sodi , da besedo »revež« uporab­ lj ajo kot sopomenko »svetniku« in »prij atelju«) j e pomen j udovskega ljudstva: z njim s e začenj a upor

sužnjev v morali.

196 Zraven sonca j e nešteto temnih teles, ki jih j e treba

ugibati - takih, ki jih ne bomo nikoli videli. To j e , med

nami rečeno , prispodoba; in moralni psiholog bere vse zvezdna pisanj e samo kot j ezik prispodob in znamenj , s katerim je mogoče marsikaj zamolčati. 96

197 Do kraj a napačno razumemo zver žival in zver človeka (na primer Cesarej a Borgio) , nič ne razumemo »narave«, dokler še stikamo za »bolehnostj o« na dnu teh najbolj zdravih med vsemi tropskimi pošastmi in rastlinami ali celo za vrojenim jim »peklom« -: kakor so do zdaj počeli skoraj vsi moralisti . Kaže , da moralisti sovražijo pragozd in trope? In da je treba »tropskega človeka« za vsako ceno diskreditirati , naj bo že kot bolezen in izrodek človeka ali pa kot lastni pekel in samotrpinčenj e? Zakaj neki? V prid »zmernejših pa­ sov«? V prid umerjenih ljudi? »Moralnih«? Povprečnih? - To k poglavj u »Morala kot boj azljivost« . 198 Vse te morale , ki se obračaj o na posamezno osebo , v prid nj eni »sreči«, kakor pravimo - kaj pa so drugega kakor predlogi za ravnanj e v primerjavi s stopnjo nevarnosti, v kakršni posameznik živi sam s seboj ; recepti proti njegovim strastem , dobrim in slabim nag­ njenjem, kolikor je v nj em volje po moči in bi rad igral gospodarj a; majhne in velike modrij e in umetnij e , obložene z zakotnim smradom p o starih domačih zdra­ vilih in babj i modrosti ; vse skupaj v baročni in nespa­ metni obliki - ker se obračajo na »vse« , ker posplošuj e­ j o , kjer to ni dovolj eno - ker vsi skupaj govorijo brezpogoj no , se j emljejo brezpogoj no, vsi skupaj niti z zrncem soli začinjeni , vendar šele potem znosni in včasih tudi zapeljivi , če se naučijo dišati prezačinjeno in nevarno , predvsem »po drugem svetu«: Vse to j e , intelektualno merj eno, malo vredno i n š e dolgo ne »znanost« , kaj šele »modrost« , temveč, še enkrat rečeno in trikrat ponovlj eno , pamet, pamet, pamet, pomešana z neumnostj o , neumnostj o , neumnostjo - pa naj gre že za ravnodušnost in hlad kipa spričo pregrete norosti afektov, ki so jo svetovali in z njo zdravili stoiki ; ali tudi za tisti Spinozov ne več smeh in ne več jok, njegovo 7

Izbrano delo

97

tako naivno zagovarj ano razdej anj e afektov z analizo in vivisekcij o ; ali za umirj anje afektov na neškodljivo srednjo mero , pri kateri jih je mogoče zadovolj evati , torej za aristotelizem morale ; celo za moralo kot užitek afektov v hotenem razredčenju in poduhovljenju· s simboliko umetnosti , mogoče kot glasba ali ljubezen do boga in človeka zaradi boga - zakaj v religiji imaj o strasti spet državlj anske pravice , če vzamemo , da . . . ; nazadnje celo za ustrežljivo in prešerna vdanost afek­ tom , kakor sta jo učila Hafis in Goethe , za tisto drzno popuščanj e vajeti, za duhovno-telesno licentio morum v izj emnem primeru starih, pametnih čukov in pij ancev, kj er že »ni več veliko nevarnosti« . Tudi to k poglavju »Morala kot boj azlj ivost« . 199 Kolikor so bile v vseh časih, dokler so ljudje , tudi človeške črede (spolne združbe , občestva, rodovi, ljud­ stva, države , cerkve) in zmeraj zelo veliko poslušnih v sorazmerju z majhnim številom ukazujočih - če torej vzamemo, da je bila poslušnost do zdaj naj bolj e in najdlj e urjena in vzgaj ana, bi smeli upravičeno sklepati, da je zdaj že povprečno vsakemu prirojena potreba po nji, kot nekakšna formalna vest, ki ukazuje : »Brezpo­ gojno moraš kaj storiti, brezpogojno kaj opustiti« , skratka »moraš« . Tej potrebi poskušamo zadostiti in nj eno posodo napolniti z vsebino ; pri tem v skladu z močj o , nestrpnostj o in napetostj o posegamo malo izbir­ čno kakor v surovem teku in sprej emamo vse , kar nam kdor si že bodi od ukazujočih - staršev, učiteljev, zakonov, stanovskih predsodkov, j avnih mnenj - vpij e na uho. Nenavadna omej enost, neodločnost , počasnost, pogosto vzvratnost in vrtenj e človeškega razvoj a sloni na tem , da je čredni nagon poslušnosti naj bolje podedo­ van in gre na račun umetnosti ukazovanj a. Če si mislimo , da bi ta nagon kdaj zakorakal k zadnjemu razmahu, potem bi nazadnje tako rekoč zmanjkalo poveljnikov in neodvisnih; ali pa bi notranje trpeli 98

zaradi slabe vesti in bi morali najprej sami sebi zaigrati kakšno slepilo , da bi mogli ukazovati : namreč kakor da tudi oni samo poslušaj o . Tako stanje je danes zares v Evropi : pravim mu moralna hinavščina ukazuj očih. Ne znajo se drugače varovati pred slabo vestjo kakor s tem , da igrajo izpolnj evalce starejših ali višjih ukazov (pred­ nikov, ustave , prava, zakonov ali celo boga) ali pa si celo iz čredne miselnosti izposoj aj o čredna gesla, na primer »prvi služabnik svojega ljudstva« ali »orodje skupne blaginj e«. Po drugi strani pa čredni človek v Evropi danes napravlj a vtis , kakor da je on edina dovoljena vrsta človeka, in svoje lastnosti, zaradi kate­ rih je krotek, spravljiv in koristen čredi, povzdiguje kot prave človeške vrline: na primer smisel za skupnost, dobrohotnost, obzirnost, marljivost, zmernost, skrom­ nost, prizanesljivost, sočutj e . V primerih pa, kjer misli­ j o , da ni mogoče odsvetovati voditeljev in ovnov vodni­ kov, delajo danes poskuse za poskusi, kako bi s sešteva­ nj em umnih črednih ljudi nadomestili poveljnike : sem sodijo na primer vse predstavniške ustave. Kakšna dobrota, kakšna odrešitev za te čredniške Evropejce izpod čedalje bolj neznosnega pritiska je kljub vsemu nastop kakšnega brezpogojno poveljujočega, o tem imamo zadnje veliko pričevanje v učinku, ki ga j e dosegel Napoleonov nastop: - zgodovina Napoleonove­ ga delovanj a je skoraj zgodovina višje sreče, h kateri se je vse to stoletje vzdignilo v svojih najdragocenejših ljudeh in trenutkih. 200 Človek iz obdobj a razkraj anj a, ki j e razmetavala rase vse navzkriž, ima sam v telesu dediščino večvrstne­ ga porekla, se pravi nasprotujoče si in pogosto niti ne samo nasprotujoče si gone in vrednostna merila, ki se med seboj tepejo in si le redko dajo mir - tak človek poznih kultur in prelomljenih luči je povprečno slabot­ nejši: najtemeljnejše hrepenenje v njem si prizadeva boj , kar je, nazadnj e le končati ; sreča se mu v skladu 7*

99

s pomirilom in mišlj enj em (na primer epikurejskim ali krščanskim) kaže zlasti kot sreča umiritve , nemotenosti , sitosti , nazadnj e le dosežene enosti , kot »sobota sobot« , da spregovorim s svetim govornikom Avguštinam, ki je bil sam tak človek. - Če pa nasprotj e in boj v taki naravi deluje kot nekakšna življenj ska spodbuda in dražljaj več - in če je po drugi strani za svoje mogočne in nespravljive nagone pripodedoval in si . privzgoj il tudi pravo mojstrstvo in tenkočutnost v bojevanju s seboj , na primer samoobvladanj e , samoprelisičenj e: potem nastanejo tisti očarljivo neoprijemljivi in nedojemljivi , tisti za zmago in zapelj evanje že vnaprej določeni skrivnostni ljudj e , katerih najlepši izraz sta Alkibiad in Cezar (- katerima bi tako rad pridružil tistega prvega Evropejca po moj em okusu , Hohenstaufovca Friderika Drugega) , med umetniki mogoče Leonardo da Vinci. Nastopij o natančno v istem času, ko stopi v ospredje tisti slabotnejši tip s svojim hrepenenjem po miru : oba tipa sodita skupaj in izvirata iz istih vzrokov. 201 Dokler je koristnost, ki prevladuj e pri moralnem vrednotenju ; samo čredna, dokler je pogled uprt samo v ohranitev občestva in je nemoralno iskano natančno in izključno samo v tem, kar se zdi nevarno obstoju občestva: tako dolgo še ne more biti »morale ljubezni do bližnj ega« . Recimo , da gre že pri tem za stalno majhno vaj o v obzirnosti, sočutj u , primernosti, blagosti, vzaj emni pomagljivosti, recimo , da so tudi v tem stanj u družbe dej avni že vsi tisti goni , ki jih poznej e imenuj e­ mo s častnim imenom »vrline« in se nazadnj e skoraj strnejo s poj mom »moralnost« v eno : v tistem času še sploh ne sodijo v kraljestvo moralnih vrednotenj - ker so še zunajmoralne. Sočutno dej anj e se v najboljšem rimskem času na primer ni imenovalo ne dobro ne slabo , ne moralno ne nemoralno ; in če so ga pohvalili, je bilo pohvali v naj boljšem primeru pridruženo neho100

teno omalovaževanj e , brž ko je bila namreč spojena s kakšnim dejanj em , ki j e služilo pospeševanju celote , ki je res publica. Nazadnj e je bila »ljubezen do bližnj ega« zmeraj kaj postranskega, deloma konvencionalnega, kar se je zdelo samovoljno glede na strah pred bližnjim. Ko je bila zgradba družbe v celoti utrjena in videti zavarovana proti zunanjim nevarnostim, je strah pred bližnjim znova poskrbel za nove perspektive moralnega vrednotenj a. Posamezne močne in nevarne gone , na primer podjetnost, predrznost, maščevalnost, prekanj e­ nost, grabežljivost , oblastiželj nost, ki so jih dotlej v splošno koristnem smislu ne samo spoštovali - pod drugimi imeni, ne pod ravnokar navedenimi, to je j asno - temveč jih je bilo treba celo vzgajati in vcepljati (ker so bili spričo nevarnosti celote pred sovražniki celote ves čas potrebni) , pa so jih poslej zaradi njihove nevarnosti občutili dvakrat močne - zdaj , ko nimamo odtočnih kanalov zanj e - in jih postopoma ožigosali kot nemoralne in izpostavili obrekovanj u. Zdaj so prišli v moralno čast nasprotni goni in nagnj enj a ; čredni n agon je korak za korakom uvelj avlj al svoje posledice . Kako veliko ali kako malo splošno nevarnega, enakosti nevar­ nega je v tem ali onem mnenj u, v tem ali onem stanju in afektu , v tej ali oni volj i, nadarj enosti , v tem je zdaj moralna perspektiva: strah je tudi tukaj spet oče mora­ le , ob najvzvišenejših in najmočnejših gonih gre rakom žvižgat samoobčutek skupnosti in se zdrobi njena vera sama na sebi, tako rekoč nj ena hrbtenica, če se ti goni - v strastnem izbruhu - posameznika poženejo daleč čez povprečj e in nižino čredne vesti navzven in kvišku: potemtakem ravno te gone še najbolj sramotijo in obrekuj ejo . Visoko , neodvisno duhovnost , voljo po samostoj nosti , veliko pamet že občutijo kot nevarnost; vsemu, kar posameznika povzdiguje nad čredo in v bližnj em zbuja strah, poslej rečejo zlo; pravična, skrom­ na, prilagodlj iva , izenačujoča miselnost, povprečje želj a dobi moralno ime in počastitev. Nazadnje v zelo miro­ ljubnih okoliščinah vse bolj zmanjkuj e priložnosti in 101

nuje za vzgaj anj e lastnega občutka za strogost in trdoto ; in potem začne vsaka strogost , še celo pravičnost , motiti vest ; vzvišena in trda odličnost in samoodgovornost sta skoraj žaljivi in zbujata nezaupanje , »j agnje« in še bolj »ovca« zraseta v časteh. V zgodovini družbe j e točka bolehne pomehkuženosti in razneženosti, na kateri se družba sama zavzema za svoj ega škodljivca, hudodelca, in sicer resno in pošteno . Kaznovati : to se ji nekako ne zdi primerno - zanesljivo ji povzroča bolečino in vliva strah predstava »kazen« in »kaznovalna nujnost«. »Kaj ni zadosti, če ga napravimo nenevarnega? Zakaj še kaznovati? Kaznovanj e samo je grozno !« - s tem vpra­ šanjem izpelje čredna morala, morala strahopetnosti svojo zadnjo konsekvenco. Recimo , da bi bilo sploh mogoče odpraviti nevarnost, vzrok za strah , potem bi s tem vred odpravili tudi to moralo : ne bi bila več potrebna , niti sama bi se ne imela več za potrebno ! Kdor preizkusi vest današnjega Evropej ca, lahko iz tisoč moralnih gub in skrivališč potegne zmeraj isti imperativ, imperativ čredne strahopetnosti: »Hočemo , naj bi nekoč, kadar si že bodi , nastopil čas, ko se ne bo treba ničesar več bati!« Nekoč kadar si že bodi - volji in poti tja se danes povsod po Evropi reče »napredek« . 202 Ponovimo takoj še enkrat, kar smo že stokrat rekli : zakaj ušesa danes niso naklonj ena za take resnice - za naše resnice. Zadosti nam je že znano , kako žaljivo zveni, če kdo človeka brez olepševanj a in prispodobno­ sti nasploh prišteva med živali ; ampak šteli nam bodo skoraj za krivdo, ker ravno glede na ljudi »sodobnih idej « ves čas uporablj amo izraze »Čreda« , »Čredni naga­ ni« in podobno . Kaj pomaga ! Ne moremo drugače : ravno v tem namreč tiči naš novi vpogled . Ugotovili smo , da je Evropa postala soglasna v vseh moralnih poglavitnih sodbah in temu je treba prišteti še dežele , kjer prevladuje evropski vpliv: Evropa očitno ve tisto , 102

o čemer je bil Sokrat mnenj a, da ne ve , in kar je svoj čas stara znamenita kača obljubila učiti - danes »vemo« , kaj j e dobro i n zlo . Zdaj gotovo t o zveni trdo i n gre slabo v ušesa, če venomer znova ponavlj amo : kar tu človek misli , da ve , v čemer samega sebe s hvalo in graj o poveličuj e , samega sebe imenuje dobrega, to j e nagon človeka čredne živali: kot tak j e prodrl, j e dosegel premoč, prevlado nad drugimi nagoni i n j o čedalj e bolj dosega v skladu s čedalje večjim fiziološkim pribli,ževanj em in enačenjem , katerega simptom j e . Morala je danes v Evropi morala čredne živali: - torej , kakor mi razumemo stvari , samo ena vrsta človeške morale , zraven katere ; pred katero , za katero so ali bi mogle biti ali naj bi bile številne druge , predvsem višje morale . Zoper tako »možnost« , pred takim »naj bi bile« pa se ta morala brani na vse kriplj e : trdovratno in neizprosno ponavlja: »j az sem morala sama in nič zunaj tega ni morala!« - ja, ob pomoči neke religije , ki je bila na voljo najvzvišenej šim poželjivostim čredne živali in se jim je prilizovala, smo prišli tako daleč, da sami v političnih in družbenih ureditvah odkrivamo zmeraj viden izraz te morale: demokratično gibanj e prevzema dediščino krščanskega. Da pa j e njegov tempo za nepotrpežljivej še, za bolne in zasvojene z omenjenim nagonom še veliko prepočasen in zaspan, o tem priča tulj enj e , ki postaj a čedalj e bolj obsedena , čedalje manj prikrito škrtanje z zobmi anarhističnih psov, ki se zdaj potikajo po ulicah evropske kulture : na videz v naspro­ tj u z mirno delavnimi demokrati in revolucijskimi ideo­ logi in še bolj z neotesanimi filozofastri in sanjači o bratovstvu , ki se imenuj ejo socialisti in hočejo »svobod­ no družbo« , v resnici pa so eno z njimi vsemi v temeljitem in nagonskem sovraštvu vsake druge družbe­ ne oblike, razen oblike avtonomne črede (vse do zavrni­ tve celo pojmov »gospodar« in »hlapec« ni dieu ni maftre, se glasi ena od socialističnih parol) ; eno z žilavim odporom proti vsaki posebni zahtevi, proti vsaki posebni pravici in privilegiju (se pravi , v zadnji konse-

103

kvenci proti vsaki pravici : potem namreč, ko so vsi enaki , nihče ne potrebuje več »pravic«) ; eno v nezaupa­ nju proti kaznujoči pravičnosti (kakor da je posilstvo slabotnej šega, krivica spričo nujne posledice vseh prej š­ njih družb) ; ampak ravno tako eno v religiji sotrplj enj a , v sočutj u, kolikor samo čutijo , živij o, trpijo (noter do živali navzdol , noter do »boga« navzgor: - preveličeva­ nje »sotrpljenj a z bogom« sodi v demokratično obdo­ bje) ; vsi skupaj eno v kričanj u in nestrpnosti sotrplj enj a , v smrtnem sovraštvu d o trplj enj a nasploh, v skoraj ženski nezmožnosti, da bi mogli pri tem ostati gledalci in bi lahko pustili ljudi trpeti ; eno v neprostovolj ni pomračitvi in pomehkuženj u , v katerega prekletstvu j e videti Evropa ogrožena z novim budizmom ; eno v veri v moralo skupnega sotrplj enj a, kakor da je to morala sama na sebi , kakor da je visokost , dosežena visokost človeka, edino upanj e prihodnosti , tolažba sedanjih ljudi , velika odveza vseh krivd od nekdaj : - vsi skupaj eno v veri v skupnost kot rešiteljico, torej v čredo , »vase« . . . 203 Mi, ki smo druge vere - mi , ki nam demokratično gibanje ne pomeni samo oblike propadanj a politične organizacij e , temveč obliko propadanj a, se pravi zmanj ­ ševanj a človeka, povprečništva in ponižanj a vrednosti: kam moramo mi poseči s svojim upanj em? - Po novih filozofih, nič drugega nam ne preostane ; po duhovih, zadosti močnih in izvirnih, da bodo spodbudili drugačna vrednotenj a in prevrednotili in preobrnili »večne vred­ note« ; po naprej poslanih, po ljudeh prihodnosti, ki v sedanjosti navežejo prisilo in vozlišče , ki voljo tisočletij sili na nove poti. Človeka naučiti človeške prihodnosti kot njegove volje, kot odvisne od človeške volje , in pripraviti velika tveganj a in skupne poskuse vzgoje in discipline , da bo tako konec grozljivega gospostva nesmisla in naključj a, ki se mu je do zdaj reklo »zgodovina« - nesmisel »večine« je samo njegova zad104

nj a oblika -: v ta namen bo kdaj v prihodnje potrebna nova vrsta filozofov in poveljnikov, ob podobi katerih bodo najbrž vsi skriti , grozni in dobrodejni duhovi, kar jih je bilo kdaj na zemlji, zbledeli in se sfrknili. Podoba takih voditelj ev plava nam pred očmi : - smem to na glas povedati , vi svobodni duhovi? Okoliščine , ki jih j e bilo treba z a njihov nastanek deloma ustvariti , deloma izkoristiti ; domnevne poti in preizkusi , zaradi katerih bi mogla duša zrasti do take višine in moči , da bi se počutila prisiljeno izpolniti take naloge ; prevrednotenj e vrednot , pod katerih novim pritiskom in kladivom bi vest ojeklenela in se srce spremenilo v železo , da bi ' moglo prenesti težo take odgovornosti ; po drugi strani pa nujnost takih voditelj ev, grozna nevarnost , da bi jih ne bilo ali da bi se utegnili ponesrečiti in skaziti - to so pravzaprav naše skrbi in pomračitve , vam je to znano , vi svobodni duhovi? To so težke daljne misli in nevihte, ki se pomikaj o čez nebo našega življ enj a. Malo je tako skelečih bolečin, kakor če opaziš, uganeš, sozačutiš, kako j e izreden človek zašel s poti in se izrodil: kdor pa ima redko oko za skupno nevarnost, da se »človek« sam izrodi, kdor je kakor mi spoznal neznansko naključ­ nost , ki je do zdaj glede človekove prihodnosti igrala svojo igro - igro , pri kateri ni bilo zraven nobene roke , še niti »prsta božj ega« ne ! - kdor naprej vidi preklet­ stvo, ki tiči skrito v nič hudega sluteči kratki pameti in blaženi zaupljivosti »modernih idej « in še bolj v vsej krščansko-evropski morali : ta trpi za tesnobnostj o , s kakršno ni mogoče primerjati nobene druge - saj vendar vidi na prvi pogled, kaj vse bi bilo mogoče vzgojiti iz človeka, če bi se zbrale in stopnjevale ugodne moči in naloge , ve z vso vednostjo svoj e vesti , kako neizčrpan je še človek za največje možnosti in kako pogosto je tip človek že stal pred skrivnostnimi odločit­ vami in na novih potih : - še bolj e ve , iz svojih najbolj bolečih spominov, ob kakšnih klavrnih rečeh se j e nastaj ajoče bitj e najvišj e stopnj e d o zdaj p o navadi z.d robilo, zlomilo, odpadlo , se pokazilo . Skupno spre105

vrženje človeka, padec na tisto , kar se danes socialistič­ nim preprostežem in puhloglavcem prikazuje kot njihov »človek prihodnosti« - kot njihov ideal ! - to sprevrženj e i n zmanj šanj e človeka v popolno čredno žival (ali , kakor oni pravij o , v človeka »svobodne družbe«) , tako poživalj enj e človeka v pritlikavo žival z enakimi pravi­ cami in zahtevami je mogoče, o tem ni dvoma! Kdor j e kdaj d o konca premislil t o možnost, pozna e n gnus več kakor drugi ljudj e - in mogoče tudi novo nalogo! . . .

106

ŠESTO POGLAVJE

Mi učenjaki

204 Ne glede na nevarnost, da se moraliziranje tudi tukaj pokaže kot tisto , kar je zmeraj bilo - namreč neomajno montrer ses plaies, po Balzacu - bi želel tvegati in nastopiti proti neprimernemu in škodljivemu prerazvrščanj u stopenj , kakršno grozi , da se bo popol­ noma neopaženo in kakor z najboljšo vestj o vzpostavilo danes med znanostjo in filozofij o. Mislim, da mora človek iz svoje izkušnje - izkušnj a pa pomeni, kakor se mi zdi , zmeraj slabo izkušnj o? - imeti pravico do sodelovanj a pri obravnavi takega vprašanj a višje stop­ nj e: da ne bi govorili o barvi kakor slepci ali kakor ženske in umetniki proti znanosti (»Oh, ta grda zna­ nost !« vzdihuj e njihov šesti čut in sram . »Ta jo zmeraj kaj pogrunta !«) . Razglas o neodvisnosti znanstvenega človeka, njegova osamosvojitev od filozofij e , je ena od tenkočutnejših posledic demokratičnega dej anj a in ne­ hanj a: samopoveličevanje in samopovzdigovanje uče­ njaka je danes povsod v vsem razcvetu in v najlepši pomladi - s čimer pa naj bi še ne bilo rečeno, kakor da v tem primeru lastna hvala ljubo diši. »Stran od vseh gospodarj ev!« - tako hoče šesti čut sodrge tudi tukaj ; in potem ko se j e znanost z najsrečnejšim uspehom ubranila teologij e , katere »dekla« je bila predolgo , se je zdaj v vsej prevzetnosti in nerazsodnosti odločila, da bo postavila zakone filozofij i in enkrat tudi sama zaigra­ la »gospodarj a« - kaj pravim ! - filozofa. Moj spomin - spomin znanstvenega človeka, če dovolite ! - kar poka 107

od prevzetnih naivnosti, ki sem jih slišal iz ust mladih naravoslovcev in starih zdravnikov o filozofiji in filozo­ fih (da niti ne govorim o naj bolj izobraženih in najbolj domišljavih med vsemi učenj aki , o j ezikoslovcih in šolnikih, ki so oboj e že po poklicu) . Včasih je bil specialist in poslanj ač, ki se je nagonsko nasploh branil vseh sintetičnih nalog in zmožnosti ; včasih marljiv dela­ vec, ki je zaduhal otium in odlično bohotnost v duševni ekonomij i filozofa in se pri tem počutil prikraj šanega in pomanj šanega. Včasih je bila barvna slepota utilita­ rista, ki v filozofij i ne vidi nič drugega kakor vrsto spodletelih sistemov in zapravljivo potratnost, ki niko­ mur ne »koristi« . Včasih je planil na dan strah pred zakrinkano mistiko in popravlj anjem mej spoznanj a; včasih zaničevanj e posameznih filozofov , ki se j e nehote posplošilo v zaničevanj e filozofij e . Še največkrat pa sem pri mladih učenjakih za napuhnj enim podcenjeva­ nj em filozofij e odkrival slabe poznejše učinke kakšnega filozofa, ki so mu v celoti sicer odrekli poslušnost , vendar niso stopili iz območj a njegovih omalovažujočih vrednotenj drugih filozofov: - posledica pa je vsesplošna nejevolj a na vso filozofij o . (Tak se mi na primer zdi pozni vpliv Schopenhauerj a na najnovejšo Nemčijo : s svojim neinteligentnim besom na Hegla je pripelj al tako daleč, da se je ves zadnji rod Nemcev iztrgal iz povezave z nemško kulturo , ta pa j e , če vse pretehtamo , vrhunec in božanska prefinj enost zgodovinskega smisla: ampak Schopenhauer sam je bil ravno tu do genialnosti ubog, nedovzeten , nenemški . ) Nasploh, če vzamemo približno , je najbrž predvsem človeško , prečloveško, skratka revščina novejših filozofov samih , najkorenitej e zlomilo spoštovanje do filozofij e in odprlo vrata nagonu sodrge. Moramo si vendar priznati , kako zelo našemu sodobnemu svetu poj ema celovita samosvoj ost Herakli­ ta, Platona, Empedokla in kakor se je še reklo vsem tem kraljevskim in sij ajnim samotarjem duha; in kako upravičeno se spričo takih predstavnikov filozofije , ki so danes zaradi mode tako zgoraj na konju kakor 108

spodaj na psu - v Nemčiji na primer oba berlinska leva, anarhist Eugen Diihring in amalgamist Eduard von Hartmann - kakšen priden človek znanosti sme počutiti boljše vrste in rodu. Še posebej pogled na zmedene filozofe , ki se imenuj ejo »filozofi dejanskosti« ali »pozi­ tivisti«, lahko zaseje v dušo mladega, zagnanega učenja­ ka nevarno nezaupanj e : to so vendar v naj bolj šem primeru sami učenjaki in specialisti, to je mogoče z rokami otipati ! - to so vendar vsi skupaj premagani in pod okrilje znanosti nazaj pripeljani, ki so svoj čas nekoč hoteli od sebe več, ne da bi bili upravičeni do tega »VeČ« in njegove odgovornosti - in ki zdaj pošteno , j ezno , maščevalno v besedi in dej anj u predstavlj aj o nevero v gosposko nalogo in vladarstvo filozofij e . Na­ zadnj e : kako bi tudi moglo biti drugače ! Znanost danes cvete in ji je z obraza lepo brati mirno vest, medtem ko to , v kar se je postopoma pogreznila vsa novejša filozofij a, ta ostanek današnj e filozofij e , budi nezaupa­ nj e in nejevolj o , če že ne porog in sočutj e . Filozofija , skrčena n a »spoznavno teorijo«, j e v resnici samo še boječa epohistika in vzdržništvo: filozofij a, ki ne more niti čez prag in si mučno krati pravico do vstopa - to je filozofij a v zadnjih zdihlj aj ih, konec, agonij a, nekaj , kar zbuj a sočutj e . Kako bi mogla taka filozofij a -

vladati!

205 Nevarnosti za razvoj filozofa so danes v resmct tako mnogotere , da človeka navdaj a dvom, ali sploh more še dozoreti ta sad . Obseg in babilonski stolp znanosti se je tako neznansko razrasel, s tem pa tudi verj etnost, da se utegne filozof že me'd učenjem utruditi ali se kj e česa oprijeti in se ogreti za kakšno »Speciali­ zacij o«: tako da sploh ne pride več na svoj vrh, namreč do pregleda, razgleda , pogleda zviška. Ali pa pride prepozno, potem ko sta njegov naj boljši čas in moč že mimo ; ali poškodovan , posurovljen, zmaličen, tako da njegov pogled, njegova presoj a vrednosti celote ne 109

pomeni več veliko. Ravno zaradi svoje prefinj ene inte­ lektualne vesti se je moral mogoče na poti kaj ustavljati in se zamuditi ; strah ga j e , da bi ga zapeljalo med diletante , med stonoge in stotipalničarke, saj predobro ve , da človek, ki je izgubil samospoštovanj e , tudi kot spoznavalec nič več ne ukazuj e , nič več ne vodi: kveč­ jemu če bi hotel postati veliki igralec, filozofski Caglio­ stro in podganar duhov, skratka zapeljivec. To j e navsezadnj e vprašanje okusa: č e ni sploh vprašanje vesti . Temu je treba dodati, samo da se težavnost filozofa vsaj še enkrat podvoji , da zahteva od sebe sodbo , ja ali ne , ampak ne o znanostih, temveč o življenj u in vrednosti življ enj a - da nerad uči vero v to, da ima pravico ali celo dolžnost do take sodbe, in si mora samo iz na vso moč obsežnih - mogoče najbolj motečih , najbolj uničujočih doživlj aj ev in pogosto obo­ tavlj aj e se, v dvomih, nemeč iskati pot k taki pravici in k taki veri . V resnici, množica je filozofa dolgo zamenj e­ vala in zamešavala bodisi z znanstvenim človekom in idealnim učenj akom ali pa z religiozno privzdignjenim, razčutenim, »razsvetovlj anjenim« sanj arj em in božjim pij ancem ; in če je danes sploh slišati kakšno pohvalo , da kdo živi »pametno« ali »kot filozof« , potem to skoraj ne pomeni nič drugega kakor »razumno in sam zase«. Modrost: videti j e , kakor da sodrgi to pomeni nekakšen beg, pripomoček in spretnost, da se izvleče iz slabe igre ; ampak pravi filozof - tako se zdi nam, dragi moji? živi »nefilozofsko« in »nespametno« , predvsem pa ne­ razsodno, in čuti breme in dolžnost za sto poskusov in skušnjav življenj a: - ves čas sebe izpostavlj a tveganju , igra to slabo igro . . . 206 V primerjavi z genij em, se pravi z bitj em, ki bodisi spočenja ali rojeva, če vzamemo obe besedi v njunem najvišj em pomenu - ima učenj ak , povprečni človek znanosti, zmeraj v sebi kaj starodeviškega: kakor ta se ne razume na dve najdragocenejši človeški opravili. Kar 1 10

je res , je res , oboj im , starim devicam in učenj akom, priznavaj o , kakor za odškodnino , vse spoštovanje - v takih primerih poudarj aj o spoštovanje - vendar imaj o še zaradi po sili izvitega priznanj a trpek priokus studa. Poglejmo natančnej e : kaj je znanstveni človek? Najprej človek neugledne vrste , z vrlinami neugledne , se pravi ne vladaj oče , ne avtoritativne in tudi ne samozadovolj ne vrste človeka: je delaven, potrpežljivo se uvršča in urej a, kamor je treba, pozna enakomernost in mero v zmožnostih in potrebah, ima čut za sebi enake in za to , kar je treba nj emu enakim, na primer tisti kos neodvis­ nosti in zelene paše , brez katere ni mirnega dela, pravico do časti in priznanj a (ki najprej in prav na vrhu predpostavlj a prepoznanj e in prepoznavnost) , tisti son­ čni žarek dobrega imena , tisti traj ni žig vrednosti in koristnosti , s katerim je treba venomer znova premago­ vati notranje nezaupanje, ki vsem odvisnim ljudem in črednim živalim počiva na dnu srca. Učenj ak ima tudi , kakor je prav, bolezni ih slabe strani neugledne vrste: bogat j e z drobno zavistjo in ima risj e oko za nizkotnost takih narav, ki se do njihovih vrhov ne more prikopati . Zaupljiv j e , ampak kot človek, ki hodi z drugimi, vendar se ne dovoli nositi s tokom ; in ravno pred človekom veletokom stoj i še toliko hladnejši in bolj zaprt - njegovo oko je potem kakor gladko, nejevoljna j ezero, na katerem se ne kodra več nikakršno navduše­ nj e , nikakršno sočutj e . Najslabše in naj nevarnej še , česar je učenj ak zmožen , mu priteka iz nagona povpreč­ ništva njegove vrste : iz tistega j ezuitstva povprečnosti, ki si nagonsko prizadeva za uničenj e nenavadnega človeka in si prizadeva zlomiti ali - še raj ši ! - popustiti vsak napeti lok. Namreč popustiti , seveda obzirno , s prizanesljivo roko - popustiti z zaupljivim sotrplj enjem: to j e resnična umetnost j ezuitstva, ki se j e zmeraj znalo predstaviti kot religij a sotrplj enja. -

111

207 Naj je človek zmeraj še tako hvaležno ustrežljiv

objektivnemu duhu - ampak kdo bi že ne bil na smrt

sit vsega subjektivnega in svoje preklete ipsisimoznosti ! - se mora nazadnje vendarle tudi glede svoje hvaležnosti naučiti previdnosti in se vzdržati pretiravanj a, s katerim so pred kratkim slavili razseblj enje in razosebljenje duha kot cilja samega na sebi , kot odrešitve in poveliča­ nj a: tako se namreč po navadi dogaj a v šoli pesimistov, ki ima tudi dobre razloge , da sama priznava najvišj e časti »brezinteresnemu spoznanju« . Objektivni človek, ki nič več ne preklinj a in ne zmerj a kakor pesimist, idealni učenj ak , v katerem je znanstveni nagon , potem ko je tisočkrat v celoti ali na pol odpovedal, enkrat le zacvetel in se razcvetel , je gotovo eno od najdragocenej­ ših orodij , kar jih poznamo : vendar spada v roko mogočnej šega. Samo orodj e j e , pravimo : je ogledalo ­ ni »samocilj « . Objektivni človek je v resnici ogledalo: predvsem tistemu , kar hoče biti spoznana , in je vajeno podrej enosti , brez vsakršnega drugega veselj a razen tega, ki ga prinaša spoznanj e , »Odsevanje« - čaka, dokler ne pride kaj , in se potem nežno razprostre , da se na njegovi površini in koži ne izgubijo v nič niti rahle stopinje in duhovom podobna bitj a, ki se tihotapij o mimo. Kar je na nj em še ostalo »Osebe« , se mu dozdeva naklj učno , pogosto samovolj no, še večkrat pa moteče: tako zelo je sam sebi postal prehod in odsev tujih postav in dogodkov. Misli nazaj o »sebi« , z naporom, neredko napačno ; zlahkoma se zamenj ava , spozablj a se glede svojih potreb in je samo v tem nefin in zanikrn . Mogoče ga daj e zdravj e ali malenkostnost in ženin in prijateljev sobni zrak ali pomanjkanj e tovarišev in družbe - ja, sili se premišljevati o svojih mukah : vse zaman ! Misel mu že zablodi stran, k splošnemu primeru, in drugi dan ve ravno tako malo, kakor je vedel prejšnji dan , kako bi mu bilo mogoče pomagati. Izgubil je zase resnobo , tudi čas : veder j e , ne iz manjkajoče stiske , temveč zaradi 1 12

·

manjkajočih prstov in oprijemkov za svojo stisko . Priva­ j ena ustrežljivost vsaki stvari in doživetj u, sončna in sproščena gostoljubnost, s katero vse sprejema, kar ga zadeva, njegov način brezobzirne dobrohotnosti, nevar­ ne brezskrbnosti glede ja in ne: joj , koliko je primerov, ko se mora pokoriti za te svoje vrline ! - in kot človek na splošno postane le prezlahkoma caput mortuum teh vrlin. Če pričakuj ejo od njega ljubezen in sovraštvo, mislim ljubezen in sovraštvo , kakor ju razumejo bog, ženska in žival -: storil bo, kar bo mogel, in dal, kar bo mogel. Ampak ne smemo se čuditi , če ni veliko če se ravno v tem pokaže nepristnega, zdrobljivega, vprašljivega in trhlega. Njegova ljubezen je hotena , njegovo sovraštvo umetno i n bolj u n tour de force, majhna nečimrnost in pretiravanje . Pristen j e pač samo toliko , kolikor sme biti objektiven: samo v svojem vedrem totalizmu je še »narava« in »naraven« . Njegova odsevajoča in večno se likajoča duša ne zna nič več pritrjevati , nič več zanikavati ; ne ukazuje ; tudi ne razdira. »le ne meprise presque rien« - ponavlj a z Leibnitzem: ne smemo preslišati in podceniti besedice presque ! Tudi ni zgledni človek; ne hodi ne pred nikomer, ne za nikomer; sploh se postavlj a predaleč stran, da bi mogel imeti razlog za odločitev med dobrim in zlim . Ker so ga tako dolgo .zamenj,avali s filozofom, cezarskim vzgojiteljem in nasilnikom kulture: zato so ga obsipali s prevelikimi častmi in najbistvenejše pri njem spregledali - da j e orodj e , kos sužnj a, pa čeprav gotovo tudi najsublimnejša vrsta sužnj a, sam na sebi pa nič - presque rien! Objektivni človek je orodje , drago­ cena, lahko ranljiva in skaljiva merilna priprava in ogledalna umetnina, ki jo je treba varovati in spoštovati ; ni pa cilj , ni izhod in vzhod, ni komplementarni človek, v katerem se upravičuj e preostalo bivanje , ni konec in še manj j e začetek, porod in prvi vzrok, nič surovega, mogočnega, nase postavljenega, kar hoče biti gospodar: temveč je samo nežen, napihnj en, fin, premičen lonec oblik, ki mora najprej počakati na kakšno vsebino in 8

Izbrano delo

113

polnost, da se »izoblikuj e« po nj i - navadno pa j e človek brez polnosti i n vsebine, »brezseben« človek. Potemtakem tudi nič za ženske , v oklepaju povedano . 208 Če danes kakšen filozof omeni, da ni skeptik upam , da se je dalo tako razumeti iz pravkaršnj ega opisa obj ektivnega duha? - ves svet to nerad sliši ; nekam plašno se vsi ozirajo vanj , radi bi ga toliko stvari vprašali, vprašali . . . j a , med boječimi poslušalci, kakrš­ nih je zdaj vse polno , je poslej na glasu nevarnega. Tako se jim zdi, kakor da so ob njegovi zavrnitvi skepse od nekod daleč zaslišali nekakšen nevaren , grozeč šum, kakor da kje preizkušaj o kakšno novo razstrelivo , dinamit duha, mogoče pred kratkim odkriti ruski nihi­ lin , pesimizem bonae voluntatis, ki ne le reče Ne, hoče Ne, temveč tudi - groza pomisliti ! - stori Ne. Proti tej vrsti »dobre volje« - volje za dejavno zanikanje življe­ nj a - danes priznano ni boljšega uspavala in pomirila kakor skepsa, blagi, mili, uspavajoči mak skepse ; in zdravniki časa predpisuj ejo danes proti »duhu« in njego­ vemu podtalnemu bobnenju samega Hamleta. »Kaj nimamo ušes že tako zvrhoma polnih hudih šumov? pravi skeptik kot prijatelj miru in skoraj kot nekakšna varnostna policij a: ta podzemeljski Ne je strašen. Tak dajte že vendar mir, vi pesimistični krti !« Skeptik, to nežno bitj e , se namreč vse prelahko prestraši; njegova vest je tako izšolana, da se pri vsakem Ne , j a , še celo pri odločnem, trdem Ja zdrzne in začuti kakor nekakšen ugriz. Ja! in ne ! - to se mu zdi proti morali ; v nasprotj u s tem pa svoji vrlini rad pripravi gostijo s plemenito vzdržnostjo in medtem nekako govori z Montaignom: »Kaj pa vem?« Ali s Sokratom: »Vem, da nič ne vem. « Ali: »Sem s i n e upam , t u m i niso odprta nobena vrata. « Ali: »Recimo, d a s o odprta, ampak zakaj takoj vstopi­ ti !« Ali : »Kaj koristijo vse prenaglj ene podmene? Nobe­ nih podmen bi utegnilo soditi k dobremu okusu. Kaj 1 14

morate res po vsej sili kaj krivega takoj poravnati? Po vsej sili vsako luknj o zamašiti s kaj vem kakšnim predivom? Kaj ni za to še čas? Kaj čas nima časa? O , v i hudičeva zalega, kaj res n e morete počakati? Tudi negotovost ima svoj mik, tudi sfinga je Kirka, tudi Kirka je bila filozofinj a . « - Tako se tolaži skeptik ; in v resnici je potreben nekaj tolažbe. Skepsa je namreč duhovni izraz nekakšnega mnogoterega fiziološkega stanj a, ki mu v vsakdanjem jeziku pravimo slabi živci in bolehnost ; nastane vselej , kadar se odločno in nepri­ čakovano križajo dolgo med seboj ločene rase ali stanovi . V novem rodu, ki dobi v kri nekako podedova­ na razna merila in vrednote, je sam ljubi nemir, motnj a, dvom, poskus ; naj boljše moči deluj ejo zaviralno, same vrline si med seboj ne dovolijo rasti in se krepiti , v telesu in duši primanj kuj e ravnotežj a, težišča, navpične zanesljivosti . Ampak v takih mešancih je najhuj e bolna in izroj ena volja: sploh ne poznajo nič več neodvisnosti v odločitvah, pogumne veselosti v hotenju - še celo v sanjah dvomijo o »svobodi volje« . Naša današnj a Evro­ pa, prizorišče nesmiselno nepričakovanega poskusa ko­ renite stanovske in potemtakem rasne pomešave , je zato skeptična v vseh višinah in globinah, na pol s tisto gibljivo skepso , ki nestrpno in pohotno skače z vej e na vejo , na pol mračna kakor z vprašaji preobložen oblak - in pogosto na smrt sita lastne volj e ! Ohromlj ena volj a: kj e vse ne tiči danes ta krulj avka! In pogosto še kako nališpana! Kako zapeljivo nalepotičena! Ta bolezen ima najlepša krasotna in lažna oblačila ; in da je na primer večina tega, kar danes postavlj amo v izložbe kot »obj ek­ tivnost« , »znanstvenost« , »l'art po ur l'art«, »Čisto spo­ znanje brez volje«, samo nališpana skepsa in ohromlj e­ na volj a - za to diagnozo evropske bolezni sem porok. - Bolezen volj e j e neenakomerno razširjena po Evropi : največj a in najbolj raznovrstna je tam, kjer je kultura že najdlje domača, izginj a pa sorazmerno s tem , kakor »barbar« še - ali spet - uvelj avlj a svoje pravice pod hlamudravimi oblačili zahodne omike. V današnji Frans·

115

ciji je potemtakem volj a najhuje bolna, kar se da ravno tako zlahkoma ugotoviti s sklepanjem kakor otipati z rokami ; in Francija, ki je bila zmeraj mojstrsko spretna, da je znala tudi usodne ovinke svojega duha preobrniti v očarljivost in zapeljivost, razkazuj e danes kot šola in razstava vseh čarov skepse prav posebej po svoje kulturno premoč nad Evropo. Moč hoteti, in sicer dolgo hoteti neko voljo, je nekaj močnejša že v Nemčiji, in na nemškem severu spet močnejša kakor sredi Nemčije ; izdatno močnej ša v Angliji, Španiji i n n a Korziki, tam navezana na flegmo, tu na trdo bučo - da niti ne govorimo o Italiji, ki je še premlada, da bi mogla vedeti, kaj hoče, in mora najprej šele dokazati, ali more hoteti - ampak najmočnej e in najpresenetljiveje v tistem neznanskem vmesnem carstvu, kjer se Evropa nekako steka nazaj v AzijC
209 Koliko bo novo vojno obdobje , v katero smo , kakor vse kaže , stopili Evropejci , nemara naklonjeno tudi razvoju drugačne in močnejše skepse , o tem bi se začasno želel izraziti samo s prispodobo , ki jo bodo prijatelji nemške zgodovine že razumeli . Tisti nedolžni navdušenec za lepe , postavne grenadirje , ki je kot pruski kralj dal življenj e vojaškemu in skeptičnemu geniju - in s tem pravzaprav tistemu novemu tipu Nemcev, ki ravno zdaj zmagoslavno prihaj a na plan vprašljivi, nori oče Friderika Velikega, je imel v eni stvari sam roko in srečni navdih genij a: vedel j e , česa tisti čas v Nemčiji primanj kuje, ampak ta primanjkljaj je bil stokrat bolj srhljiv in nujen kakor na primer pomanjkanje omike in družbene olike - njegova nej evo­ lj a na mladega Friderika je izvirala iz strahu globokega instinkta. Primanjkovalo je mož; in z največjo sveto · jezo je sumil, da tudi njegov lastni sin ni kaj prida moža. V tem se je zmotil: ampak kdo bi se v njegovi koži ne zmotil? Videl j e , kako je sin usekan na ateizem, na esprit, na nasladno lahkoživost duhovitih Francozov: - v ozadju je videl veliko pijavko, pajka skepse , slutil je neozdravljivo stisko srca, ki ni več zadosti trdo ne za zlo ne za dobro, stisko strte volje , ki nič več ne ukazuj e , ne· more več ukazovati. Ampak medtem s e je v sinu razvila tista nevarnej ša in trša nova vrsta skepse - kdo bi vedel, kako zelo podprta ravno zaradi očetovega sovraštva in ledene otožnosti v osamljenost potisnjene volje? - skepsa predrzne moškosti , ki je še najbolj sorodna geniju za vojno in osvajanje in je prvi pohod v Nemčijo doživela v osebi velikega Friderika. Ta skepsa zaničuje in kljub temu privlači ; spodkopava in osvaj a; ne verjame , vendar se pri tem ne izgublj a ; duhu daje nevarno svobodo , vendar drži srce na kratko ; to je nemška oblika skepse , ki je kot nadaljevani in do največje duhovnosti stopnjevani fridericianizem Evropo za lep čas spravil pod oblast nemškega duha in njegove 117

kritične in historične nezaupljivosti . Po zaslugi neuklon­ ljivo močnega in žilavega moškega značaj a velikih nemških jezikoslovcev in kritikov zgodovine (ki so bili vsi skupaj , če jih prav pogledamo , tudi umetniki razde­ j anj a in razkraj a) se je postopoma in kljub vsej roman­ tiki v glasbi in filozofiji. uveljavil nov pojem nemškega duha, v katerem je odločilno· izstopila poteza moške skepse: naj bo že na primer kot neustrašen pogled, kot pogum in trdota podirajoče roke, kot žilava volj a do nevarnih raziskovalnih potovanj , do poduhovlj enih od­ prav na severni tečaj pod pustimi in nevarnimi oboki neba. Gotovo so utemeljeni razlogi za to , če se toplokr­ vni in površni človekoljubni ljudje križajo ravno pred tem duhom: cet esprit fataliste, ironique, mephistophe­ lique, tako mu pravi Michelet, ne brez srhlj ivosti. Ampak če hočemo podoživeti, kako izrazit je ta strah v nemškem duhu pred »možem« , ki je Evropo predramil iz »dogmatskega dremeža« , potem se spomnimo prejš­ njega poj ma, ki ga je bilo treba s tem premagati - in kako še niti ni tako dolgo , ko je neka možačasta ženska smela v neobrzdani domišljavosti tvegati in Nemce kot krotke , dobrosrčne , pesniške prismuknjence slabotne volje priporočiti naklonjenosti Evrope . Nazadnje mora­ mo vendar že zadosti globoko doumeti začudenega Napoleona, ko je dobil pred oči Goethej a: v tem se razodeva tisto, kar so si ljudje dolga stoletj a predstavlja­ li kot »nemškega duha« . » Voila un homme!« - to naj bi se reklo : »To je vendar mož! Jaz pa sem pričakoval samo Nemca !« 210 Vzemimo torej , da je mogoče na podobi filozofa prihodnosti po kateri od potez sklepati, da bi morali nemara postati skeptiki ravno v nazadnje nakazanem smislu, potem bi bilo s tem vendarle označeno samo nekaj na njih - in ne oni sami. Z isto pravico bi se lahko imenovali tudi kritiki; in prav gotovo bodo to ljudje 1 18

poskusov. Z imenom , s katerim sem si jih upal krstiti , sem že izrecno poudaril poskušanje in slast poskušanj a: se je to zgodilo zato , ker se kot kritiki z dušo in telesom radi zatekajo k poskusu v novem , mogoče širšem, mogoče nevarnejšem smislu? Kaj morajo v strasti do spoznanja iti z drznimi in bolečimi poskusi dlje, kakor jim more pritrditi pomehkuženi in razneženi okus de­ mokratičnega stoletj a? - Ni dvoma: ti pripadajoči se bodo smeli otresti vsaj tistih resnih in ne nedolžnih lastnosti, ki kritika ločijo od skeptika ; s tem mislim na zanesljivost vrednostnih meril, na zavestno ravnanje z enotnostjo metode , z duhovitim pogumom, da bodo znali biti samostojni in odgovarj ati samemu sebi ; ja, sami pri sebi priznavaj o , da imajo veselje z zanikava­ njem in razčlenjevanj em in nekakšno preudarno grozo­ vitost, ki zna zanesljivo in imenitna sukati skalpel, pa čeprav krvavi srce. Trši bodo (in mogoče ne zmeraj samo nasproti sebi) , kakor bi si mogli želeti humani ljudje ; ne bodo se ukvarjali z »resnico« , da bi jim bila »všeč« ali da bi j ih »povzdigovala« ali »navduševala«: nasprotno, nič kaj ne bodo verjeli , da bi utegnila ravno resnica prinesti take užitke občutkom. Smehljati se bodo , ti strogi duhovi , če bo kdo vpričo njih rekel: »Ta misel me povzdiguje : kako bi neki ne mogla biti resnič­ na?« Ali : »Ob tem delu sem očaran: zakaj bi ne moglo biti lepo?« Ali : »Ta umetnik me povečuj e : kako bi ne mogel biti velik?« - ampak mogoče ne bodo imeli pripravljen samo nasmešek, temveč tudi pristni gnus pred vsem takim zanesenjaškim, idealističnim, femini­ stičnim , hermafroditskim , in kdor bi j im znal priti do skrivnih srčnih kamric, bi tam le težko odkril namen, naj bi »krščanske občutke« pobotati z »antičnim oku­ som« in mogoče še celo z »modernim parlamentari­ zmom« (kakor se taka spravljivost v našem zelo negoto­ vem, potemtakem zelo spravljivem stoletju oglaša men­ da celo pri filozofih) . Ti filozofi prihodnosti bodo zahtevali kritično disciplino in vsakršno privajenost, ki pripomore k snažnosti in strogosti v duhovnih stvareh , 1 19

ne samo od sebe : sami jo bodo smeli j avno nositi kakor nekakšen okras - kljub temu pa se zato še ne marajo imenovati kritiki. Ne dozdeva se jim majhna sramota, kakršne je deležna filozofij a, če kdo dekretira, kar se danes tako rado dogaj a: »Filozofija sama j e kritika in kritična znanost - in čisto nič zunaj tega !« Tudi če je tako vrednotenje filozofij e deležno ploskanj a vseh fran­ coskih in nemških pozitivistov (- mogoče bi bilo po volji celo Kantovemu srcu in okusu: spomnimo se samo naslovov njegovih poglavitnih del -) : naši novi filozofi bodo kljub temu rekli: Kritiki so orodj a filozofa in ravno zato, kot orodj a, še malo ne sami filozofi ! Tudi veliki Kitajec iz Konigsberga je bil samo velik kritik. 211 Vztraj am pri tem, naj s e nazadnje ž e neha zamenja­ vati filozofske delavce in sploh ljudi znanosti s filozofi - da je ravno tu treba strogo dajati »vsakemu svoje« in onim ne preveč in tem ne preveč premalo . Za vzgojo pravega filozofa utegne biti potrebno, da bi tudi sam kdaj stal na vseh teh stopnicah , na katerih obstanejo njegovi služabniki, znanstveni delavci filozofije - mora­ jo obstati ; on sam pa je moral mogoče biti kritik in skeptik in dogmatik in zgodovinar in povrh tega še pesnik in zbiralec in popotnik in ugankar in moralist in videc in »svobodni duh« in skoraj vse , samo da bi pretekel ves krog človeških vrednot in vrednostnih občutkov in mogel pogledati z vsemi mogočimi očmi in vestmi z višine v vsako dalj avo, iz globine v vsako višavo , iz kota v vsako širjavo. Ampak vse to so samo pogoji za njegovo nalogo: naloga sama pa zahteva nekaj drugega - zahteva ustvarjanje vrednot. Filozofski delavci po plemenitem zgledu Kanta in Hegla so morali ugotoviti kdo ve kakšno veliko dejansko stanje vredno­ tenj - se pravi nekdaj postavljenih vrednot, ustvarjenih vrednot, ki so obveljale in so jih nekaj časa imenovali »resnice« - in j ih stisniti v obrazce, naj bo že v območju 120

logičnega ali političnega (moralnega) ali umetniškega. Dolžnost teh raziskovalcev j e , da vse do zdaj storjeno in ovrednoteno napravijo pregledno , premisljivo , do­ j emljiva, priročno , vse dolgo, j a , še celo »Čas« sam , skraj šajo in vso preteklost premagajo: neznanska in čudovita naloga, v katere službi je zanesljivo lahko zadovolj en vsak žlahtni ponos, vsaka žilava volja. Pravi filozofi so pa ukazovalci in zakonodaja/ci: ti pravijo : »Tako naj bo ! « , t i najprej določijo človekov Kam? in Zakaj ? in imajo pri tem na voljo prejšnje delo vseh filozofskih delavcev, vseh premagovalcev preteklosti z ustvarjalno roko posegajo po prihodnosti in vse , kar je in je bilo , j im je pri tem pripomoček, orodje , kladivo. Njihovo »spoznanj e« j e ustvarjanje, njihovo ustvarjanje je zakonodaj a , njihova volja po resnici je volja po moči. - Imamo danes kaj takih filozofov? Je bilo že kdaj kaj takih filozofov? Kaj ni treba, da bi bili? . . . 212 Čedalje bolj se mi nekako zdi, da si j e bil filozof kot nujni človek jutrišnjega in pojutrišnjega dne vsak čas v laseh s svojim danes in si je moral biti: njegov nasprotnik je bil vselej ideal vsakokratnega danes. Do zdaj so vsi ti izredni pospeševalci človeka, ki jih imenu­ jemo filozofi in ki se sami redko čutijo prijatelji modro­ sti, temveč prej neprijetni norci in nevarni vprašaji videli svojo nalogo, svojo trdo , nehoteno, neodvrnljivo nalogo , navsezadnje pa tudi njeno veličino v tem, da so slaba vest svojega časa. Ko svoj skalpel vivisekcij sko nastavljajo ravno na prsi vrlinam časa, izdaj ajo lastno skrivnost: da vedo o novi veličini človeka, o novi neuhojeni poti k njegovemu poveličanj u. Vsakokrat odkrivajo , koliko hinavščine, komodnosti, brezbrižnosti in malomarnosti,. koliko laži se skriva pod najbolj spoštovano vrsto vsakokratne sočasne morale ' koliko kreposti je preživelo ; vselej so rekli: »moramo tja , tja 121

ven, kjer ste vi danes najmanj doma.« Spričo sveta »modernih idej « , ki bi rad vsakega spehal v kakšen kot in v »specialnost« , bi moral biti filozof, če bi danes moglo biti kaj filozofov, prisiljen postaviti veličino človeka in pojem »veličina« v marsičem ravno v njegovo obsežnost in raznovrstnost , v njegovo celotnost: še vrednoto in stopnjo bi določal po tem, koliko in kaj vse bi mogel kdo nositi in prevzeti nase , kako daleč bi kdo mogel razpeti svojo odgovornost. Okus in vrlina dobe danes slabita in redčita voljo, slabotna volj a je najbolj v skladu s časom: potemtakem mora v idealu filozofa soditi k pojmu »veličina« ravno močna volj a, trdota in zmožnost za dolge odločitve: ravno tako z vso pravico , kakor je bil obrnjenemu obdobju primeren obrnjeni nauk in ideal neumno se odpoveduj oče , ponižne , nese­ bične človeškosti, takemu obdobju , ki je kakor šestnaj­ sto stoletje trpelo zaradi nakopičene energij e volj e in najbolj divjih vod in visokega morj a sebičnosti. Ob času Sokrata, med samimi ljudmi utrujenih nagonov, med konservativnimi Staroatenci , ki so vse skupaj prepuščali - »sreči« , kakor so govorili , zadovolj stvu, kakor so delali - in ki so pri tem vendarle zmeraj še j emali v usta stare , sijajne besede , do katerih po svojem življe­ nju že niso imeli nobene pravice več, je bila mogoče ironija potrebna za veličino duše , tista sokratovska hudobna gotovost starega zdravnika in plebejca, ki je brez prizanašanja zarezal v lastno meso , kakor tudi v meso in srce »odličnih ljudi«, s pogledom, ki je zadosti razumljivo govoril: »Ne delajte se pred menoj ! Tu smo enaki !« Danes pa je obrnjeno, ko v Evropi prihaja do časti in razdelj uje čast samo čredna žival, ko se »enakost pravic« utegne vse prelahko spremeniti v enakost krivic: hočem reči , v vsesplošno spodbij anje vsega redkega, tujega, prednostnega, višjega človeka, višje duše , višje dolžnosti, višje odgovornosti, ustvarj al­ ne polnosti moči in gospostva - danes sodi k pojmu »veličina« gosposkost, biti sam zase, biti drugačen , samostojnost i n življenj e n a svojo roko ; i n filozof bo 122

izdal nekaj svojega ideala, če postavi: »Tisti naj bo največj i , ki more biti najbolj samoten, najbolj skrit, najbolj drugačen, človek onstran dobrega in zlega, gospodar svojih vrlin, največji bogatin volj e ; ravno temu naj bi se namreč reklo veličina: kdor more biti ravno tako mnogoter kakor celoten, ravno tako širok kakor poln. « In naj še enkrat vprašam: je danes veličina sploh mogoča? 213 Kaj j e filozof, se j e zato težko naučiti, ker se ne da učiti: to je treba »vedeti« iz izkušnj e - ali pa moramo biti toliko ponosni, da tega ne vemo . Da pa dandanašnji ves svet govori o stvareh, glede katerih ne more imeti nobenih izkušenj , velja največkrat in najhuje za filozofa in za filozofske okoliščine: - le najredkejši jih poznaj o , jih smejo poznati, i n vsa popularna mnenj a o njih so napačna. Tako je na primer večini mislecev in učenja­ kov iz njihove izkušnje neznano pristno filozofsko sožitj e drzne , objestne duhovnosti, ki teče presto, in dialektične strogosti in nujnosti, ki ne napravi nobenega napačnega koraka, in da se jim potemtakem zdi never­ jetno , če bi kdo hotel pred njimi govoriti o njiju. Vsako nujnost si postavlj ajo kot stisko, kot mučno doslednost in prisiljenost; in še celo mišlj enj e se jim zdi nekaj počasnega, obotavlj ivega, skoraj kot nekakšna muka in kar pogosto kot »Vredno znoja plemenitih« - prav gotovo .pa ne kot kaj lahkega, božanskega in najbliže sorodnega plesu, prešernosti ! »Misliti« in kakšno stvar »resno jemati« , jo »imeti za težko« - to sodi pri njih skupaj : samo tako so to »doživeli« -. Že umetniki imajo najbrž pri tem finejši nos: ker le predobro vedo, da se j im ravno takrat, ko nobene reči ne delajo več »samo­ voljno« , temveč vse kot nujnost, še najbolj poveča občutek za svobodo, tenkočutnost, pooblaščenost, za ustvarjalno postavlj anj e , razpolaganj e in oblikovanje skratka, da sta potem nujnost in »svobodna volj a« pri njih eno . P ?znamo navsezadnje lestvico duševnih stanj , 123

ki se ujema z lestvico problemov; in najvišji problemi neusmilj eno spehajo stran vsakega, ki se jim drzne približati , ne da bi bil vnaprej pripravljen na njihovo rešitev z višino in močjo svoje duhovnosti. Kaj pa pomaga, če se spretne posvetne glavice ali nespretni, vrli mehaniki in empiriki , kakor se danes tako pogosto dogaj a, s svojo plebejsko slavohlepnostjo rinejo v njiho­ vo bližino in tako rekoč na ta »dvor dvorov« ! Ampak tudi po takih preprogah nikoli ne smejo stopati robate noge: za to je poskrbljeno že v prazakonu stvari; za te vsiljivce ostanejo vrata zaklenj ena, pa čeprav z glavo treskajo obnje in si jo razbij ajo ! Za vsak visoki svet mora biti človek rojen ; j asneje rečeno, človek mora biti zanj vzgojen: pravico do filozofij e - v pomenu veličine te besede - imaš samo zaradi svojega rodu, predniki, »kri« odločajo tudi tukaj . Veliko rodov je moralo pripravlj ati nastanek filozofa; vsako od njegovih vrlin je bilo treba posebej pridobiti, gojiti, naprej dedovati, utelesiti in ne samo drzno, lahkotno, nežno hojo in tek njegovih misli , temveč predvsem pripravljenost za veli­ ke odgovornosti , visokost obvladujočih pogledov in pogledov zviška, občutek odtrganosti od množice in njenih dolžnosti in vrlin , priljudno varovanje in obram­ bo tega, kar je narobe razumljeno in obrekovano, naj bo že bog, naj bo hudič, slast in vaja v veliki pravičnosti, umetnost ukazovanj a, širina volj e , počasno oko, ki redko občuduje , se redko ozira navzgor, redko ljubi . . .

124

SEDMO POGLAVJE

Naše vrline

214 Naše vrline? - Najbrž imamo tudi mi še svoje vrline , če že ne gre, kakor se spodobi, za tiste prostoduš­ ne in tršate vrline , zaradi katerih imamo v časteh svoje dede , pa jih obenem držimo tudi majčkeno stran od sebe. Mi Evropejci pojutrišnjega dneva, mi prvenci dvajsetega stoletj a - z vso svojo nevarno radovednostjo , mnogostranostjo in umetnostjo preoblačenj a , s svojo uležano in nekam sladkobno okrutnostj o v duhu in čutih - mi bomo , če naj bi imeli kakšne vrline , imeli samo take , ki se bodo naučile najbolje ujemati z našimi najskrivnejšimi in najbolj prisrčnimi nagnjenj i , z našimi najbolj žgočimi potrebami: no , pobrskajmo kdaj za njimi v svojih blodnj akih! - kjer pa se , kakor vemo, tako marsikaj popolnoma izgubi . In ali je kaj lepšega kakor stikati za lastnimi vrlinami? Kaj se to ne pravi že skoraj verjeti v lastno vrlino? In tale »verjeti v lastno vrlino« - ali ni to pravzaprav isto , čemur so prej rekli »mirna vest« , tista častitljiva, dolgorepa kita pojmov, ki so si jo naši dedi pripenjali za tilnik, kar dostikrat pa tudi za svojo pamet? Kakor se nam sicer nič kaj ne da, da bi bili videti staromodni in dedovsko častitljivi, je vendar videti, kakor da smo v nečem kljub vsemu vnuki teh dedov, mi zadnji Evropejci mirne vesti: tudi mi še nosimo njihovo kito . - Oh ! Ko bi vi vedeli, kako kmalu, tako kmalu že - pride drugače ! . . . _ 125

215 Kakor v kraljestvu zvezd včasih dve sonci določata tek kakšnega planeta, kakor v nekaterih primerih sonca različnih barv svetijo okoli enega samega planeta, včasih z rdečo svetlobo, včasih z zeleno , in ga potem spet zadevajo z obema hkrati in ga pisano preplavlj ajo: tako nas sodobne ljudi, zaradi zapletene mehanike našega »zvezdnega neba« - določajo različne morale ; naša dejanja se izmenoma svetijo v raznih barvah , le redko so enopomenska - v zadosti primerih storimo večbarvna dejanja. 216 Ljubiti svoje sovražnike? Mislim, da so · to dobro učili: danes se to godi tisočkratno , v majhnem in velikem ; j a , včasih se zgodi še kaj višjega in finej šega - učimo se zaničevati, ko ljubimo , in ravno, ko najbolj ljubimo: - ampak vse to podzavestno , brez trušča, brez bahanj a, s sramežljivostjo in prikritostj o dobrote, ki ustom prepoveduj e slovesno besedo in obrazec vrline . Morala kot vidik - nam danes ni po okusu. Tudi to je napredek: kakor j e bil napredek naših očetov, da j im nazadnje religija kot vidik ni bila več po okusu, z vštetim sovraštvom in voltairjansko nakačenostjo na religijo (in kar je prej še vse sodilo k svobodomiselni govorici gest) . To je glasba v naši vesti, ples v našem duhu, ob katerem ne marajo zveneti vse litanij e puritan­ cev, vse moralne pridige in poštenjaštvo. 217 Paziti se tistih, ki so posebej udarjeni na to, da jim priznamo moralno obzirnost in tenkočutnost v moralnih odtenkih ! Nikoli nam ne pozabij o , če se kdaj spozabijo vpričo nas (ali celo na nas) - neizogibno postanejo naši nagonski obrekovalci in prikrajševalci , pa čeprav .še naprej ostanejo naši »prij atelji« . - Blagor pozabljivim: ti »opravijo« tudi s svojimi neumnostmi . 126

218 Francoski psihologi - in kj e drugj e so danes sploh še psihologi? - imaj o še zmeraj trpko in mnogotero veselj e z betise bourgeoise, kakor da . . . dovolj , s tem nekaj izdaj ajo . Flaubert na primer, vrli rouenski me­ ščan , nazadnje ni sploh nič drugega več videl, slišal , okušal: to je bilo nekakšno njegovo samotrpinčenje in finej ša okrutnost. In zdaj za spremembo - ker postaj a že dolgčas - priporočam nekaj drugega za slast: to j e podzavestna premetenost, s kakršno s e vsi dobri, rejeni , vrli duhovi povprečj a obračajo k višjim duhovom in njihovim nalogam, tista prefinj ena, pretkana j ezuitska premetenost, ki je tisočkrat finejša kakor razum in okus tega srednjega stanu v njegovih najboljših trenutkih še celo finej ša kakor razum njegovih žrtev -: za nov dokaz, da je »nagon« med vsemi vrstami inteligence , kar j ih je bilo do zdaj odkritih , najinteligentnej ši. Skratka, študiraj te, vi psihologi , filozofijo »pravil« v boju z »izjemo« : pri tem imate igro , zadosti dobro za bogove in božjo hudobijo ! Ali še razločneje: zganj ajte vivisekcijo na »dobrem človeku« , na »homo bonae voluntatis« . . . na sebi! 219 Z moralnimi sodbami in obsodbami se duševno omejeni najrajši maščevalno izživlj ajo nad tistimi, ki so manj omejeni , obenem pa jim je to nekakšna odškodni­ na za tisto, da je narava slabo poskrbela zanj e , in nazadnje priložnost, da dobijo duha in postanejo fini: Hudobij a poduhovlj a . Prav na dnu srca j im dobro de , da obstaj a neko merilo , po katerem so enaki s tistimi, ki so obsuti z dobrinami in prednostmi duha: - bojujejo se za »enakost vseh pred bogom« in pri tem skoraj že potrebujejo vero v boga . Med njimi so najkrepkejši nasprotniki ateizma. Kdor bi j im rekel, da »Visoke duhovnosti ni mogoče primerjati z nikakršno pridnostjo in uglednostjo kakšnega samo moralnega človeka«, bi 127

j ih spravil v togoto: - j az bi dvakrat premislil , preden bi to storil. Nasprotno , rajši bi se jim priliznil s stavkom, da je visoka duhovnost sama samo zadnji izrodek moralnih kvalitet; da je sinteza vseh tistih stanj , ki j ih oponašaj o »samo moralnim« ljudem, potem ko so bila posamezna pridobljena z dolgo vzgojo in vaj o , mogoče skoz cele verige rodov; da je visoka duhovnost pač poduhovlj enost pravičnosti in tiste dobrotne strogosti, ki se ima za pooblaščeno za vzdrževanje reda stopenj na svetu, tudi med stvarmi - in ne samo med ljudmi . 220 Spričo zdaj tako ponarodele hvale »nezainteresira­ nega« si mora človek, mogoče ne brez rahlega tveganj a, priklicati v zavest, kaj ljudstvo pravzaprav zanima in za katere stvari se sploh navadni človek temeljito in globo­ ko žene: z izobraženci , celo učenj aki , in če me vse ne vara, skoraj tudi s filozofi vred. Pri tem se pokaže , da se pretežna večina tistega, kar zanima in mika tenkočut­ nejše in bolj razvajene okuse , vsako višjo naravo , dozdeva povprečnemu človeku popolnoma »nezanimi­ vo« : - če kljub temu opazi kakšno nagnj enje za to , ga imenuje »desinteresse« in se čudi , kako je mogoče delovati »nezainteresirano« . Bili so filozofi, ki so znali temu ljudskemu začudenju dati še zapeljiva in mistično onstransko ime (- mogoče zato , ker niso iz izkušnje poznali višje narave?) - namesto da bi pokazali golo in prisrčno preprosto resnico , da je »nezainteresirano« delovanje zelo zanimivo in zainteresirana, če . . . »Pa ljubezen?« - Kako ! Celo dejanje iz ljubezni naj bi bilo »neegoistično«? Ampak, vi tepci -! »ln hvala žrtvujoče­ ga se?« - Ampak kdor je v resnici žrtvoval , ve, da j e z a t o kaj hotel i n dobil - mogoče kaj sebe z a kaj sebe - da je tu dal , da bi tam več dobil, mogoče , da bi sploh bil več ali da bi se vsaj čutil »Več« . Vendar je to kraljestvo vprašanj in odgovorov, v katerem se razvaj en 128

duh nerad ustavlj a: tako zelo mora tu že resnica prema­ govati zdehanj e , če mora odgovarjati . Navsezadnje j e ženska: n e smemo je posiljevati. 221 Dogaj a se , je rekel neki moralistični pikolovec in drobnj akar, da ča&tim in povzdigujem kakšnega nesa­ moljubnega človeka: ampak ne zato , ker je nesamolju­ ben, temveč zato , ker se mi zdi , da ima pravico do tega, da na svoj račun koristi drugemu človeku. Dovolj , zmeraj se vpraša, kdo j e ta in kdo oni. Pri človeku, ki je na primer določen in narejen za ukazovanj e , bi samozataj evanj a in skromnega umikanj a v ozadje ne imeli za vrlino , temveč za njeno zapravlj anje: tako se mi zdi . Vsaka neegoistična morala, ki se j emlje brezpo­ gojno in obrača na vsakega, ne greši samo proti okusu: spodbuj a h grehu opuščanj a, zapeljivost več pod krinko človekoljubnosti - in ravno za zapeljevanje in oškodo­ vanje višjih , redkej ših , prednostnih. Morale je treba prisiliti , da se uklonijo predvsem redu stopenj, njihovo predrznost jim je treba potisniti v vest - dokler si nazadnje ne pridejo na čisto med seboj , da je nemoralno reči: »Kar je enemu prav, je drugemu primerno . « Torej moj m9ralistični dlakocepec in poštenj ak: ali ni res zaslužil, da so se mu smej ali, ko je morale tako opominjal k moralnosti? Ampak ne smemo imeti preveč prav, če hočemo imeti smejalce na svoji strani ; zrnce krivice sodi celo k dobremu okusu. 222 Kjer danes pridigajo sotrplj enj e - in če prav pri­ sluhnemo, zdaj ne pridigajo nobene druge religije bolj - naj psiholog odpre ušesa: skoz vso nečimrnost, skoz vso hrupnost, ki je tem pridigarjem (kakor sploh vsem pridigarj em) več ko lastna, bo zaslišal vroč, stokaj oč, pregnan glas samozaničevanja. Ta sodi k tisti pomračitvi 9

Izbrano delo

129

in pogršanj u Evrope , ki se zdaj že sto let večata (in katerih prvi simptomi so dokumentirano zapisani že v pretehtanem Galianijevem pismu madame d'Epinay) : če ni celo njegov vzrok! Človek »modernih idej « , ta po­ nosna opica , je neugnana nezadovoljen s seboj : to drži. Trpi: in njegova nečimrnost hoče, da samo »sotrpi« . . . 223 Evropski mešanec - navsezadnje znosna grd plebe­ j ec - kratko in malo potrebuje zgodovinopisje kot shrambo oblek. Seveda pri tem opaža, da mu nobena ni popolnoma po telesu - pa j ih menjava in menj ava. Oglejmo si devetnajsto stoletje po hitrih nagnj enjih in menjavah stilnih maškarad ; pa tudi trenutke obupa, da se nam nič ne »poda« -. Zaman se kažemo romantično ali klasično ali krščansko ali florentinsko ali baročno ali »narodno« , in moribus et artibus: »ne pristaj a nam« ! Ampak »duh«, še posebej »zgodovinski duh« , odkriva celo v tem obupu svojo prednost: kar naprej poskuša, se oblači, se slači , pospravlj a , predvsem pa študira kakšen nov kos nekdanjosti in tujine: - mi smo prvo študirano obdobje glede »kostimov«, se pravi moral, verskega blagra, umetnostnih okusov in religij , priprav­ ljeno , kakor ni bilo še nobeno , za karneval v velikem slogu, za duhovni pustni krohot in objestnost, za trans­ cedentalno višino najvišje nespameti in aristofanovske­ ga zasmehovanja sveta. Mogoče bomo ravno v tem še odkrili kraljestvo svoje . iznajdbe, kraljestvo, v katerem bi bili tudi sami še lahko izvirni, na prim�r kot parodisti svetovne zgodovine in božji pavlihe - mogoče ima vendarle ravno naš smeh še prihodnost, čeprav nobena današnj a reč sicer nima prihodnosti. 224

Smisel za zgodovino (ali zmožnost hitrega ugotav­

ljanja stopenj so še vrednotenj a , po katerih je živelo ljudstvo, družba , človek, »božanski nagon« za razmerja 130

takih vrednotenj , za razmerje med avtoriteto vrednot in avtoriteto delujočih moči) : ta smisel za zgodovino , ki si ga Evropejci pripisujemo kot posebnost, smo dobili obenem z očarljivim in norim po/barbarstvom, v katero je Evropo pahnilo demokratično mešanje stanov in ras - šele devetnajsto stoletje pozna ta smisel, kot svoj šesti čut. Preteklost vseh oblik in načinov življenj a , kultur:, k i s o prej ležale trdo druga zraven druge, druga nad drugo, se zaradi te mešanice steka v nas, »moderne duše«, nagoni nam zdaj vsepovsod tečejo nazaj , sami smo nekakšen kaos -: nazadnje pa si »duh« , kakor rečeno , pri teiiJ. najde prednost. S svojim polbarbar­ stvom v telesu in želji imamo skrivne dostope vsepov­ sod , kakor j ih kakšno odlično obdobje ni imelo nikoli , predvsem pa dostope v blodnjak nedokončanih kultur in v vsako polbarbarstvo, kar j ih je le kdaj bilo na svetu; in ker je bil najpretežnejši del človeške kulture do zdaj ravno polbarbarstvo, pomeni »čut za zgodovino« skoraj čut in instinkt za vse, okus in j ezik za vse : s tem pa se takoj izda kot neodlični čut. Znova na primer uživamo Homerja : mogoče j e naša najsrečnejša prednost, da znamo okušati Homerj a , ki si ga ljudje odlične kulture (na primer Francozi sedemnajstega stoletja , kakor Saint-Evremond , ki mu očita esprit vaste, še celo Voltai­ re , kot njegov zadnji odmev) ne znajo in niso znali tako zlahkoma prisvojiti - in so si komaj dovolili, da bi ga uživali. Zelo odločni Ja in Ne njihovega okusa, njihov takoj pripravljeni stud, obotavljiva zadržanost glede vsega tujega, njihov strah pred neokusom celo živahne radovednosti in sploh slaba volja vsake odlične in samozadostne kulture, da si prizna kakšno novo poželjivost, nezadovoljenost s svojim, občudovanj e tu­ jega: vse to jim poraj a in prebuja nenaklonjenost celo glede najboljših stvari na svetu, ki niso njihova last ali bi ne mogle postati njihov plen - in nobenega čuta taki ljudje ne razumejo manj kakor čut za zgodovino in njegovo osvajalsko plebejsko radovednost. Nič drugače ni s Shakespearjem, s to presenetljivo sintezo špansko9•

131

mavrsko-saškega okusa, nad katerim bi Staroatenci iz Ajshilovega prijateljskega kroga kar popokali od smeha ali pa se pohuj ševali : mi pa - ravno to divjo našarj enost, zmes največjih nežnosti , surovosti in izumetničenosti, sprejemamo s skrivno zaupljivostjo in prisrčnostjo , uživamo jo, kakor nalašč z a nas prihranjeno prefinj eno umetnost in nas pri tem zoprni sopuhi in bližina angleške sodrge , v kateri živita Shakespearjeva umetnost in okus, niti. toliko ne motijo kakor na primer v neapeljski Chiaj i : kjer gremo mirno in očarano svojo pot, pa naj je zrak še tako poln greznic barakarskih stanovanj . Mi ljudje s »Čutom za zgodovino« : kot taki imamo svoje vrline , to se ne da spodbij ati - smo nezahtevni, nesebič­ ni , skromni , pogumni , polni samopremagovanj a, polni vdanosti , zelo hvaležni, zelo potrpežljivi , zelo ustrežlj i­ vi: - z vsem tem mogoče nismo posebej »okusni« . Priznajmo si že navsezadnj e : mi' ljudje s »Čutom za zgodovino« še najteže dojemamo, čutimo, pookušamo , povzljublj amo , pravzaprav že vnaprej občutimo predso­ dek in skoraj sovražnost ravno nasproti popolni in dokončni zrelosti v vsaki kulturi in umetnosti, nasproti izrecni odličnosti del in ljudi , nasproti trenutku mirnega morja in halkionske samozadovolj qosti, nasproti zlatu in hladu , ki ga kažejo vse stvari, kar se j ih je dopolnilo . Mogoče je naša velika vrlina zgodovinskega čuta v nujnem nasprotju z dobrim okusom, vsaj z najboljšim okusom, in moremo ravno drobne, kratke in najvišje primerke sreče in poveličanj a človeškega življenj a, ki se tu pa tam kdaj posvetij o , le za silo , le mečkaj e, le nasilno poustvariti v sebi: tiste trenutke in čudeže , v katerih je velika moč prostovolj no obstala pred ne­ izmernim in brezmejnim - kjer so uživali preobilje tenkočutne naslade , medtem ko so se mahoma obrzdali in okamneli , se postavili in ustalili na še drhtečih tleh. Priznajmo si, mera nam je tuja : vabi nas ravno mik neskončnega, neizmerjenega. Kakor jezdec na konj u, ki sopeč dirja naprej , popuščamo vajeti spričo neskonč132

nega, mi moderni ljudj e , mi na pol barbari - in smo šele tam v svoji blaženosti , kjer smo tudi najbolj - v

nevarnosti. 225 Hedonizem, pesimizem , utilitarizem, evdajmoni­ zem: vsi ti načini mišljenj a , ki vrednost stvari merijo po užitku in trpljenju, se pravi po spremlj ajočih stanjih in postranskih rečeh, so plitvi nazori in naivnosti , na katere vsakdo , ki se zaveda oblikujočih moči in umetni­ ške vesti, gleda zviška , ne brez poroga, pa tudi ne brez sočutj a. Sočutj a z vami! To seveda ni sočutj e , kakor ga vi mislite : to ni sočutje s socialno »Stisko« , z »družbo« in njenimi bolniki in ponesrečenci , z grehotnimi in od vsega začetka strtimi, kakor ležijo okoli nas po tleh ; to je še manj sočutje z mrmrajočimi, zatiranimi , puntarski­ mi plastmi sužnjev, ki težijo po oblasti - sami ji pravijo »svoboda« . Naše sočutje je višj e , daljnovidnej še soču­ tj e: - vidimo , kako se človek pomanjšuj e , kako ga vi pomanjšuj ete ! - in poznamo trenutke, ko z nepopisno boj aznijo opazujemo ravno vaše sočutje , ki se ga otepa­ mo - ker se nam zdi vaša resnoba nevarnejša kakor ne vem katera druga lahkomiselnost. Vi bi nemara radi in ni bolj norega »nemara« - odpravili trpljenje; in mi? - videti j e , da bi ga mi ravno imeli radi še više in hujše, kakor je sploh kdaj bilo ! Blaginj a, kakor jo vi pojmuj ete - to vendar ni .cilj , nam se zdi konec! Stanj e , ki človeka kmalu osmeši in ga napravi zaničevanj a vrednega - dela zaželen njegov propad ! Vzgoj a trpljenj a, velikega trplje­ nj a - kaj ne veste , da je samo ta vzgoj a do zdaj ustvarila vsa povišanj a človeka? Napetost duše v nesreči , ki j i privzgaj a moč, njena groza spričo velikega propada, iznajdljivost in pogum v prenašanj u, vztraj anj u, razlaga­ nj u, izkoriščanj u nesreče in kar ji je bilo že kdaj podarj enega od globine , skrivnosti, maske, duha, zvij a­ če , veličine: - kaj ni to podarj ena v trpljenju, v vzgojnosti velikega trpljenj a? V človeku sta stvaritev in stvarnik združena: v človeku j e snov, odlomek, preobi133

lje , glina, blato , nesmisel, kaos ; ampak v človeku j e tudi stvarnik, oblikovalec, trdota kladiva, božanskost gledalca in sedmi dan: - razumete to nasprotj e? In da ·vaše sočutje velja »stvaritvi v človeku«, tistemu, kar je treba oblikovati, lomiti , kovati , trgati, žgati , žariti, čistiti - tistemu, kar nujno mora trpeti in je treba, da trpi? In naše sočutje - kaj ne razumete, komu velja naše obrnjena sočutj e , če se postavlj a proti vašemu sočutju kakor proti najhujšemu vseh pomehkuženj in slabosti? - Sočutje torej proti sočutju ! - Ampak, še enkrat rečeno , poznamo višje probleme , kakor so vsi problemi uživanja in trpljenj a in sočutja ; in vsaka filozofij a , ki meri samo na te , je naivnost. 226

Mi imoralisti! - Ta svet, za katerega gre nam, v katerem se moramo mi bati in ljubiti, ta skoraj nevidni, neslišni svet prefinjenega ukazovanj a , prefinjene po­ slušnosti , svet tega »skoraj « v vsakem pogledu, kočlj iv, zapleten , zaostren, nežen: j a , ta svet je dobro branjen pred zarobljenimi gledalci in zaupljivo radovednostjo . Vpeti smo v strogo mrežo i n srajco dolžnosti i n ne moremo iz njih - v tem smo ravno »ljudje dolžnosti«, tudi mi! Tu pa tam kdaj , j e že res, sicer plešemo v svojih »verigah« in med svojimi »meči«; še večkrat pa, in to ni manj resnično , škrtamo z zobmi in smo nestrpni zaradi vse skrivne trdote svoje usode. Vendar naj delamo, kar hočemo: Tepci in videz govorijo proti nam: »to so ljudje brez dolžnosti ! « - zmeraj imamo tepce in videz proti sebi ! 227 Poštenost, reCimo , da je to naša vrlina, katere se ne moremo rešiti, mi svobodni duhovi - no , z vso hudobijo in ljubeznijo bomo delali na nji in se ne bomo utrudili »izpopolnjevati« se v svoji vrtini, ki nam j e edina ostala: naj njen sij nazadnje obstane kakor 134

pozlačena, sinj a, porogljiva večerna zarja nad to stara­ jočo se kulturo in njeno otopelo , mračno resnobo ! In če se naša poštenost kljub temu lepega dne utrudi in zastoka in pretegne ude in se ji zazdimo pretrdi in bi si rada poiskala kaj boljšega, lažjega , nežnej šega , kakor kakšno prijetno pregreho : ostanimo trdi, mi zadnji stoiki ! in pošljimo ji na pomoč, kar pač imamo hudičev­ stva v sebi - svoj stud nad zarobljenim in naključnim, svoj »nitimur .in vetitum« , svojo pustolovsko korajžo, svojo domiselno in razvajeno radovednost, svojo naj­ tenkočutnejšo , najbolj zakrinkano, najbolj poduhovlje­ no voljo do moči in premagovanj a sveta, ki se poželjivo smuče in suče okoli vseh kraljestev prihodnosti - prisko­ čimo na pomoč svojemu »bogu« z vsemi svojimi »hudi­ či« ! Bržkone nas bodo zato napačno razumeli in zame­ njavati: kaj pa potem ! Govorili bodo: »Vaša· poštenost - to je vaše hudičevstvo in prav nič več! « kaj pa potem! In tudi če bi imeli prav! Kaj niso bili vsi dosedanji bogovi taki v svetnike povzdignjeni prekrščeni hudiči? In kaj nam je navsezadnje znanega o nas? In kako naj bo ime duhu, ki nas vodi (je to stvar imen)? In koliko duhov skrivamo? Naša poštenost, · mi svobodni duhovi - poskrbimo, da se nam ne sprevrže v nečimrnost, v lesk in lišp, v mej o , v neumnost ! Vsaka vrlina se nagiblje k neumnosti , vsaka neumnost k vrtini ; »neumen do svetosti« , pravijo v Rusiji - skrbimo za to, da ne bomo iz poštenosti nazadnje postali še svetniki in dolgočasniki! Kaj ni življenj e stokrat prekratko, da bi se v njem - dolgočasili? Clovek bi moral verovati že v večno življenj e , da bi . . . 228 Naj mi bo odpuščeno odkritj e , da je bila vsa dosedanja filozofija morale dolgočasna in da je sodila med uspavala - in da »vrlina« v mojih očeh ni bila z ničimer bolj prikrajšana kakor z dolgočasnostjo svojih zagovornikov ; s tem pa še ne bi rad, da bi ne bila 135

priznana njena vsesplošna koristnost. Zelo je pomem­ bno , da kolikor mogoče malo ljudi premišljuje o morali - potemtakem je zelo pomembno , da morala lepega dne ne postane zanimiva! Ampak lahko ste brez skrbi ! Tudi danes j e še tako , kakor je bilo zmeraj : v Evropi ne vidim nikogar, ki bi imel (ali dajal) kaj pojma o tem, da se utegne premišljevanj e o morali sprevreči v nevar­ no , kočljivo , zapeljivo početje - da utegne v tem tičati prekletstvo! Oglejmo si na primer neutrudne , neizogibne angleške utilitarce, kako nerodno in spoštljivo stopaj o po Benthamovih stopinj ah, tavajo (homerska primera pove to razločneje) , kakor j e že Bentham sam taval po stopinj ah spoštovanega Helvetiusa (ne, to ni bil nevaren človek, ta Helvetius, ce senateur Pococurante, če rečemo z Galianij em ! ) . Nobene nove misli , nobenih finej ših obratov in pregibanj kakšne stare misli , niti pravega zgodovinopisj a prej mišlj enega : v celoti nemogoča lite­ ratura, če si je - postavimo - človek ne zna zabeliti s kakšno hudobijo . Tudi v te moraliste (ki j ih je treba skoz in skoz brati s stransko mislijo , če j ih že moramo brati) se j e namreč pritihotapila tista stara angleška pregreha, ki se ji reče cant in je moralno tartifovstvo, to pot skrito pod novo obliko znanstvenosti ; ne manjka se tudi skrite obrambe . pred ugrizi vesti, zaradi katere , kakor se spodobi, trpi rasa nekdanjih puritancev, pa naj se še tako znanstveno ukvarj ajo z moralo . (Kaj ni moralist nasprotje puritanca? Namreč kot mislec, ki j emlje moralo kot vprašljivo , vredno vprašaj ev, skratka kot problem? Kaj ni moraliziranj e nujno - nemoralno?) Nazadnj e hočejo vsi od kraj a, naj bi obveljala angleška morala: češ da se ravno s tem najbolj ustreže človeštvu ali »vsesplošni koristi« ali »sreči veličine« , ne ! sreči Anglije; radi bi si na vse kriplj e dokazovali, da j e prizadevanje p o angleški sreči, hočem reči , p o comfort and fashion (in prav nazadnje tudi po sedežu v parla­ mentu) , obenem tudi prava pot vrline , j a , da j e , kolikor je že bilo doslej vrline na svetu, bila ravno v takem prizadevanj u. Nobena od vseh teh okornih , v vesti 136

vznemirj enih črednih živali (ki se lotevajo stvari ego­ izma in jo vodijo kot stvar vsesplošne blaginje) ne mara nič vedeti in vohati o tem, da »vsesplošna blaginj a« ni ideal , ni cilj , ni kaj vem kako oprij emljiv poj em , temveč samo bljuvalo - d a tisto, kar j e enemu prav, s tem še malo ne more biti tudi drugim prav, da je ravno zahteva ene morale za vse prikrajševanje višjih ljudi , skratka, da obstaj a red stopenj med človekom in člove­ kom, potemtakem tudi med moralo in moralo. To so pohlevna in do kraj a povprečna vrsta človeka, ti angle­ ški utilitaristi , in , kakor rečeno : ker so tako dolgočasni , si ni mogoče zadosti dobro misliti o njihovi koristnosti . Treba bi jih bilo še spodbujati: kakor j e , deloma, napravlj en poskus s temile stihi .

tivjo, vozataji vrli, togi, kot bi kol požrli, »dlje ko traja, bolj drži«, nešaljivi, negorečni, neizboljšano povprečni, sans genie et sans esprit! 229 V tistih poznih obdobjih, ki bi smela biti ponosna na človeškost, ostaj a toliko strahu, toliko praznovernega strahu pred »divjo, surovo živaljo«, na katere podjarm­ ljenju ravno sloni ponos tistega bolj človeškega obdob­ j a , da celo oprijemljive resnice kakor po dogovoru ostajajo cela stoletj a neizgovorj ene , ker je videti, kakor da hočejo pomagati nazaj v življenj e tisti divj i , nazadnje le dotolčeni živali. Mogoče kaj tvegam, če dovolim, da se mi izmuzne taka resnica: naj jo drugi spet ujamejo in ji daj o piti toliko »mleka bogaboječe miselnosti« , dokler ne bo mirna in pozabljena obležala v svojem starem kotu. - Morali bi spremeniti mnenje o okrutnosti in odpreti oči ; nazadnje bi se že morali naučiti nestrpno­ sti , da se ne bi več krepostno in predrzno sprehaj ale po 137

svetu take neskromne , rejene zmote , kakor jih stari in novi filozofi pitajo na primer glede tragedij e . Skoraj vse, čemur pravimo »višja kultura« , sloni na poduhov­ ljenju in poglobitvi okrutnosti - to je moj vidik; »divj a žival« sploh ni bila ubita , živi, se razvij a, ker se je samo - pobožanstvila. Boleča naslada tragedije je ravno okrutnost ; · kar v tako imenovanem tragičnem sočutju, v bistvu pravzaprav v vsem vzvišenem noter do najvišje in najnežnejše metafizične srhljivosti , deluje prijetno, dobiva sladkost samo iz primešane količine okrutnosti. Kar je užival Rimljan v areni, kar kristjan v zamaknje­ nosti križa, Španec spričo grmad ali bikoborb , današnji Japonec, ko se gnete k tragedij i, delavec iz pariškega predmestj a , ko se mu toži po krvavih revolucij ah , wagnerj anka, ko se brez volje »prepušča« delovanju Tristana in Izolde - kar vsi ti uživajo in poskušajo s skrivnostno gorečnostjo vpiti vase , to so začinjene pijače velike Kirke »okrutnosti« . Pri tem je treba seveda spoditi stran zagovedno nekdanjo psihologij o , k i je vedela o okrutnosti samo to, d a nastaja o b pogledu na tuje trpljenje: pa je obilna, preobilna naslada tudi v lastnem trpljenju, v lastnem samozadaj anju trpljenj a in povsod, kjer je mogoče človeka pregovoriti k samo­ zanikanju v religioznem smislu ali k samopohablj anj u , kakor pri Feničanih i n asketih , ali sploh k zatiranju čutov, zatiranju mesa, skrušenj u , k puritanskim spokor­ niškim krčem, k vivisekciji vesti in k pascalovski sacri­ fizio dell ' intelletto , povsod ga skrivaj vabi in potiska naprej njegova okrutnost, tisti nevarni srh proti samemu sebi obrnjene okrutnosti . Nazadnje je treba upoštevati, da še celo spoznavalec, ko sili svojega duha, da spoznava proti nagnjenju duha in zadosti pogosto tudi proti željam svojega srca, da namreč reče ne , kjer bi rad pritrdil, ljubil, oboževal ...:.. nastopa kot umetnik in poveličevalec okrutnosti; že vsako seganje v globino in vsaka temelji­ tost je posilstvo, hoteno zadajanje bolečine temeljni volji duha, ki nepopustljivo teži k videzu in k površnosti - že v vsakem hotenju spoznanja je kapljica okrutnosti. 138

230 Mogoče se ne razume kar samo po sebi to, kar sem tu rekel o »temelj ni volji duha« : zato mi dovolite pojasnilo . - Tisti ukazovalni nekaj , ki mu ljudstvo pravi »duh« , hoče biti v sebi in okoli sebe gospodar in se kot tak počutiti: ima voljo poenotenj a mnoštva, povezujo­ čo, krotečo , oblastiželjno in dejansko vladajočo voljo. Njegove potrebe in zmožnosti so v tem iste , kakor jih fiziologi postavlj ajo za vse, kar živi, raste in se množi. Moč duha, da si prisvaj a tuj e , se razodeva v močnem nagnj enju novo prilagajati staremu, mnogotero poeno­ stavlj ati , popolnoma nasprotujoče si spregledati ali pah­ niti stran: ravno tako kakor nekatere poteze in črte na tujem, na vsakem delu »Zunanjega sveta« samovoljno močneje poudarja , povzdiguje , pači , prirejajoč jih sebi . Pri tem mu gre za usvojitev novih »izkušenj « , za uvrstitev novih stvari med stare vrste - torej za rast; še določnej e , za občutek rasti, za občutek pomnožene moči. Isti volji služi na videz nasprotni gon duha, mahoma porojena odločitev za nevednost, za samovolj­ no omej enost, za zapiranje svojih oken, za notranje zanikanje te ali one stvari, za ne puščanje blizu, za nekakšno obrambno stanje pred marsičim vedljivim, za zadovoljnost s temo, z zaprtim obzorjem , pritrjevanjem in potrjevanjem nevednosti: kakor je vse to potrebno pač glede na stopnjo njegove prisvajajoče moči, v podobi povedano, njegove »prebavne moči« - in res je »duh« še najbolj podoben želodcu. Ravno tako sodi sem priložnostna volja duha, da se da varati, mogoče z objestno slutnjo , da ni tako in tako , da tako in tako pač samo puščamo veljati, slast nad vsakršno negoto­ vostjo in večpomenskostjo , vriskajoč samoužitek nad samovoljno ožino in domačnostjo kakšnega zakotka, nad vsem prebližnjim, nad ospredj em, nad povečanim, pomanj šanim, premaknj enim, polepšanim, samoužitek nad samovoljnostjo vseh teh izkazovanj moči. Nazadnje sodi sem tista ne nepomembna pripravljenost duha, da 139

vara druge duhove in se pretvarj a pred njimi , tisti stalni pritisk in težnj a ustvarj alne , oblikujoče , sprememb zmožpe moči: duh uživa v tem nad mnogoterostjo svojih mask in prebrisanostjo , naslaj a se tudi nad svojim občutkom gotovosti v tem - ravno zaradi svojih protejskih umetnij je vendar najbolje zavarovan in skrit ! - Proti tej volji po videzu, poenostavljanju, maski , plašču , skratka po površini - zakaj vsaka površina je plašč - deluje sublimno nagnjenje spoznavajočega, ki stvari jemlje in hoče jemati globoko, večstransko , teme­ lj ito : kot vrsta okrutnosti intelektualne vesti in okusa, ki jo bo vsak pogumen mislec priznal pri sebi, seveda, če si j e , kakor se spodobi , zadosti dolgo utrjeval in ostril oko zase in je vajen stroge vzgoje , tudi strogih besed. Rekel bo: »nekaj okrutnega je v nagnj enju mojega duha« ; - naj ga krepostni in ljubeznivi poskuša­ jo odvrniti od tega! V resnici bi spodobneje zvenelo , če bi nas namesto z okrutnostj o obkladali , ošušlj avali , oslavlj ali z »neobrzdano poštenostjo« - nas svobodne , zelo svobodne duhove: - in mogoče bo kdaj v resnici tako zvenela naša posmrtna slava? Za zdaj pa se nam samim - zakaj do takrat je še dosti časa - nekako še najmanj da lepšati se s takimi moralnimi besednimi bleščicami in čipkami: vse naše dosedanje delo nam je priskutilo ravno ta okus in njegovo vedro bohotnost. To so lepe , bleščeče, zveneče, slovesne besede: pošte­ nost, resnicolj ubnost, ljubezen do modrosti , požrtvoval­ nost za spoznanj e , junaštvo resnicoljubnega - nekaj je na tem, ko človeka razganj a od ponosa . Ampak mi samoselci in svizci , mi smo se v največji skrivnosti samoselske vesti že zdavnaj pregovorili , da tudi ta častitljivi besedni lesk sodi k staremu lažnemu lišpu , lažni šari in lažnemu - mačj emu zlatu podzavestne člove­ ške nečimrnosti, in da je treba tudi pod tako prilizljivo barvo in prepleskom prepoznati strahotno temeljno besedilo homo natura. Cloveka namreč prestaviti nazaj v naravo ; postati gospodar številnih nečimrnih in sanj­ skih razlag in stranskih pomenov, ki so bili do zdaj 140

načečkani in naslikani čez tisto večno temeljno besedilo

homo natura; storiti, da človek v prihodnje stoji pred

človekom , kakor že danes , utrjen v vzgoji znanosti, stoji pred drugo naravo , z neustrašnimi ojdipovskimi očmi in zalepljenimi odisejskimi ušesi , gluh za vabilne napeve starih metafizičnih ptičarjev, ki so mu jih vse predolgo piskali: »Ti si več! Ti si večj i ! Ti si drugačnega rodu !« - to je že mogoče nenavadna in nora naloga, vendar je naloga - kdo bi hotel to zanikati ! Zakaj smo si jo izbrali, to noro nalogo? Ali drugače vprašano: »Zakaj sploh spoznanj e?« - Vsak nas bo vprašal po tem. In mi , tako pritisnjeni v kot, mi, ki smo se že sami sto in stokrat tako spraševali, nismo našli in ne najdemo boljšega odgovora . . . 231 Učenje nas spreminj a, dosega isto , kar vsa prehra­ na, ki ravno tako ne samo »ohranj a« -: kakor je znano fiziologu. Ampak na našem dnu, čisto »tam spodaj« , je seveda nekaj nepoučljivega, granit duhovne usode , vnaprej določena odločitev in odgovor na vnaprej dolo­ čena izbrana vprašanj a. Pri vsakem kardinalnem proble­ mu govori nespremenljivi »to sem j az« ; mislec se . na primer ne more preučiti glede moškega in ženske, temveč samo izučiti - samo do kraj a odkriti, kar je pri njem o tem »trdno« . Včasih najdemo nekatere rešitve problemov, ki ravno nam zbuj ajo močno vero ; mogoče jim poslej pravimo »prepričanj a« . Pozneje - vidimo v njih samo stopinje samospoznanj a, kažipote k proble­ mu, ki smo mi sami - pravilnej e , k veliki neumnosti, ki smo mi , k svoji duhovni usodi , k nepoučljivemu čisto »tam spodaj « . - Spričo tako izdatne vljudnosti, kakor sem jo ravnokar razodel proti samemu sebi, mi bo mogoče že prej dovolj eno izpovedati nekaj resnic o »ženski na sebi« : vzemimo, da zdaj že od nekdaj vemo, kako zelo so to pač samo - moje resnice. 141

232 Ženska hoče postati samostoj na: in povrh tega začenja razsvetljevati moške o »Ženski na sebi« - to sodi k najslabšim napredkom splošne pogrditve Evrope. Ker kaj vse morajo prinesti na dan ti okorni poskusi ženske znanstvenosti in samorazgalj anj a ! Ženska ima toliko razlogov za sram; v ženski je skritega toliko pedantnega, površnega, šomoštrskega, malenkostno domišljavega, malenkostno neobrzdanega in neskromnega - treba ti je preštudirati samo njeno ravnanje z otroki! - kar so do zdaj pravzaprav najbolje odrivali in krotili s strahom pred moškim. Gorj e , če bi si upalo priti na plan tisto »večno dolgočasno pri ženski« - saj ima tega v obilj u ! - č e ženska začne temeljito i n načelno pozabljati na svojo pamet in umetnost ljubkosti, igranja , ko podi stran skrbi, razbremenjuje in vse jemlje zlahka , na prefinjeno pripravnost za prijetne poželjivosti! že zdaj se oglašaj o ženski glasovi, ki, pri svetem Aristofanu ! , spravljajo v strah in z medicinsko j asnostjo grozijo , kaj vse ženska hoče od začetka do konca od moškega. Kaj ni znamenje najslabšega okusa, če se ženska namerj a , d a b o znanstvena? Do zdaj j e bilo razsvetljevanje na srečo moška zadeva, moška nadarjenost - s tem smo ostajali »sami med seboj « ; in nazadnje si smemo pri vsem , kar ženske pišejo o »Ženski«, pridržati dobršen kos nezaupanj a, da ženska sploh hoče razsvetlj enosti o sebi - in more hoteti . . . Če ženska s tem že ne išče zase novega lišpa - mislim namreč, da sodi lišpanje k večno ženskemu, ne? - no , potem bi rada zbujala strah pred seboj : - mogoče hoče s tem zagospodovati. Prav gotovo pa noče resnice: kaj pa je ženski mar resnic�! že od vsega začetka ženski ni nič bolj tujega, zoprnega, sovražnega kakor resnica - njena velika umetnost j e laž, njena največja priložnost sta videz i n lepota. Kar priznajmo si , mi moški: na ženski spoštujemo in ljubimo ravno to umetnost in ta instinkt: mi , ki nam je težko in se v svoje olajšanje radi pridružimo bitj u, pod katerega 142

rokami, pogledi in nezmm1 norostmi se nam naša resnoba, naša teža in globina dozdevajo skoraj kakor norost. Nazadnje postavlj am vprašanje : je že kdaj kakšna ženska sama priznala kakšni ženski glavi globi­ no , kakšnemu ženskemu srcu pravičnost? In ali ni res, da so , v grobem rečeno , »žensko« do zdaj največkrat zaničevale ženske same - in sploh ne mi? - Mi moški želimo , naj bi se ženska nič več ne kompromitirala z razsvetlj evanjem: saj je šlo za moško skrb in prizanaša­ nje ženski, ko je cerkev odločila: mulier taceat in ecclesia ! Zgodilo se j e v korist ženske , ko je Napoleon namignil preveč zgovorni madame de Stael: mulier taceat in politicis! - in mislim, da je pravi prijatelj žensk ta, ki j im danes kliče : mulier taceat de muliere! 233 Če se ženska sklicuje ravno na madame Roland ali na madame de Stael ali na monsieur George Sand, izdaja izkrivljenost instinktov - da niti ne govorimo o tem, da priča o slabem okusu - kakor da bi bilo mogoče s tem dokazati kaj v korist »Ženske na sebi«. Med moškimi veljajo omenjene tri za komične ženske same na sebi - nič več! - in ravno za najboljše neprostovolj ne argumente proti emancipaciji in ženski samoveličav­ nosti. 234 Neumnost v kuhinj i : ženska kot kuharica; grozljiva nespamet , s katero je oskrbovana prehrana družine in hišnega gospodarj a ! Zenska ne razume, kaj živež pome­ ni: in hoče biti kuharica ! Če bi bila žeriska misleče bitj e , potem b i bila morala vendar kot kuharica skoz tisočletj a odkriti že največje fiziološke resnice in se ravno tako po­ lastiti tudi zdravilstva ! S slabimi kuharicami - zaradi po­ polnega pomanjkanja razuma v kuhinji je bil najdlje za­ drževan in najhuje oškodovan razvoj človeka: še danes je kaj malo bolj e . Govorim hčeram iz boljših družin. 143

235 Obstaj ajo dosežki in sentence, celo malo prgišče izkristalizira cela kultura, priložnostni izrek madame

domisleki duha, obstaj aj o besed, v katerih se mahoma cela družba. Mednje sodi de Lambert lastnemu sinu:

»Mon ami, ne vous permettez jamais que de folies, qui vous feront grand plaisir« : - mimogrede rečeno , najbolj materinski in najpametnejši izrek, kar jih je bilo kdaj izrečenih kakšnemu sinu. 236

Tisto, kar sta mislila Dante in Goethe o ženski oni, ko je zapel »ella guardava suso, ed io in lei« , ta, ko je to prevedel v »večno žensko nas vleče navzgor« -: ne dvomim, da se bo vsaka plemenitej ša ženska uprla takim mislim, saj sama misli ravno to o večno mo­ škem . . . 237

Sedem domislic o ženskah Kako se izkadi najdaljši dolgi čas , če moškega prinese kdaj med nas ! Starost, joj ! in znanosti daj o tudi šibki čednosti vrednost. Črnina in ustnice molčeče vsako žensko pametno obleče . Komu v sreči hvalo poj em naj v resnici? Bogu ! in pa svoji kroj ačici. Mlada: rožasto peklensko gnezdece . Stara: divji zmaj izpelje se . Žlahtnega imena, čednih nog , pa še moški: o, da bi bil moj, o bog! 144

Smisla več in manj besed - za oslico gladek led ! Moški so do zdaj z ženskami ravnali kakor s pticami , ki so iz kdo ve kakšne višine zablodile dol k nj im: ko da so kaj bolj finega, ranljivega, divjega, čudnega, slajšega, duhovitejšega - ampak tudi nekaj , kar moraš zapreti, da ne odleti. 238 Spozabljati se v temeljne probleme »moške in ženske« , pri tem tajiti naj hujši antagonizem in potrebo večno sovražne napetosti , mogoče pri tem sanjati o enakih pravicah , enaki vzgoj i, enakih zahtevah in dol­ žnostih: to je tipično znamenje plitvoglavosti in mislec, ki se je pri tem nevarnem vprašanju pokazal plitvega ­ plitvih instinktov! - lahko obvelj a za na splošno sumlji­ vega, še več, za izdanega, slečenega: naj brž bo za vsa temeljna vprašanj a življenj a , tudi prihodnjega življ enj a, . »prekratek« in ne bo tnogel v nikakršno globino na­ vzdol. Moški pa, ki ima globino, naj bo že v duhu ali v poželenj ih, tudi globino dobrohotnosti , ki je zmožna strogosti in trdote in jo je lahko zamenjati z njima, more o ženski zmeraj misliti samo po orientalsko: žensko mora pojmovati kot lastnino , kot zaklenj eno last , kot kaj za uslužnost določenega in v nji se izpopol­ njujočega - pri tem se mora zanesti na neznansko pamet Azije , na azijsko nagonsko premoč: kakor so svoj e čase to počeli Grki , ti najboljši dediči in učenci Azij e, ki so bili , kakor je znano, od Homerj a do časov Periklej a, s čedalje večjo kulturo in obsegom moči , od koraka do koraka tudi ostrejši proti ženski , skratka bolj orientalski. Kako potrebno , kako logično , kako celo človeško zaželeno je bilo to: o tem naj vsak premišlj uj e sam zase !

10

Izbrano delo

145

239 Šibkega spola moški še v nobenem obdobju niso obravnavali s takim spoštovanjem kakor v današnjem - to sodi k demokratičnemu nagnj enju in temeljnemu okusu, ravno tako kakor nespoštovanj e starosti -: ali je potem kaj čudnega, da spoštovanje takoj spet zlorabij o? Clovek hoče več, nauči se zahtevati, nazadnje se mu davek spoštovanj a dozdeva že skoraj žaljiv, rajši bi imel tekmovanje za pravice, j a , kar kratko in malo boj : dovolj , ženska izgublj a sram. Dodaj mo takoj , da izgub­ lj a tudi okus . Pozablj a na strah pred moškim: ampak ženska, ki »pozabi na strah« , zapravi najbolj ženske nagone . Več kot pravično, tudi več ko razumljivo j e , d a s i ženska upa n a plan, č e v moškem n e želimo več tega, kar zbuj a strah , povejmo določnej e, če v njem ne vzgaj amo več moškega; teže pa je razumeti , da se s tem - ženska spridi . To se dogaja danes: ne slepimo se glede tega! Kjer je le industrijski duh zmagal nad vojaškim in aristokratskim, se zdaj ženska žene za gospodarsko in pravno samostoj nostj o kakšnega komij a: »Ženska kot komi« , piše na vratih oblikujoče se moderne družbe. Medtem ko se tako polašča novih pravic, poskuša postajati »gospodar« in si na zastave in zastavice piše ženski »napredek« , se s strahotno razločnostj o uresniču­ je ravno obrnjeno : ženska nazaduje. Od francoske revolucij e se je vpliv ženske v Evropi za toliko zmanjšal, za kolikor so zrasle njene pravice in zahteve ; in tako se pokaže, da je »Ženska emancipacij a« , kolikor j o zahte­ vajo in narekuj ejo same ženske (in ne samo moški plitvoglavci) , čuden simptom čedalje večje slabitve in otopevanj a najbolj ženskih nagonov. V tem gibanju je neumnost, skoraj moška neumnost, ki bi se je morala posrečena ženska - ki je vselej pametna - do kraj a sramovati. Izgubiti nos za to , na katerih tleh je mogoče najzaneslj ivej e zmagati ; zanemariti vajo v svoji pravi boj ni veščini , spustiti se pred moškega, mogoče celo »noter do knjige« , kjer se je prej odlikovala v vzgoj e146

nosti in rahločutni, zvijačni ponižnosti ; s krepostno nesramnostjo delati proti veri moškega v do dna druga­ čen ideal , skrit v ženski , v kaj vem kaj večno in nujno ženskega ; moškemu izrecno in klepetavo dopovedovati, da je treba žensko vzgaj ati , skrbeti zanjo, jo varovati in ji prizanašati kakor kakšni nežnej ši, prečudno divji in pogosto prijetni domači živali; kratkoumno in ogor­ čena zgrebati na kup vse suženjsko in podložniško, kar je imel in še ima položaj ženske v dosedanji ureditvi na sebi (kakor da je suženjstvo nasprotni argument in ne pravzaprav pogoj vsake višj e kulture , vsakega povišanj a kulture) : - kaj pomeni vse to , če ne drobitev ženskih nagonov, razženščenj e? Seveda je med učenimi osli moškega spola zadosti bedastih prij ateljev in kvarilcev žensk, ki ženski svetujejo, naj se tako razženšči in oponaša vse neumnosti , za katerimi boleha »moški« v Evropi - evropska »moškost« - da bo to žensko pripe­ ljalo navzdol do »splošne izobrazbe« , pa še celo do branja časopisov in politiziranj a. Tu pa tam hočejo iz žensk napraviti celo svobodoumne duhove in literate: kakor da ne bi bila ženska brez pobožnosti za globokega in brezbožnega moškega nekaj popolnoma zoprnega ali smešnega -: skoraj povsod jim z najbolj bolehnimi in nevarnimi med vsemi vrstami glasbe (naše nemške najnovejše glasbe) uničuj ejo živce in j ih napravij o vsak dan bolj histerične in manj zmožne za njihov prvi in zadnji poklic, za rojevanje krepkih otrok. Sploh jih hočejo še bolj »kultivirati« in »slabi spol« , kakor pravi­ mo , s kulturo okrepiti: kakor da zgodovina ne uči na vso moč vsiljivo , da »kultiviranj e« in slablj enj e človeka zmeraj hodita vštric - namreč slablj enj e , droblj enj e , obolevanje moči volje, in d a s e morajo najmogočnejše in najvplivnejše ženske sveta (nazadnje še Napoleonova mati) zahvaliti ravno svoji močni volj i - in ne šomo­ štrom ! - za svojo moč in premoč nad moškimi. To, kar pri ženski vliva spoštovanj e in kar pogosto strah , je njena narava, ki je »naravnejša« od narave moškega, nj ena pristna, zverinj a , zvijačna volj nost, tigrovski 10*

147

kremplj i pod rokavicami , naivnost v egoizmu , nevzgoj­ ljivost in notranj a divj ost , tisto nedoj emljivo , širno , blodno njenih poželenj in vrlin . . . Pri vsem strahu zbuja sočutje s to nevarno in lepo mačko »Žensko« ravno to , da je videti bolj trpeča, ranlj iva, bolj potrebna ljubezni in bolj obsoj ena na razočaranje kakor katera koli žival . Strah in sočutj e: s tema občutkoma je stal moški do zdaj pred žensko , zmeraj že z eno nogo v tragedij i, ki trga s tem , ko navdušuj e -. Kako? In tega naj bi bilo zdaj konec? In na vrsti je odčaranje ženske? Se počasi uvelj avlj a zdolgočasenje ženske? O, Evropa! Evropa ! Saj poznamo žival z rogovi, ki se ti j e zdela zmeraj najprivlačnej ša, od katere ti venomer znova grozi nevarnost ! Tvoj a stara basen se utegne še enkrat spremeniti v »zgodovino« - še enkrat utegne neznanska neumnost zagospodovati nad teboj in te odnesti ! In pod njo ni skrit noben bog, ne ! samo »idej a« , »modema idej a« ! . . .

148

OSMO POGLAVJE

Ljudstva in domovine

240 Poslušal sem , spet enkrat prvič - Richarda Wagner­ ja uverturo k Mojstrom pevcem: to je sij aj na, preoblo­ žena, težka in pozna umetnost, ki za svoje razumevanje predpostavlj a kot še živi dve stoletji glasbe : - Nemcem je v čast, da se tak ponos ni zmotil ! Kakšni sokovi in tokovi, kakšni letni časi in obnebj a so vse tukaj zmešani ! Včasih se nam dozdeva tudi pompozno tradicionalno, ne tako redko navihano, še pogostej e pa surovo in robata - včasih je ognjevito in pogumno in obenem ohlapna , rumenkasta koža sadov, ki prepozno dozorijo . Včasih teče široko i n polno : i n mahoma trenutek nera­ zložljivega obotavlj anj a, kakor vrzel , ki nastane med vzrokom in posledico , pritisk, ki nas pahne v sanje , skoraj v moro - ampak s e ž e spet razgrne i n razprostre prejšnj a reka ugodj a, vsakovrstnega ugodj a, stare in nove sreče , z zelo vračunano srečo umetnika na sebi samem, ki je ne bi rad prikrival, spričo strmeče, srečne sovedn osti o mojstrstvu tu uporablj enih pripomočkov, novih novo pridoblj enih nepreizkušenih umetnostnih pripomočkov, kakor nam nekako izdaj a. Skupaj povze­ to: nobene lepote, nobenega . juga, nič južnega lepo j asnega neba, nobene miline , nobenega plesa , komaj kaj volje do logike ; celo nekakšna nerodnost, še po­ udarj ena, kakor bi nam umetnik želel reči: »to delam namenoma« ; okorna oblačila, nekaj samovoljno barbar­ skega in slovesnega, miglj anj e učenih in častitljivih dragocenosti in čipk ; nekaj nemškega v najboljšem in 149

najslabšem pomenu besede , nekaj po nemško raznovrst­ nega , brezobličnega in neizčrpnega; nekakšna nemška mogočnost in preobilje duše , ki ne pozna strahu, da bi se skrivala pod prefinj enosti propada - ki se mogoče tam šele naj bolj e počuti ; pravo pristno znamenj e nem­ ške duše , ki je mlada in obenem zastarana, prezrela in še prepolna prihodnosti . Taka glasba naj bolj e izraža tisto , kar si mislim o Nemcih: so predvčeraj šnji in pojutrišnji nimajo pa še današnjega dne. -

241 Mi »dobri Evropej ci« : tudi mi imamo ure , ko si dovolimo prisrčno domovinstvo , štrbunk in vrnitev v stare ljubezni in ožine - ravnokar sem postregel s primer kom tega - ure nacionalnih valovanj , domoljub­ nih tesnob in vseh mogočih drugih prastarih čustvenih povodnj i . Okornej ši duhovi, kakor smo mi, nemara s tem, kar se pri nas omej uje na ure in se odigra v nekaj urah , opravijo lahko šele v daljših obdobj ih, eni v polletj ih, drugi v človeških polživlj enj ih, pač po hitrosti in moči, s kakršno prebavlj aj o in »presnavlj aj o«. Ja, lahko si zamišljam tope , mečkave rase , ki bi tudi v naši urni Evropi potrebovale polstoletj a, da bi premagale take atavistične napade domovinstva in visenj a na rodni grudi in se vrnile spet k pameti , hočem reči k »dobremu evropej stvu«. In medtem ko sem razglablj al o tej možnosti , se mi je primerilo, da sem bil priča pogovoru med starima »domoljuboma« - oba sta bila očitno že naglušna in sta zato toliko glasneje govorila . » Tale sodi in ve o filozofiji toliko kakor kakšen kmet ali zavodar ,« je rekel eden ; »ta je še nedolžen . Ampak kaj je to danes pomembno ! To je doba množic: taki ležijo na trebuhu pred vsem množičnim. In ravno tako tudi in politicis. Državniku , ki jim postavlj a nov babilonski stolp , za kakšno neznansko kraljestvo in oblast , pravij o ,velik' : - kaj pomaga, če mi previdnejši in zadržanejši še naprej začasno ostajamo pri stari veri, da samo velika misel da 150

dejanju in stvari veličino . Recimo, da državnik spravi svoj e ljudstvo v položaj , da bi moralo poslej voditi ,veliko politiko' , za katero je po naravi slabo nadarjeno in pripravlj eno : tako da bi mu bilo treba na ljubo novi dvomljivi povprečnosti žrtvovati stare in zanesljive vrli­ ne - recimo , da državnik obsodi svoj e ljudstvo na ,politiziranj e' nasploh , medtem ko je imelo samo dotlej boljše opravke in misli in se na dnu duše ni moglo otresti previdnega studa pred nemirom, praznino in hrupnim zdraharstvom ljudstev, ki se pravzaprav ukvar­ j ajo s politiziranj em : - recimo, da tak državnik spodbo­ de dremajoče strasti in poželjivosti svojega ljudstva, iz njegove dotedanje plahosti in veselj a do stanja ob strani napravi madež, krivdo iz njegovega svetovljanstva in skrivne brezmejnosti , mu razvrednoti najprisrčnejša nagnjenj a, mu obrne vest , mu utesni duha, ,nacionalizi­ ra' okus - kako ! naj bo državnik, ki stori vse to, za kar bi moralo njegovo ljudstvo vso prihodnost, če sploh j e prihodnost, delati pokoro, naj b o tak državnik velik?« »Ni dvoma !« mu je zagreto odgovoril drug stari domoljub. »Saj bi drugače ne bil mogel storiti ! Mogoče je noro kaj takega hoteti? Ampak mogoče je bilo v začetku vse veliko samo noro ! « - »Zloraba besede !« mu je zavpil vmes sobesednik. »Močan ! Močan! Močan in nor! Ne velik !« - Starca sta se vmes vidno razkurila, ko sta si tako kričala v obraz svoje »resnice« ; j az pa sem v svoji sreči in onstranosti pretehtaval, kako kmalu nad takim močnim zagospodari močnej ši ; pa tudi , da je za duhovno poplitvitev enega ljudstva izravnava, namreč poglobitev kakšnega drugega. -

-

242 Temu, v čemer zdaj iščemo odliko Evropej cev, lahko pač rečemo »civilizacij a« ali »počlovečenj e« ali »napredek« ; ne da bi hvalili ali grajali , lahko s politično formulo rečemo kar demokratično gibanje Evrope : za vsemi moralnimi in političnimi ospredj i, na katere 151

namiguj ej o take formule , se izpolnj uj e neznanski fizio­ loški proces, ki dobiva čedalje večji zagon - proces

medsebojnega pripodablj anj a Evropejcev, njihove če­ dalje večje odtrganosti od razmer, v katerih nastaj ajo podnebno in stanovsko vezane rase , čedalje večj e ne­ odvisnosti od vsakršnega določnega okolj a, ki se j e utegnilo z a dolga stoletj a zapisati v dušo i n telo z enakimi zahtevami - se pravi , počasi nastaj a bistveno nadnacionalna in nomadska vrsta človeka, čigar poseb­ na značilnost j e , fiziološko govorj eno, največj a umet­ nost in moč prilagaj anj a. Ta proces nastajajočega Evro­ pejca, ki ga je mogoče z velikimi padci nazaj zavirati v tempu , ki pa mogoče ravno s tem dobiva večjo silovitost in globino in narašča - sem sodi še zdaj besneči vihar in pritisk »nacionalnega občutka« , ravno tako pa tudi ravnokar se porajajoči anarhizem -: ta proces utegne dati rezultate , s katerimi njegovj naivni spodbujevalci in hvalivci , apostoli »modernih idej « , najbrž najmanj računaj o . Iste nove razmere, v katerih se bosta nazadnj e izoblikovala izravnava in povprečništvo ljudi - koristna , delavna, vsestransko uporabna in spretna čredna žival človek - so kar najbolj usmerjene v to , da omogočij o nastanek izjemnega človeka z naj nevarnej šimi in najpri­ vlačnej šimi lastnostmi . Medtem ko namreč moč prilaga­ j anj a , ki kar naprej preizkuša menjajoče se pogoj e in z vsakim rodom, skoraj z vsakim desetletj em , začenj a novo delo, sploh ne omogoča mogočnemu tipu , da bi postal mogočen; medtem ko skupni vtis takih prihodnjih Evropejcev pajbrž ne bo daleč stran od vsestranskih, klepetavih in skraj no uporabnih delavcev slabotne vo­ lje, ki so kakor vsakdanjega kruha potrebni gospodarj a, ukazujočega ; medtem ko bo torej demokratiziranj e Evrope pomagalo k rojstvu tipa, v najbolj prefinjenem smislu pripravljenega za suženjstvo: se bo moral močni človek kot posamezen in izjemen primer razviti močnej ­ ši in bogatej ši , kakor se j e mogoče sploh že kdaj do zdaj posrečilo - in sicer zaradi njegovega šolanj a brez predsodkov, zaradi neznanske mnogoterosti vaj , veščin 152

in mask. Hotel sem reči : demokratizacija Evrope je hkrati neprostovolj na ustanova za vzgojo tiranov - pri čemer je treba besedo razumeti v vseh smislih, tudi v najbolj duhovnih. 243 Z zadovoljstvom slišim, da se naše Sonce v hitrem gibanju približuj e ozvezdju Herkula: in upam, da . se človek na tem svetu v tem ravna po Soncu . In mi pred vsemi, mi dobri Evropej ci ! 244 Ob svojem času so Nemce po navadi odlikovali z besedo »globoki« : zdaj , ko se najuspešnejši tip novega nemštva žene za čisto drugačnimi častmi in mogoče v vsem , kar ima globino, pogreša »ostrino« , je skoraj upravičeno in domoljubno dvomiti , ali se niso svoje čase s tisto hvalo zmotili: še sreča, če nemška globina ni pravzaprav nekaj drugega in slabšega - in nekaj , česar se mislimo, hvala bogu , že z uspehom otresti. Poskusimo torej spremeniti mnenje o nemški globini: v ta namen nam je potrebne samo nekaj vivisekcij e nemške duše . - Nemška duša je predvsem mnogotera, iz raznih virov, bolj sestavljena in skupoma naložena kakor dejansko zgraj ena: to je treba pripisati njenemu poreklu. Nemec, ki bi hotel drzno trditi »dve duši , ah ! sta v prsih mojih ! « , bi se pregrešil nad resničnostj o , bolj e rečeno , b i zaostal z a veliko duš z a resnico. Kot ljudstvo najbolj neznanskih zmesi in stikov ras, mogoče celo s pretežno predarij sko prvino , kot »ljudstvo sredi­ ne« v vsakem pogledu , so Nemci bolj neoprij emljivi , obsežnej ši , bolj zvrhani protislovij , bolj neznani, nepre­ računlj ivi , presenetlj ivi , celo grozljivej ši, kakor so druga lj udstva sama nasproti sebi: - izmikajo se definiciji in so že zato obup za Francoze. Za Nemce je značilno, da pri njih vprašanj e »kaj je nemško?« nikoli ne izumre . 153

Kotzebue je gotovo zadosti dobro poznal svoj e Nemce: »spoznani smo,« so mu vriskali - pa tudi pesek je mislil , da jih pozna. Jean Paul je vedel , kaj dela, ko se je togotno zaletel v Fichtej eve zlagane, vendar domoljub­ ne priliznjenosti in preveličevanja - vendar je Goethe verjetno drugače mislil o Nemcih kakor Jean Paul , pa čeprav mu je glede Fichtej a dal prav. Kaj je pravzaprav Goethe mislil o Nemcih? - Ampak saj o marsičem okoli sebe ni nikoli j asno spregovoril in je bil vse življenj e mojster tenkočutnega molka : - najbrž je imel dobre razloge za to. Drži , niso bile »osvobodilne vojne« krive , da se ni mogel radostnej e ozreti okoli sebe, ravno tako pa tudi ne francoska revolucija - dogodek; zaradi katerega je znova pretehtal svojega Fausta, ja, ves problem »človeka« , je bil nastop Napoleona. Poznamo besede , s katerimi je Goethe spregovoril kakor iz tujine in z nestrpno trdoto o stvareh, ki si jih Nemci pripisujejo s ponosom: znamenito nemško dušo je enkrat opredelil kot »prizanašanje tujim in lastnim slabostim« . Je imel prav? - Za Nemce je značilno, da se o njih redko v celoti zmotimo. Nemška duša ima v sebi hodnike in prehode , v nji so j ame, skrivališča, grajske temnice ; v njenem neredu je marsikaj očarljivega zaradi skrivnosti ; Nemec se dobro znajde na skritih stezah v kaos . In kakor ima vsaka stvar rada svojo prispodobo , tako ima Nemec rad oblake in vse , kar je nejasno , nastaj ajoče , zamračujoče , vlažno in zastrto: vseh vrst negotove , neizoblikovane, sebe prestavlj ajoče, rastoče stvari obču­ ti kot »globoke« . Nemec sam ne obstaja, šele nastaja, »se razvij a« . »Razvoj« je zato pravzaprav nemška iz­ najdba in storitev v velikem kraljestvu filozofskih obraz­ cev: - prevladujoči pojem, ki si v povezavi z nemškim pivom in z nemško glasbo prizadeva ponemčiti vso Evropo . Tujci stoj ijo strmeč in pritegnjeni pred uganka­ mi, ki j im jih postavlja pravzaprav protislovna narava nemške duše (ki jo je Hegel spravil v sistem, Richard Wagner pa nazadnje še uglasbil) . »Dobrodušnost in zahrbtnost« - tako sosedstvo, nesmiselno za vsako 154

drugo ljudstvo - je žal vse prepogosto upravičeno za Nemčijo: treba ti je samo nekaj časa živeti med Švabi ! Okornost nemškega učenj aka, njegova družabna omlednost se grozlj ivo lepo ujemata z notranjim vrvo­ hodstvom in lahkotno drznostj o, spričo kakršne se je že vsem bogovom zalezel strah v kosti. Kdor bi hotel imeti »nemško dušo« narisana ad oculos, naj si samo ogleda nemški okus , nemške umetnosti in nravi: kakšna kmečka ravnodušnost nasproti »okusu« ! Kako stojita tu vštric najplemenitejše in najbolj prostaško! Kako neure­ jena in bogata je vsa ta duševna ekonomij a! Nemec se s svoj o dušo muči; z vsem , kar doživlj a, se muči. Slabo prebavlja svoje dogodke , nikoli jih zares ne »prebavi« ; nemška globina je pogosto samo težka, obotavljiva »prebava« . In kakor je za vse kronične bolnike , za vse dispeptike , značilno nagnj enje k udobj u , tako ima Nemec rad »odkritost« in »poštenost« : kako udobno je biti odkrit in pošten ! - Mogoče je daries najnevarnejša in naj srečnej ša preobleka, v kateri je Nemec doma, ta zaupljiva , ustrežljiva , karte odkrivajoča plast nemške poštenosti: to je pravzaprav njegova mefistofelovska veščina, z njo utegne »Še daleč priti« ! Nemec si ne beli glave z nobeno rečj o , na vse gleda z zvestimi, sinjimi, praznimi, nemškimi očmi - in tuj ina ga pri priči zamenj a z njegovo domačo haljo! - Hotel sem reči: naj že bo »nemška globina« , kar hoče , čisto med seboj si mogoče dovolimo celo, da se smejemo na njen račun? - napra­ vimo dobro, če tudi še naprej ohranjamo v časteh njen videz in dobro ime in če svoj ega starega slovesa, da smo ljudstvo globine, ne prodamo prepoceni za prusko »ostrino« in berlinsko duhovitost in peščenost. Pametno j e , če se ljudstvo naredi tako , da ga imajo za globoko, nespretna, dobrodušno, pošteno, nespametno, če dovo­ li, da ga imajo za tako : saj bi to utegnilo biti celo globoko ! Navsezadnj e: treba je delati čast svojemu imenu - saj se ne imenujemo kar tako »tiusche« [rodov­ no] ljudstvo , slepilno [tausche] ljudstvo . . . 155

245 Minili so »dobri stari« časi , izpeli so se v Mozartu: - kako srečni smo mi, da nam še govori njegov rokoko , da se sme njegova »dobra družba« , nežno sanjarjenj e , otroško veselje nad kitaj skim i n zazankanim , njegova prisrčna vljudnost, hrepenenj e po okrašenem , zaljublje­ nem , plešočem , od solz blaženem , njegova vera v jug še sklicevati na kakšen ostanek v nas ! Oh , prej ali slej bo tudi tega konec! - ampak kdo bi smel dvomiti, da ne bo še prej konec razumevanj a in uživanj a Beethovna! - ki j e bil vendar samo izzven nekega slogovnega prehoda in preloma in ne, kakor Mozart, izzven velike­ ga, cela stoletj a trajajočega evropskega okusa. Beetho­ ven je vmesni dogodek stare , preležane duše , ki se kar naprej lomi , in prihodnj e, premlade duše , ki ves čas prihaja; na njegovi glasbi počiva tisti polmrak večnega izgublj anj a in večnega, neizmernega upanj a - ista sve­ tloba, v kateri se je kopala Evropa, ko j e sanjala z Rousseauj em , plesala okoli revolucionarnega mlaj a svo­ bode in nazadnj e pred Napoleonom skoraj molila. Ampak kako hitro zbledeva zdaj ravno ta občutek, kako težko je danes že vedeti o nj em - kako tuje nam zveni na uho jezik Rousseauj a, Schillerj a, Shelleya, Byrona, v katerih vseh skupaj j e ista usoda Evrope našla pot k besedi , ki je znala zapeti v Beethovnu ! Kar je pozneje prišlo nemške glasbe, sodi v romantiko, se pravi - zgodovinsko gledano - v še krajše, še bežnej še , še bolj povrhnj e gibanje kakor veliko vmesno dej anj e , tisti evropski prehod od Rousseau ja k Napoleo­ nu in vzponu demokracij e . Weber: ampak kaj danes nam pomenita Čarostrelec in Oberon ! Ali Marschnerj e­ va Hans Heiling in Vampir ! Ali še celo Wagnerjev Tannhauser! Izzvenela, čeprav še ne pozablj ena glasba. Vsa ta romantična glasba povrh tega ni bila zadosti odlična, ne zadosti glasba, da bi se uveljavila tudi drugod , ne samo v gledališču in pred množico ; bila je že vnaprej glasba druge vrste, ki je bila med pravimi 156

glasbeniki malo upoštevana. Drugače je bilo s Felixom Mendelssohnom, tem halkionskim mojstrom , ki so ga zaradi njegove hthkotnej še , čistej še , bolj osrečene duše hitro počastili in ravno tako tudi hitro pozabili : kot lepi intermezzo nemške glasbe . Glede Roberta Schumanna, ki je s težo j emal in je bil od vsega začetka tudi s težo sprej eman , pa je treba reči - da je zadnji ustanovil šolo -: kaj ne velj a danes med nami za srečo, olajšanj e , osvoboditev, d a j e premagana ravno schumannovska romantika? Schumann , ki se je zateka! v »saško Švico« svoj e duše , ubran na pol wertherj ansko , na pol j ean­ paulovsko , gotovo ne beethovnovsko , gotovo ne byro­ nov�ko ! - njegova manfredovska glasba je do krivičnosti spodrsljaj in nesporazum - Schumann s svojim okusom , k i j e bil pravzaprav majhen (namreč nevarno , med Nemci dvakratno nevarno nagnj enj e k tihi liriki in opijanjenosti čutov) in je ves čas hodil ob strani, se plaho odmikal in umikal , nežen razvajenec, ki se kopa v sami ljubi anonimni sreči in gorju, nekakšno dekletce in od vsega začetka noli me tangere: ta Schumann je bil samo še nemški dogodek v glasbi , nič več evropski , kakor je bil Beethoven , kakor je bil v še večjem obsegu Mozart - z njim je nemški glasbi zagrozila največja nevarnost, da bo izgubila glas za evropsko dušo in zdrknila na zgolj domovinarstvo . 246 - Kakšna muka so nemško pisane knjige za člove­ ka , ki ima tretje uho ! Kako nejevoljna stoji zraven počasi se vrtečega močvirj a zvokov brez zvena, ritmov brez plesa , čemur Nemci pravijo »knjiga« ! In kaj šele Nemec, ki knjige bere! Kako leno , kako slabe volj e, kako slabo bere ! Koliko Nemcev ve in zahteva od sebe vednost, da v vsakem dobrem stavku tiči umetnost umetnost , ki hoče biti uganj ena, kolikor hoče biti stavek razumlj en ! Na primer nesporazum glede njego­ vega tempa: in stavek sam je narobe razumljen ! Da ne 157

smemo biti v dvomih glede ritmično odločilnih zlogov, da kršenje prestroge simetrije občutimo kot hoteno in kot čar, da k vsakemu staccatu, vsakefnu rubatu nastav­ ljamo tenko , potrpežljivo uho, da ugibamo pomen po vrstenju samoglasnikov in dvoglasnikov in kako nežno in bogato se lahko barvajo in prebarvaj o v svojem vrstenju: kateri med knjige beročimi Nemci je zadosti pri volji, da prizna take dolžnosti in zahteve in prisluhne toliko umetnosti in namena v govorici? Navsezadnje saj nimamo ravno »ušesa za to« : in tako ne slišimo najmoč­ nejših nasprotij sloga in najfinej še umetništvo je kakor zapravljeno pred gluhimi. - Take so bile moje misli , ko sem opazil, kako nerodno in nič hudega sluteč zamenja­ vajo med seboj dva mojstra v umetnosti proze, enega , čigar besede počasi in hladno kapljajo kakor s stropa vlažne votline - saj računa z njihovim zamolklim zvo­ kom in odmevom - in drugega, ki vihti jezik kakor upogljiv meč in čuti od zapestja do palca na nogi nevarno srečo drhtečega, preostrega rezila, ki hoče gristi, slikati , rezati . 247 Kako malo ima nemški slog opraviti z zvokom in z ušesi, kaže dejstvo, da ravno naši dobri glasbeniki slabo pišejo . Nemec ne bere na glas , ne za uho , temveč samo z očmi: ušesa ima pri tem spravlj ena v predalu. Antični človek je bral, če je bral - to se je le redko dogajalo - kaj sam sebi , in sicer na glas ; ljudje so se čudili, če je kdo po tihem bral, in se skrivaj spraševali o razlogih za to . Na glas : to se pravi, z vsemi nakipeva­ nji , zgibi , preobrati tona in menjavami tempa, s kateri­ mi je imel antični javni svet veselje . Takrat so bili zakoni pisalnega sloga isti kakor zakoni govorilnega ; in ti zakoni so bili deloma odvisni od presenetljive izobra­ zbe, od rafiniranih potreb ušesa in grla, deloma pa od moči , traj anj a in kreposti antičnih pljuč. Perioda je po pojmovanju starih predvsem fiziološka celota, kolikor 158

jo drži skupaj en vdihlj aj . Periode , kakor jih srečujemo pri Demostenu , pri Ciceronu, ko se dvakrat povzpneta in dvakrat spustita in vse v enem dihu: to so užitki za antične ljudi , ki so znali iz svoj ega šolanja čutiti vrlino, redkost in težavnost podaj anja take periode: - mi seveda nimamo nobene pravice do velike periode, mi moderni , mi v vseh pogledih kratkosapi ! Stari so bili vendar vsi skupaj celo v govorjenj u ljubitelj i, se pravi poznavalci , se pravi kritiki - s tem so svoje govornike gnali do skrajnosti ; ravno tako kakor je v prej šnjem stoletju, ko so znali vsi Italijani in Italijanke peti, pevska virtuoznost (in s tem tudi umetnost melodike) dosegla pri njih visoko raven . V Nemčiji pa je bila (prav do zadnjega časa, ko nekakšna tribunska zgovornost boječe in okorno razgibava mlade peruti) pravzaprav samo ena vrsta javnega in približno veščega govorjenj a : i n sicer s prižnice . V Nemčiji j e samo pridigar vedel, koliko tehta zlog, koliko beseda , kako bije stavek, kako skače , pada , teče, se izteče , samo ta je imel vest v ušesih , kar dostikrat slabo vest: ne manjka se namreč razlogov za to , da ravno Nemec redko , skoraj vselej prepozno doseže v govorj enju kaj pravega. Mojstrovina nemške proze je zato , kakor je primerno, mojstrovina njihovega največjega pridigarj a: Sveto pismo je bilo do zdaj najboljša nemška knj iga . V primerjavi z Lutrovim Svetim pismom je skoraj vse drugo samo »literatura« ­ stvar, ki ni zrasla v Nemčij i in zato tudi ni zrasla in ne raste v nemška srca: kakor je naredilo Sveto pismo . 248 Imamo dve vrsti genijev: eni predvsem spočenj ajo in hočejo spočenj ati , drugi pa se daj o radi oplajati in rodij o . In ravno tako imamo med genialnimi ljudstvi taka, katerim pripada ženski problem nosečnosti in skrivna naloga oblikovanj a, zorenj a, dopolnjevanja Grki so bili na primer ljudstvo take vrste, ravno tako Francozi -; in druga, ki morajo oplajati in postanejo 159

vzrok novih ureditev življenj a - kakor Judje, Rimljani in , z vso skromnostjo sprašujem , Nemci? - ljudstva, ki jih mučijo in osrečujejo neznane mrzlice in so neubran­ ljivo iztisnj ena iz sebe , zaljubljena in žehteč po tujih rasah (po takih , ki se »dajo oplajati«) in so pri tem oblastiželjna kakor vse , kar se v celoti zaveda ustvarj al­ nih moči in potemtakem »božje milosti« . Ti dve vrsti genij a se iščeta kakor moški in ženska ; vendar se tudi ne razumeta med seboj - kakor moški in ženska. 249 Vsako ljudstvo ima svoje tartifovstvo in ga imenuj e vrline . - Najboljšega, kar smo , ne poznamo - ne moremo poznati. 250 Za kaj se mora Evropa zahvaliti Judom? - Za marsikaj , za dobro in slabo , in predvsem za eno, kar je najboljše in obenem najslabše : za veliki slog v morali , za strahotnost in veličastnost neskončnih zahtev, neskončnih pomenov, za vso romantiko in vzvišenost moralnih vprašljivosti - in potemtakem ravno za najpri­ vlačnej ši, najkočljivejši in najizbranejši del barvnih iger in zapeljivosti v življenju, v katerih odsevu danes žari nebo naše evropske kulture, njeno večerno nebo mogoče izžareva. Mi umetniki med gledalci in filozofi smo za to Judom - hvaležni . 251 Če ljudstvu, ki trpi , hoče trpeti za nacionalno živčno mrzlico in političnim častihlepjem - prekrivajo duha vsi mogoči oblaki in motnje , skratka, manjši napadi poneumlj enosti, je treba to vzeti za povrh: na primer pri današnjih Nemcih bodisi protifrancosko ali protijudovsko ali protipoljsko ali krščansko-romantično ali wagnerjansko ali tevtonsko ali prusko trapanje (po160

glejmo si vendar uboge zgodovinarj e , te Syble in Treitzschkeje in njihove debelo . obvezane glave) in kakor se utegnejo še vse imenovati te drobne zameglitve nemškega duha in vesti . Ne smete mi zameriti, če tudi meni zaradi kratkega, tveganega bivanj a na zelo okuže­ nem področju ni bilo do kraj a prizaneseno z boleznijo in če se tudi meni kakor vsemu svetu že vsilj uj ej o misli o stvareh , ki se me nič ne tičej o : prvo znamenje politične okuženosti. · Na primer o Judih: poslušaj te . Nisem še srečal Nemca , ki bi bil naklonjen Judom ; in naj vsi previdneži in politiki še tako brezpogojno zavra­ čajo pravi antisemitizem , se vendar tudi ta previdnost in politika ne obrača na primer proti takim čustvom samim , temveč samo proti nevarni nezmernosti, še posebej proti neokusnemu in sramotnemu izražanju tega nezmernega občutka - glede tega se ne smemo slepiti. Da ima Nemčij a čez in čez zadosti Judov, da ima nemški želodec, nemška kri težave (in jih bo še dolgo imela) že samo s to količino »judovstva« - s kakršnim so zaradi močnejše prebave opravili Italij an , Francoz, Anglež -: to je nemško spričevalo in govorica vsesplošnega nagona, ki mu je treba prisluhniti, po katerem je treba ravnati . »Nobenih novih Judov spušča­ ti več noter ! In še posebej proti vzhodu (tudi proti Avstriji) zapreti vrata ! « tako ukazuje nagon ljudstva, katerega vrsta je še slabotna in nedoločna, tako da jo je lahko zabrisati, lahko zbrisati z drugo močnejšo raso . Judje pa so brez vsakršnih dvomov najmočnej ša, najbolj žilava in najčistejša rasa, kar jih zdaj živi v Evropi ; še celo v najslabših razmerah se znajo prebiti (in še bolj e kakor v ugodnih) , in sicer zaradi kdo ve katerih vrlin, ki bi jih danes radi ožigosali kot pregrehe - predvsem zaradi odločne vere , ki se ji ni treba sramovati pred »modernimi idejami« ; spreminjajo se , če se spreminja­ . j o , zmeraj samo tako , kakor Rusija osvaj a - kot država, ki se ji ne mudi in ni od včeraj -: namreč po načelu »kolikor le mogoče počasi«! Mislec, ki ima na vesti prihodnost Evrope , bo pri vseh osnutkih, kar si jih 11

Izbrano delo

161

napravlj a o tej prihodnosti , računal z Judi kakor z Rusi , kot z najbolj neogibnim in najverjetnejšim dej avnikom v veliki igri in boj u moči . To , čemur danes v Evropi pravimo »narod« in je pravzaprav bolj res facta kakor nata (j a, včasih čisto taka kakor res ficta et pieta, da bi jo gladko lahko zamenj ali) , je v vsakem primeru kaj nastaj ajočega, mladega , lahko premakljivega, še ne rasa, kaj šele tako aere perennius, kakor je judovska sorta: ti »narodi« bi se morali vendar skrbno varovati vsake vročeglave konkurence in sovražnosti ! Da bi Judj e , če bi hoteli - ali če bi jih k temu prisilili , kakor je videti po volji antisemitom - že zdaj iahko imeli premoč, j a , prav dobesedno oblast nad Evropo , drži ; ravno tako pa tudi , da sami ne delajo in ne kuj ejo načrtov v tej smeri . Za zdaj marveč hočejo in želij o , še celo majčkeno vsiljiva , naj bi j ih v Evropi , naj bi jih Evropa vsrkala in posrkala, žej a jih po tem, da bi bili nazadnj e že kj e zasidrani, dovolj eni , spoštovani in da bi nomadskemu življenju, »večnemu judu« postavili cilj -; in to potezo in težnjo (ki mogoče že sama izraža nekakšno ublažitev judovskih nagonov) bi bilo pač treba upoštevati in ji ustreči: v ta namen bi bilo mogoče koristno in primerno spoditi iz dežele antisemitske kričače . Ustreči z vso previdnostj o , z izbiro ; nekako tako , kakor dela to angleško plemstvo . Na dlani j e , da bi se še najbolj brez pomislekov lahko začeli pogovarj ati z njimi močnejši in že j asneje prekaljeni tipi novega nemštva, na primer plemiški častnik iz marke : bilo bi v večkratno korist videti , ali se ne bi dal genij denarj a in potrpežljivosti (in zlasti še nekaj duha in · duhovnosti, česar močno primanjkuje na omenj enem kraju) pridru­ žiti , privzgojiti umetnosti ukazovanj a in poslušnosti - v obojem j e omenjena dežela danes klasična. Ampak spodobi se, da svojo vedro nemčarijo in govoranco tu ustavim: dotikam se že namreč svoj e resnobe, »evrop­ skega problema« , kakor ga razumem, vzgoje nove kaste, ki naj zavlada Evropi . 162

252 To ni filozofska rasa - tile Angleži: Bacon pomeni

napad na filozofskega duha nasploh , Hobbes , Hume in

Locke ponižanje in pocenitev pojma »filozof« za več kakor eno stoletj e. Proti Humu se je vzdignil in postavil Kant ; o Locku je Schelling mogel reči: »je meprise Locke« ; v boj u z angleškim mehanističnim pobebavlj e­ njem sveta sta bila istih misli Hegel in Schopenhauer (z Goethejem vred) , sovražna si brata genija v filozofij i , ki sta težila vsaksebi, k nasprotuj očima s i tečaj ema nemškega duha, in si pri tem zadajala krivice , kakor si jih pač zadaj ajo samo bratj e. - Česa Angliji primanjku­ je in ji je zmeraj primanjkovalo , je več ko dobro vedel na pol igralec in govornik, tisti neokusni zmešanec Carlyle, ki je poskušal pod strastnim spakovanj em prikriti , kar je vedel o sebi : česa namreč Carlylu primanjkuje prave moči duhovnosti , prave globine duhovnega pogleda , skratka filozofij e. - Za tako nefilo­ zofsko raso je značilno , da se strogo oklepa krščanstva: potrebuje njegovo vzgojo za »moraliziranj e« in približe­ vanje človečnosti . Anglež je mračnej ši , čutnejši , suro­ vejši in močnejše volj e kakor Nemec - in ravno zato , kot bolj prostaški , tudi pobožnejši od Nemca: zato mu je krščanstvo pač še bolj potrebno. Za bolj tenke nosnice ima celo angleško krščanstvo še pristno angleški stranski duh spleena in alkoholnega pretiravanj a, proti katerima ga iz tehtnih razlogov uporablj ajo kot zdravilo - namreč finej ši strup proti robatej šemu: finej ša zastru­ pitev je pri neotesanih ljudstvih v resnici že napredek , stopnja k poduhovlj enju. Angleška neotesanost in kmečka resnobnost se še najznosneje preoblačita , pra­ vilneje: pojasnjujeta in drugače razlagata s krščansko govorico gest in molitvij o in prepevanj em psalmov; in za goved pijancev in razuzdancev, ki je bila poprej pod j armom metodizma in se zadnji čas spet uči moralno kruliti kot »vojska odrešitve« , utegne biti spokorniški krč v resnici razmeroma najvišji vrh »človečnosti« , do -

11*

163

katere se more povzpeti: toliko je le treba pošteno priznati . Ampak pri še tako humanem Angležu te žali njegovo pomanjkanje muzikalnosti , da povem v prispo­ dobi (in brez prispodobe) : v gibih duše in telesa nima nikakršnega takta in plesa , j a , še niti želje po taktu in plesu, po »glasbi« ne. Samo poslušajmo ga, kako govori ; samo poglejmo najlepše Angležinj e , kako hodi­ jo - v nobeni deželi na svetu ni tako lepih golobic in labodic - navsezadnj e : samo poslušajmo jih , kako pojejo! Vendar zahtevam preveč . . . 253 Imamo resnice, ki jih najbolje spoznajo povprečne glave , ker so najprimernejše zanj e , imamo resnice , ki imajo samo za povprečne duhove čar in zapeljivost: na to mogoče neprijetno misel smo zadeli ravno zdaj , ko že začenja duh uglednih , vendar povprečnih Angle­ žev - naj imenujem Darwina, Johna Stuarta Milla in Herberta Spencerja - dobivati premoč v srednjem območju evropskega okusa. V resnici , kdo bi želel dvomiti o koristnosti tega , da občasno vladajo taki duhovi? Bilo bi zmotno, če bi ravno o izbrano izobliko­ vanih in ob strani letečih duhovih mislili , da so posebno spretni in morejo ugotavljati vse polno maj hnih , navad­ nih dejstev, j ih zbirati in strnjevati v sklepe : - nasprot­ no, kot izjeme so že vnaprej v neugodnem položaju nasproti »pravilom« . Navsezadnje jih čaka precej več dela kot samo spoznavanj e, morajo namreč tudi biti nekaj novega, pomeniti nekaj novega, izoblikovati nove vrednote ! Prepad med vedeti in moči je mogoče večj i , tudi strahotnej ši , kakor s i mislimo: t a , k i more v velikem slogu, ustvarj ajoči , mora mogoče biti neveden - medtem ko utegne biti po drugi strani za znanstvena odkritja v Darwinovem slogu kar pravšnj a nekakšna ožina, suhost in marljiva skrbnost, skratka, kaj angle­ škega. - Navsezadnje ne smemo pri Angležih pozabiti , da so s svojo globoko povprečnostjo enkrat že povzročili 164

skupno depresijo evropskega duha: tisto , kar imenuje­ mo »moderne ideje« ali »ideje osemnajstega stoletj a« ali tudi »francoske idej e« - tisto torej , proti čemur se je nemški duh vzdignil z globokim studom - je angleške­ ga vira, o tem ni mogoče dvomiti. Francozi so bili samo opice in igralci teh idej , tudi njihovi najboljši voj aki , obenem pa žal tudi njihove prve in najtemeljitejše žrtve: zaradi preklete anglomanije »modernih idej « je namreč nazadnje ame fran�aise postala tako tenka in pretrgana, da se njenega šestnajstega in sedemnajstega stoletj a, njene globoke , strastne moči , njene iznajdljive odličnosti danes spominjamo skoraj z nejevero . Vendar moramo ta stavek zgodovinske poštenosti obdržati med zobmi in ga braniti pred trenutkom in videzom: evrop­ ska noblesse občutka, okusa, nravi, vzemimo skratka to besedo v vseh vzvišenih pomenih - je delo in iznaj dba Francije, evropska prostaškost, plebejskost modernih idej - pa Anglije. -

254 Tudi zdaj je Francij a še sedež najduhovnejše in najtenkočutnejše evropske kulture in visoka šola okusa: vendar jo moramo znati najti , »Francijo okusa« . Kdor sodi k njemu , ostaj a dobro skrit: - utegne biti majhno število tistih, v katerih živi in se razvij a, povrh tega mogoče ljudi , ki ne stojijo najkrepkeje na nogah, deloma fatalistov, pomračenih , bolnih , deloma razne­ že nih in izumetničenih , takih , ki se ženejo za tem, da bi bili skriti . Nekaj je vsem skupno: zatiskajo si ušesa pred besnečo neumnostjo in hrupnim gobezdanj em demokratične buržoazij e . V resnici se danes v ospredju valj a poneumljena in posurovela Francij a - pred krat­ kim je ob pogrebu Victorj a Hugoj a praznovala pravo orgij o neokusnosti. in obenem samoobčudovanj a. Tudi nekaj drugega jim je skupno: dobra volj a, da se ubrani­ jo duhovne germanizacij e - in za povrh še hujša ne­ zmožnost za kaj takega ! Mogoče je zdaj že Schopen165

hauer bolj doma in bolj domač v Francij i duha, ki je tudi Francij a pesimizma, kakor je bil kdaj v Nemčij i; da niti ne govorim o Heinrichu Heinej u , ki je že zdavnaj prešel v meso in kri finejšim in zahtevnejšim pariškim lirikam , ali o Heglu , ki danes v postavi Taina - se pravi, prvega živečega zgodovinarj a - dosega skoraj tiranski vpliv. Ampak glede Richarda Wagnerj a: koli­ kor bolj se bo francoska glasba učila oblikovati po resničnih potrebah ame moderne, toliko bolj se bo »wagnerizirala« , to smemo naprej napovedati - že zdaj je to zadosti očitno ! In vendar Francozi lahko še danes s ponosom navaj ajo tri stvari kot svojo dediščino in last in kot neizgubljeno znamenje stare kulturne premoči nad Evropo , in sicer ne glede na vso prostovoljno in neprostovolj no germanizacijo in vulgarizacij o okusa: prva stvar, zmožnost artisti čnih strasti, vdanosti »obli­ ki« , za kar so poleg tisoč drugih izrazov iznašli izraz /'art pour /'art: - tega se v Franciji že tri stoletja ni manjkalo in to venomer znova, iz spoštovanja pred »majhnim številom« , omogoča nekakšno komorno glas­ bo literature, kakršno v preostali Evropi zaman iščemo -. Druga stvar, na katero bi Francozi lahko utemeljili svojo premoč nad Evropo, je njihova stara, raznovrstna moralistična kultura, zaradi katere v povprečj u celo pri majhnih časopisnih romancierjih in priložnostnih pari­ ških boulevardierjih odkrivamo psihološko dražljivost in radovednost , o kakršni na primer v Nemčiji ni niti pojma (kaj šele sledu ! ) . Nemcem manjka v tem pogledu nekaj stoletij moralističnega dela, ki si jih , kakor rečeno , Francija ni pritrgovala; kdor Nemce zaradi tega imenuj e »naivne« , jim na račun pomanjklj ivosti poje hvalo . (Kot nasprotje nemški neizkušenosti in nedolžno­ sti v voluptate psychologica, ki niti ni v tako daljnem sorodstvu z dolgočasnostjo nemškega družabnega življ e­ nj a - in kot najbolj posrečen izraz pristno francoske radovednosti in iznajdljivosti za kraljestvo teh nežnih srhljivosti lahko velj a Henri Beyle , znameniti napoved­ nik in predhodnik , ki je z napoleonskim tempom stekel 166

skoz svojo Evropo, skoz več stoletij evropske duše , kot njen izsledovalec in odkrivalec: - potrebna sta bila dva rodova, da so ga za silo dohiteli, da so za njim rešili nekaj ugank , ki so ga mučile in radostile , tega nenavad­ nega epikurejca in vprašljivega človeka, ki je bil zadnji veliki psiholog Francij e) . Imamo še tretji razlog za premoč: francoski naravi je dana na pol posrečena sinteza severa in juga , zaradi katere lahko veliko stvari razumejo in ki jim veleva storiti nekatere druge , ki j ih Anglež ne bo nikoli razumel ; njihov temperament, občasno obrnjen proti jugu in občasno odvrnjen od njega, v katerem kdaj pa kdaj prekipi provansalska in ligurska kri, jih varuj e pred grozljivo nordijsko sivino v sivem in pred brezsončnim pojmovnim duhovinar­ stvom in slabokrvnostjo - pred našo nemško boleznijo okusa, pred katere prehudo stopnjo so ji trenutno z veliko odločnostjo predpisali kri in železo , se pravi: »veliko politiko« (po nevarni zdravstveni metodi, ki me uči čakati in čakati , ampak za zdaj še ne upati) . Tudi zdaj je še Francij a vnaprej razumevaj oča in ustrežlj iva za redkejše in redko zadovoljene ljudi , ki so preobsežni, da bi mogli najti zadoščenost v kakršnem koli domovi­ narstvu, in znajo na severu ljubiti jug, na jugu sever ­ za rojene Sredozemce , »dobre Evropej ce« . - Zanje je Bizet napisal glasbo, ta zadnji genij , ki je videl novo lepoto in zapeljivost - in odkril košček glasbenega juga. 255 Glede nemške glasbe priporočam marsikakšno pre­ vidnost. Recimo, da ima kdo rad jug, kakor ga imam rad j az, kot veliko šolo ozdravljenja, v najduhovnejših in najčutnejših stvareh , kot neugnana polnost sonca in sončnega razsvetlj enj a , ki se razgrinj a čez samostojno , vase veruj oče življ enj e : no , tak se bo moral naučiti malo paziti pred nemško glasbo , ker mu za nazaj uničuje okus , vendar mu pri tem uničuje za nazaj tudi zdravje . Če tak južnj ak, ne po rodu, temveč po veri, 167

sanj a o prihodnosti glasbe , mora sanjati tudi o njeni odrešitvi od severa in imeti v ušesih predigro globlj e , mogočnej še, mogoče hudobnejše i n skrivnostnejše, nad­ nemške glasbe , ki ob pogledu na modro , nasladno morje in na sredozemsko nebesno sinjino ne izzveni , ne porumeni in ne pobledi , kakor se dogaja z vso nemško glasbo , in mora imeti predigro nadevropske glasbe, ki se uvelj avlj a še pred puščavskimi rjavimi sončnimi zahodi , katere duša je v sorodu s palmo in se zna počutiti domače in se potikati med velikimi , lepimi, samotnimi zverinami . . . Sam bi si znal misliti glasbo , katere najizrednej ši čar bi bil v tem, da ne bi nič več vedela o dobrem in zlem, samo da bi mogoče tu pa tam kdaj preletela čeznjo kakšno mornarsko domotožj e, kakšna zlata senca in nežna slabost: umetnost, ki bi gledala, kako se iz velike daljave zatekajo k nji barve zahaj ajočega, skoraj že nerazumljivega moralnega sve­ ta, in bi bila zadosti gostolj ubna in globoka za sprejem takih poznih pribežnic. 256 Zaradi bolne odtuj enosti , ki jo je med evropska ljudstva zasejala nacionalna blaznost , pa tudi zaradi kratkovidnih in hitrorokih politikov, ki so danes zaradi tega na površju in sploh ne slutijo, kako zelo samo začasna more biti razkraj alna politika, s kakršno se ukvarj ajo - zaradi vsega tega in še marsičesa danes povsem neizgovorlj ivega zdaj spregleduj ejo ali nameno­ ma in lažno napačno razlagajo najbolj ' nedvoumna znamenj a, iz katerih se izrecno kaže , da hoče postati Evropa eno. Pri vseh globljih in širših ljudeh tega stoletj a je obstajala pravzaprav skupna smer v skrivnost­ nem delovanju njihove duše , pripravljala pot k tej novi sintezi in za poskus ustvarj ala Evropej ca prihodnosti: samo s svojimi povrhnj ostmi ali v šibkejših urah, na primer v starosti , so ti pripadali »domovinarj em« odpočivali so se samo od sebe , ko so postali »domolju168

bi« . Mislim na ljudi kakor Napoleon, Goethe , Beetho­ ven, Stendhal , Heinrich Heine , Schopenhauer: ne smete mi zameriti, če štej em mednje tudi Richarda Wagnerj a, glede katerega nas ne smejo zapeljati njegovi lastni nesporazumi - geniji njegove vrste imajo redko pravico sami sebe razumeti . Še manj seveda nespodobni trušč, s kakršnim se danes v Francij i z vsemi štirimi upirajo Richardu Wagnerju: - resnica ostane kljub temu, da francoska pozna romantika štiridesetih let in Richard Wagner najtesneje in najpristneje sodita skupaj . V vseh globinah in višinah svojih potreb sta si sorodna, temelj­ no sorodna: ravno Evropa, ena Evropa, katere duša skoz raznovrstno in neugnana umetnost želi in hrepeni ven , navzgor - kam? v novo svetlobo? k novemu soncu? Ampak kdo bi želel natanko izraziti tisto , česar niso znali j asno izgovoriti vsi ti mojstri novih govornih pripomočkov? Zanesljivo drži , da jih je mučila ista viharnost in težnj a in da so ravno tako iskali, ti zadnji veliki iskalci ! Vse skupaj je čez oči in ušesa obvladovala literatura - prvi umetniki , razgledani po svetovni litera­ turi - večinoma celo sami pisatelj i, pesniki , posredovalci in mešalci umetnosti in čutov (Wagner sodi kot glasbe­ nik med slikarj e , kot pesnik med glasbenike, kot umet­ nik nasploh med igralce) ; vsi skupaj fanatiki izraza »Za vsako ceno« - naj omenim Delacroixa, Wagnerjevega najbližjega sorodnika - vsi skupaj veliki odkrivalci v kraljestvu vzvišenega, tudi ostudnega in nagnusnega, še večji odkrivalci na področj u učinka , razkazovanj a, umetnosti aranžiranj a, vsi od kraj a talenti daleč nad svoj o genialnostjo - skoz in skoz virtuozi , z neznanskimi dostopi do vsega, kar zapeljuj e, zvablj a, sili , prevrača, rojeni sovražniki logike in ravnih črt, koprneči po tujem, eksotičnem, neznanskem , krivem , v sebi proti­ slpvnem ; kot ljudj e Tantali volje, plebejski povzpetniki , ki so se v življenju in ustvarj anju zavedali, da niso zmožni gospodarskega tempa, lenta - pomislimo na primer na Balzaca - neobrzdani delavci, skoraj samo­ uničevalci z delom; antinomisti in puntarji v nraveh , 169

častihlepneži in nenasitneži brez ravnotežj a in užitka; nazadnj e vsi skupaj lomeč se in padajoč pod krščanskim križem (in sicer po vsej pravici : zakaj kdo med njimi bi bil zadosti globok in izviren za filozofijo antikrista?), v celoti predrzno tvegaj oča , bleščeče nasilna, visoko leteča in kvišku se zaganjajoča vrsta višjih ljudi , ki mora svoje stoletje - in to je stoletje množice! - naj prej šele naučiti poj ma »višj i človek« . . . Naj se nemški prijatelji Richarda Wagnerj a zamislijo nad tem , ali je v wagner­ j anski umetnosti kaj absolutno nemškega ali pa je nj ena značilnost ravno to , da priteka iz nadnemških virov in spodbud: in pri tem ne smemo prezreti , kako je bil za izoblikovanje njegovega tipa nepogrešljiv ravno Pariz, po katerem ga je v najodločilnejšem trenutku tako zažej ala globina njegovih nagonov, in kako se je mogla vsa vrsta njegovih nastopov, njegovega samoapostolata, dopolniti šele spričo zgleda francoskih socialistov. Mo­ goče bo natančnejša primerjava odkrila na čast nemške narave Richarda Wagnerj a, da je vse skupaj prignal močnej e , drznej e , trše , više , kakor bi bil mogel kakšen Francoz devetnajstega stoletj a - in sicer zato . ker smo Nemci še bliže barbarstvu kakor Francozi - mogoče j e celo najznamenitej še , kar j e dosegel Richard Wagner, za zmeraj in ne samo za danes nedoseglj ivo , nezačutlj i­ vo , neposnemljivo za tako pozno latinsko raso : postava Siegfrieda, zelo svobodnega človeka , ki je res veliko presvoboden , pretrd, predobre volje , prezdrav, preveč protikatoliški za okus starih in preležanih kulturnih ljudstev. Ta antiromanski Siegfried bi utegnil biti celo greh proti romantiki: no , Wagner se je za ta greh obilno spokoril na stare , žalostne dni, ko je - vnaprej zaslutil � okus, ki se je medtem spremenil v politiko - in se s sebi lastno religiozno silovitostj o , če že ne odpravil na pot v Rim, vsaj začel to oznanj ati . - Da me pri teh zadnjih besedah ne bo kdo narobe razumel , si bom vzel na pomoč nekaj krepkih stihov, ki bodo tudi manj tenko­ čutnim ušesom razglasili, kaj hočem - kaj imam proti »zadnj emu Wagnerju« in proti njegovi parsifalski glasbi. 170

- Je to še nemško? Je iz nemškega srca zagatno to vreščanje? In nemškega telesa to samorazmesovanje? Je nemško mar duhovniško to rok razprezanje, kadiloslutenjsko v čutila drezanje? Je nemško to zastajanje in padanje in tavanje, to negotovo pobingljavanje? A vemarijsko to zvonjenje, nun spogledovanje, vse to neba zlagano zaneseno prenebovanje? - Je to še nemško? Pretehtajte! Tu je še prag, kjer se začenja svet: In vse, kar slišite, je Rim -je rimska vera brez besed!

171

DEVETO POGLAVJE

Kaj je odlično?

257 Vsako povišanj e tipa »človek« je do zdaj opravila aristokratska družba - in tako bo zmeraj : kot družba, ki verjame v dolgo lestvico reda stopenj in različnosti vrednot med ljudmi in j i je potrebno suženjstvo v že katerem pomenu . Brez patosa distance, kakršen raste iz utelešenih razlik med stanovi , iz stalnega gledanj a vladajoče kaste od daleč in navzdol na podložnike in orodj a in ravno tako iz stalne privajenosti na poslušnost in ukazovanj e , na tlačenj e in držanje na razdalj i , bi sploh ne mogel zrasti tudi oni drugi skrivnostnej ši patos , tisto hrepenenj e po zmeraj novi razširitvi distance znotraj same duše , bi ne mogle nastati zmeraj višje , redkej še , bolj odmaknj ene , bolj n a široko razpete, vsebinsko polnejše možnosti , skratka ravno povišanj e tipa »človek« , nadaljujoče se »samopremagovanj e člo­ veka« , da kakšen moralni obrazec povzamemo v nad­ moralnem smislu. Seveda: glede zgodbe o nastanku aristokratske družbe (torej glede podmene o povišanju tipa »človek«) se ne smemo vdajati nikakršnim človeko­ ljubnim slepilom : resnica je trda. Povejmo si brez prizanašanj a, kako se je od zdaj začela še vsaka višj a kultura na zemlj i ! Ljudje s še naravno naravo, barbari v vseh strahotnih pomenih besede , ljudj e zveri, ki so imeli še nezlomljeno moč volj e in želj e po oblasti , so se vrgli na slabotnej še , nravnej še , mirnejše rase , ki so se mogoče ukvarj ale s trgovino ali redile živino, ali na stare , trhle kulture , v katerih se j e zadnj a življ enj ska 172

moč ravnokar použila v bleščečih ognjemetih duha in izprijenosti . Gosposka kasta je bila v začetku vselej kasta barbarov: njihova premoč ni bila predvsem v telesni, temveč v duševni moči - bili so celotnejši ljudj e (to pa na vsaki stopnji obenem pomeni tudi isto kakor »celotnejše zveri«) . 258 Pokvarjenost kot izraz tega, da notranjosti nagonov grozi anarhij a in da je omajan temelj afektov, ki se mu reče »življ enj e« : pokvarjenost je glede na vsakokratni trenutek življenj a, v katerem se pokaže , nekaj popolno­ ma različnega. Ce na primer aristokracij a, kakor franco­ ska ob začetku revolucij e , z vzvišenim studom zavrže svoje privilegije in se sama ponudi kot žrtev lastne razbrzdanosti moralnega čuta, je to pokvarjenost: - šlo je pravzaprav samo za sklepno dejanje stoletj a traj ajoče pokvarjenosti , zaradi katere je korak za korakom odda­ j ala svoja vladarska polnomočja in se ponižala na funkcijo kraljevine (nazadnj e celo na nj en okras in blišč) . Bistvo dobre in zdrave aristokracij e pa ni v tem, da se počuti kot funkcij a (naj bo že kraljevine ali pa skupnosti) , temveč kot njen smisel in najvišje opraviče­ nje - da zato z mirno vestjo sprej ema žrtev neštetih lj udi , ki ' j ih je treba zaradi nje potlačiti navzdol in ponižati na nepopolne lj udi, na sužnj e, na orodje. Njena temeljna vera mora pač biti, da družba ne sme obstajati zaradi družbe, temveč samo kot temelj in ogrodj e, po katerem se more izbrana vrsta bitij povzpeti k svoji višji nalogi in sploh k višji biti: podobno kakor po soncu hlepeče plezavke na Javi - pravijo jim Sipo matador - ki s svojimi viticami tako dolgo in na gosto objemajo hrast, dokler nazadnje visoko nad njim, vendar oprte nanj , ne razvijej o svoje krošnj e na planem in na svetlobi, kjer lahko razkažej o svojo srečo. -

173

259 Vzdržati se medsebojnega ranjevanj a, nasilj a, izko­ riščanj a, svoj o voljo izenačiti z voljo drugih : to se utegne v nekakšnih grobih potezah razviti v dobro navado med posamezniki , če so za to izpolnjeni pogoji (namreč resnična podobnost v količini moči in gmoti vrednot in njuna povezava v enem telesu) . Brž ko pa bi hoteli to načelo uporabljati širše in ga mogoče izbrati celo za temeljno načelo družbe, bi se takoj pokazalo , kaj j e : volj a po zanikanju življenj a, kot načelo razkraj a in propada. Pri tem moramo temeljito misliti na podlago in se ubraniti vsakršnih občutljivih slabosti: življ enje samo v bistvu pomeni polaščanj e, ranjevanj e, posiljeva­ nj e tujega in slabotnej šega , zatiranj e, trdoto , vsiljevanj e lastnih oblik, požiranj e drugih ali vsaj v najmanj ši , najblažji obliki izkoriščanj e - ampak zakaj bi morali zmeraj uporabljati ravno take besede, katerim je že od nekdaj vtisnjen obrekljiv namen? Tudi telo , v katerem se , kakor je bilo ravnokar omenjeno , posamezniki obravnavaj o kot enaki - tako se dogaj a v vsaki zdravi aristokraciji - mora samo , če gre za živo in ne za odmirajoče telo , nasproti drugim telesom početi vse to , česar se posamezna telesa v njem med seqoj vzdržij o: mora postati utelešena volj a po moči, rasti , grabiti okoli sebe , vleči k sebi , hoteti dobiti premoč - pa ne zaradi kakšne morale ali nemorale , temveč zato, ker je živo in ker je življenj e ravno volj a po moči. V nobeni stvari se pa splošna zavest Evropejcev toliko ne upira pouku kakor ravno tukaj ; zdaj vsepovsod, celo pod znanstve­ nimi preoblekami , sanjarij 6 o prihodnj ih družbenih stanj ih, ki ne bodo več »izkoriščevalske narave«: - to mi zveni v ušesih, kakor bi obetali iznajti življenj e , ki se bo vzdržalo vseh organskih funkcij . »Izkoriščanj e« ne pripada izprij eni ali nepopolni in primitivni družbi : sodi k bistvu živega, kot organska temeljna funkcij a, kot posledica prave volje po moči , ki j e ravno volj a 174

življenj a . - Recimo , da je to kot teorija nekaj novega - vendar je kot realnost pradejstvo vse zgodovine : toliko moramo le biti pošteni sami nasproti sebi ! 260 Pri sprehodu skoz številne tenkočutnejše in robatej­ še morale , kar jih je do zdaj vladalo ali še vladajo na Zemlji , sem ugotovil, da se nekatere poteze redno ponavlj ajo povezane med seboj : dokler se mi nista nazadnje pokazala dva temeljna tipa in ni udaril na plan temeljni razloček. Imamo moralo gospodarjev in moralo sužnjev; - naj takoj pripomnim, da se v vseh višjih in bolj mešanih kulturah kažejo tudi poskusi prepletanja obeh moral, še pogosteje pa njihova zmešnjava in medsebojno nerazumevanj e , j a , včasih njihova trda vsaksebnost - še celo v istem človeku, v isti duši . Moralne razlike vrednot so nastale bodisi pod vladajočo vrsto , ki se je z ugodj em zavedala svojega razločka od obvladovane - ali pa pod obvladovano , med sužnji in odvisnimi vseh stopenj . V prvem primeru, če vladajoči določajo poj em »dobro« , so privzdignj ena, ponosna stanja duše občutena kot odlikujoča in določajoča stopnjo in razvrstitev. Gosposki človek ločuj e od sebe bitj a , v katerih se uvelj avlj a nasprotje takih privzdignje­ nih , ponosnih stanj : zaničuj e jih . Takoj vidimo, da pri tej prvi vrsti morale nasprotje med »dobrim« in »sla­ bim« pomeni toliko kakor med »odličen« in »zaničlj iv«: - nasprotje »dober« in »zel« izvira od drugod. Zaniče­ van je strahopetec, boječnež, drobižar, kdor misli na ozko koristnost ; ravno tako nezaupljivec s svoj im nesvo­ bodnim pogledom, kdor se sam ponižuje , pasj a sorta človeka, ki dovoli , da grdo ravnajo z njim, moledujoči priliznjenec, predvsem pa lažnivec: - osnovna vera vseh aristokratov je pravzaprav, da je preprosto ljudstvo lažnivo . »Mi resnicoljubni« - tako so si v stari Grčiji rekli plemiči. Na dlani j e , da so moralne oznake vrednot povsod veljale najprej za ljudi in šele izpeljano 175

in pozneje za dejanja: zato pa je hud spodrslj aj , če so zgodovinarjem morale za izhodišče vprašanj a kakor »Zakaj je bilo pohvaljena sočutno dej anje?« Človek gosposke sorte ima občutek , da on določa vrednost, ne čuti potrebe, da bi mu moral kdo to potrditi, sam presoj a, »kar je zame škodljivo , je škodljivo samo na sebi« , zaveda se , da je sam tisto , kar sploh najprej izkazuj e čast stvarem , in ustvarja vrednosti. Vse , kar pozna na sebi , spoštuj e : taka morala je samopoveličeva­ nj e. V ospredju je občutek polnosti, moči , ki hoče prekipeti , sreča visoke napetosti, zavest bogastva, ki bi rado podarj alo in razdaj alo : - tudi gosposki človek pomaga nesrečnemu , vendar ne ali skoraj nikoli iz sočutj a, temveč bolj iz nekakšnega gona, ki nastaj a iz preobilj a moči. Gosposki človek spoštuje v sebi mogoč­ nega, tudi človeka, ki ima oblast nad samim seboj , ki zna govoriti in molčati , ki z užitkom izpolnj uj e nad seboj strogost in trdoto in je spoštljiv nasproti vsaki strogosti in trdoti. »Trdo srce mi je položil Votan v prsi ,« je rečeno v neki skandinavski sagi : tako je upravičeno zapelo iz duše nekega ponosnega vikinga . Tak človek je pač ponosen na to , da ni ustvarj en za sočutj e: zato pa junak sage svareče dodaj a: »Kdor nima že v mladosti trdega srca, mu ne bo nikoli otrdelo . « Gosposki i n pogumni , k i tako mislijo , s o naj dlj e stran od morale , ki vidi znamenje moralnega ravno v sočutju ali v delu za druge ali v desinteressementu ; vera vase , ponos nase , globoko sovraštvo in ironij a nasproti »nese­ bičnosti« sodijo ravno tako določno h ·gosposki morali kakor rahlo zaničevanje in previdnost pred sočutjem in »toplim srcem« . - Mogočni znajo spoštovati , to je njihova umetnost, njihovo kraljestvo iznaj db. Globoko spoštovanje starosti in rodu - vse pravo sloni na tem dvoj nem spoštovanju - vera in predsodek v korist prednikov in v škodo prihodnjikov sta značilna za moralo mogočnih; in če , narobe , ljudj e »modernih idej « skoraj nagonsko verj amejo v »napredek« in »pri­ hodnost« in jim čedalje bolj primanjkuje spoštovanja 176

starosti, se s tem že zadosti izdaj a negosposki vir teh »idej « . Še najbolj pa je sodobnemu okusu tuj a morala vladajočih in zoprna zaradi strogega načela, da imaš dolžnosti samo nasproti sebi enakim ; da smeš z bitji nižje stopnje , z vsem tujim ravnati, kakor se ti zdi prav ali »kakor ti srce poželi« in prav gotovo »onstran dobrega in zlega« -: sem utegne soditi sočutje in podobno. Zmožnost in dolžnost dolgotrajne hvaležnosti in dolgega maščevanj a - obojega samo med sebi enaki­ mi - tenkočutnost v vračanju , prefinjeno pojmovanje prij atelj stva, nekakšna potreba po sovražnikih (kot nekakšnih odtočnih j arkih za afekte zavisti, zdraharstva, objesti - pravzaprav, da bi mogel biti dober prijatelj) : vse to so značilna znamenja gosposke morale, ki ni, kakor že nakazano, morala »modernih idej « , zato pa jo je danes težko začutiti , tudi težko izkopati in odkriti. Drugače je z drugo vrsto morale, z moralo sužnjev. Recimo, da posiljevani , tlačeni, trpeči, nesvobodni , sami sebe negotovi in naveličani moraliziraj o: kakšna bodo njihova skupna moralna vrednotenj a? Najbrž se uveljavi kakšen pesimističen dvom o celotnem stanju človeka, mogoče obsodba človeka z njegovim stanj em vred. Pogled sužnj a ni naklonjen vrlinam mogočnega: skeptičen je in nezauplj iv, tenko nezaupljiv nasproti vsemu »dobremu«, kar tam častijo - najrajši bi si dopovedal, da niti sreča tam ni pristna. V nasprotj u s tem pa vleče na plan in obliva z lučjo lastnosti, kakor nalašč primerne, da trpečim olajšajo življenj e : tako pridejo do časti sočutje , ustrežljiva, pomagljiva roka, toplo srce, potrpežljivost, pridnost, ponižnost, prija- · znost - zakaj to so tukaj najkoristnejše lastnosti in skoraj edini pripomočki , da moreš zdržati pritisk biva­ nj a. Morala sužnjev je pravzaprav morala koristnosti. Tu je kotišče za nastanek znamenitega protislovj a med »dobrim« in »zlim«: v zlem čutijo moč in nevarnost, nekakšno strahoto, prefinj enost in silo , ki ne dovolij o na plan zaničevanj u. Po morali sužnjev torej »Zli« zbuja strah; po morali gospodarjev pa ravno »dobri« zbuja in 12

Izbrano delo

177

hoče zbujati strah, medtem ko je »zli« občuten kot zaničevanj a vreden človek. Nasprotj e j e prignano do vrha, ko se v skladu z dosledno moralo sužnjev nazadnje tudi na »dobro« te morale obesi nadih zaničevanj a - to utegne biti le rahlo in dobrohotno - ker mora biti dober človek po suženjski miselnosti pač nenevaren: je dobro­ dušen, lahko ga je goljufati, mogoče majčkeno prismuk­ njen , un bonhomme. Povsod, kjer se uveljavi morala sužnjev, je čutiti v j eziku nagnj enje k zbliževanju besed »dober« in »neumen« . - Zadnj a temeljna razlika: zahte­ va po svobodi, nagon za srečo in finese občutka svobode sodijo ravno tako nujno k morali in moralnosti sužnj ev, kakor so umetnost in sanjarj enje o spoštovanj u, o vdanosti redni simptomi aristokratskega načina mišlje­ nj a in vrednotenj a. - Od tod je zlahkoma mogoče sprevideti, zakaj mora biti ljubezen kot strast - to j e naša evropska posebnost - prav gotovo gosposkega rodu: znano j e , da je njena iznajdba delo provansalskih viteških pesnikov, tistih sij ajnih, iznajdljivih ljudi »gai saber« , katerim Evropa dolguje toliko in skoraj samo sebe. 261 Med stvari , ki jih boljši človek mogoče najteže razume , sodi nečimrnost: čuti skušnj avo, da bi jo tajil še tam , kjer človek druge vrste misli , da se je oklepa z obema rokama. Zanj j e težavno predstavljati si bitja, ki poskušajo prebuditi o sebi dobro mnenj e , kakor ga niti sama nimajo - in ga potemtakem tudi ne »Zaslužij o« - potem pa vendarle še sama verjamejo vanj . To se mu samemu dozdeva na pol tako neokusno in nespoštlj iva , na ·pol pa tako baročno nespametno, da bi nečimrnost najrajši pojmoval kot izjemo , zato ji večinoma, kadar se kje pogovarj ajo o nji, ne verj ame . Reče na primer: »0 svoji vrednosti se lahko motim , po drugi strani pa vendarle zahtevam , naj tudi drugi priznavaj o mojo vrednost natanko tako , kakor jo sam določam - vendar to ni nečimrnost (temveč domišlj avost ali še pogosteje 178

tisto , čemur pravimo ,ponižnost' , tudi ,skromnost' ) . « Ali tudi : »Iz veliko razlogov s e lahko veselim dobrega mnenj a drugih , mogoče zato , ker j ih spoštujem in ljubim in se veselim vsakega njihovega veselj a, mogoče tudi zato , ker njihovo dobro mnenje podpisuje in krepi v meni vero v lastno dobro mnenj e, mogoče zato , ker mi dobro mnenje drugih, celo v primerih, ko se ne strinjam z njim, ven.darle koristi ali mi obeta korist vendar vse to ni nečimrnost. « Boljši človek si mora najprej s silo , namreč ob pomoči zgodovine, zamisliti, da je navadni človek od pradavnih časov v vseh kakor si že bodi odvisnih ljudskih plasteh samo tisto , kar j e veljal: - sploh n i vajen, d a b i s i sam postavljal vrednote, zato si tudi ne prisoj a nobene druge vrednosti razen tiste, ki mu jo prisoj ajo gospodarji (saj je pravzaprav pravica gospodarjev, da ustvarjajo vrednote) . Lahko imamo za posledico neznanskega atavizma, če navaden človek tudi še zdaj zmeraj najprej počaka na mnenje o sebi in se mu potem nagonsko podredi : ampak nikakor ne samo »dobremu« mnenju, temveč tudi slabemu in neprimernemu (pomislimo na primer na večino samoo­ cenjevanj in samopodcenjevanj , ki se jih vemice naučijo od spovednikov in nasploh veren kristj an od svoje cerkve) . V resnici se zdaj v skladu s počasnim uveljav­ ljanjem demokratične ureditve stvari (in z njenim vzro­ kom, pomešavo krvi med gospodarji in sužnji) prvotno gosposka in redka težnj a , da človek samemu sebi pripisuj e vrednost in »dobro misli« o sebi , čedalje bolj spodbuj a in širi : vendar ima vselej proti sebi starej še , širše in temelj iteje utelešeno nagnjenje - in v pojavu »nečimrnosti« starej ša težnja gospodari nad mlajšo. Nečimrni se veseli vsakega dobrega mnenj a, ki ga zve o sebi (popolnoma ne meneč se za vidik koristnosti in ravno tako ne glede na resničnost ali zlaganost) , ravno tako pa trpi spričo vsakega slabega mnenj a: obojim se namreč podreja, čuti, da jim je podrejen, iz tistega najstarejšega nagona podrejenosti, ki udarj a pri njem na plan. - To je »Suženj « po krvi nečimrnega, ostanek 12*

179

prebrisanosti sužnj a - in koliko »sužnj a« na primer še zmeraj tiči v ženski ! - ki poskuša zapeljati k dobrim mnenjem o sebi ; ravno tako pa spet suženj pozneje takoj sam poklekne pred temi mnenji , kakor da jih ni sam priklical . - In še enkrat rečeno : nečimrnost je atavizem. 262

Vrsta nastane , tip se utrdi in okrepi v dolgem boju ob bistveno enakih neugodnih pogojih. Nasprotno pa je iz izkušenj rejcev znano , da se vrste, deležne preobil­ ne prehrane in sploh večjega varstva in skrbi , kmalu kar najbolj nagnejo k tipskim različkom in so polne posebnosti in monstruoznosti (tudi monstruoznih pre­ greh) . Poglejmo samo kakšno aristokratsko skupnost, recimo kakšno staro grško polis ali Benetke , kot prosto­ voljno ali neprostovolj no ustanovo za vzgajanje: tu so ljudje drug ob drugem in je od njih odvisno, katero vrsto bodo uvelj avili, večinoma, ker se morajo trdo prebijati ali pa so v strahotni nevarnosti, da bodo iztreblj eni . Tu ni ugodnosti , preobilj a in varstva, v katerih dobro uspevajo različki ; vrsta je sama sebi potrebna kot vrsta, kot nekaj , kar se sploh more prebiti in dobiti trajnost ravno zaradi trdote , enotnosti , prepro­ ste oblike , v trajnem boju s sosedi ali s puntarskimi ali z uporom grozečimi podjarmlj enimi . Najmnogoterejše izkušnj e jih učijo , zaradi katerih lastnosti kljub vsem bogovom in ljudem še zmeraj obstaj ajo in so še zmeraj zmagali: tem lastnostim pravijo vrline, samo te vrline potem pospešujejo. To počnejo s trdoto , j a , hočejo trdoto ; vsaka aristokratska morala je nestrpna, v vzgoji mladine, v ravnanju z ženskami , v zakonskih navadah, v razmerju med starimi in mladimi , v kazenskih zakonih (ki imajo pred očmi samo izrojene ) : - tudi nestrpnost se šteje med vrline , in sicer pod imenom »pravičnost« . Tako se čez menjavo rodov uveljavi tip z redkimi , pa zelo močnimi potezami , vrsta strogih, bojevitih, pamet­ no molčečih , sklenjenih in vase zaklenjenih ljudi (in pri 180

tem z najtanjšim občutkom za čare in odtenke družbe) ; stanovitni boj z zmeraj enakimi neugodnimi pogoji j e , kakor rečeno, vzrok, d a s e tip uveljavi in utrdi . Nazad­ nj e pa le nastane srečno stanj e , neznanska napetost popusti ; mogoče med sosedi ni sploh nobenih sovražni­ kov več in v preobilju imajo življenjskih potrebščin , še celo življenjskih naslad. Kar na celem popokajo vezi in spone nekdanje discipline: ta ni več čutiti nujno potreb­ na in pogoj za obstoj - če se hoče še naprej ohraniti, se more samo kot nekakšna potrata, kot arhaiziraj oč okus. Kar na lepem na prizorišču zamrgoli in se zablešči od vseh mogočih različkov, naj bo že sprememb (v kaj višjega , finej šega, redkejšega) ali pa popačkov in mons­ truoznosti , posameznik si upa biti posamez in se ločiti od drugih . Ob teh usodnih preobratih zgodovine se kaže drugo ob drugem in pogosto drugo v drugo se zapletajoče in prepletajoče čudovito , raznovrstno pra­ gozdno bohotenje in teženje navzgor, nekakšen tropski tempo v tekmovanju rasti in neznansko propadanje in samouničevanj e zaradi divje drug proti drugemu naper­ jenih , tako rekoč eksplodirajočih egoizmov, ki se spo­ prijemajo med seboj »Za sonce in svetlobo« in ne znajo iz dotedanj e morale črpati več nobenih omejitev, nobe­ nega brzdanj a , nobenega prizanašanj a. In ravno ta morala je nakopičila neznansko moči in tako nevarno prenapela lok : - zdaj je, zdaj bo »preživela« . Dosežena je nevama in srhljiva točka, kjer večj e , raznovrstnej še , obsežnejše življenj e prerašča staro moralo ; tu je »posa­ meznik« , prisiljen k lastni zakonodaji , k lastnim spret­ nostim in zvijačam za samoohranitev, samopovzdigo , samoodrešitev. Sami novi zakaj , sami novi s čim, nobenih skupnih obrazcev več, nerazumevanj e in zani­ čevanje povezani med seboj , propad , kvar in največj a poželenj a grozljivo zvozlani v eno , genij rase prekipeva­ joč iz vseh rogov obilja dobrega in slabega, usodna hkratnost pomladi in j eseni, polna novih čarov in tančic, tako lastnih mladi, še neizčrpani, še neutrujeni pogubnosti. Že spet je tu nevarnost, mati morale , 181

velika nevarnost, to pot prestavlj ena v posameznika, v bližnjega in prijatelj a, na ulico, v lastnega otroka, v lastno srce, v vse najlastnejše in najskrivnejše kamrice želje in volje: kaj pa bodo mogli zdaj pridigati filozofi morale, ki se ob tem času prebijajo na plan? Odkrivajo , t i ostri opazovalci i n poslanj alci , d a gre hitro h koncu, da se vse okoli njih izprij a in povzroča izprijenost, da nobena stvar ne zdrži do pojutrišnjem , razen ene vrste človeka, neozdravljivo povprečne. Samo povprečneži imajo možnost za nadaljevanje , za razmnoževanje - to so ljudje prihodnosti, edini preživeli : »Bodite kakor oni ! Postanite povprečni !« se poslej glasi edina morala, ki je še smiselna, ki ji še kdo prisluhne. - Vendar jo j e težko oznanj ati , t o moralo povprečnosti ! - saj sploh ne sme nikoli priznati, kaj je in kaj hoče ! Govoriti mora o meri in dostojanstvenosti in dolžnosti in ljubezni do bližnjega imela bo težave , kako prikriti ironijo ! �

263 Poznamo nagon za stopnjo, ki je bolj kakor vse drugo že znamenje visoke stopnj e ; poznamo užitek nad odtenki spoštovanj a, ki dovoljuje ugibanje o boljšem rodu in navadah. !zbranost, dobrota in visokost duše so nevarno na preizkušnji , kadar pride mimo kaj , kar ima najvišjo stopnjo , pa še ni s trepetom pred avtoriteto zavarovano pred vsiljivimi posegi in neotesanostmi: kaj takega, kar neodlikovano , neodkrito , tipaj oče, mogoče nalašč zastrto in preoblečena hodi svojo pot kot živi preizkusni kamen. Kdor ima za nalogo in vaj o , da raziskuje duše , bo v vseh mogočih oblikah uporabil ravno to spretnost, da bo ugotovil zadnjo vrednost duše , nepremaklj ivo , prirojeno stopnjo na lestvici, kate­ ri pripada: preizkusil jo bo glede njenega nagana spoštovanja. Difference engendre haine: prostaškost marsikatere narave kar na lepem pljuskne na plan kakor umazana voda , če prinesejo mimo kakšno sveto posodo , kakšno dragocenost iz zaklenjenih skrinj , kakš182

no knjigo z znamenj em velike usode ; in po drugi strani nehote vse umolkne , oko zastane, vsi gibi otrpnejo , to pa pove , da duša čuti bližino česa, kar je najvrednejše oboževanj a. Način, kako do zdaj v celoti ohranj ajo v Evropi spoštovanj e pred svetim pismom, je mogoče najboljši zgled vzgoje in prefinjenih navad, za kar se mora Evropa zahvaliti krščanstvu : take globoke in skrajno pomembne knjige potrebuj ejo za svoje varstvo od zunaj prihaj ajočo trinoško avtoriteto , da dobijo tisočletj a trajanja, potrebna, da jih človeštvo izčrpa in izpraša. Veliko je doseženega, če je veliki množici (plitvežem in hitrovampežem vseh sort) nazadnje pri­ vzgojen čut, da se ne sme vsega dotikati ; da obstajajo sveta doživetj a, pred katerimi se morajo sezuti in ostati daleč stran z umazanimi rokami - to je njihov skoraj najvišji vzpon k človečnosti. V nasprotju s tem pa na tako imenovanih izobražencih , vernikih »modernih idej « , mogoče nobena reč ne zbuja toliko studa kakor pomanjkanje sramu, udobna predrznost oči in rok, s kakršno se vsega dotikajo , vse oblizuj ejo , vse otipavajo ; in čisto mogoče je danes med ljudstvom , med prepro­ stim ljudstvom, namreč med kmeti, še zmeraj več relativno boljšega okusa in spoštljive obzirnosti kakor med izobraženci, časopise beročim polsvetom duha. 264 Človeku ni mogoče zbrisati iz duše tistega, kar so najrajši in najstanovitneje počeli njegovi predniki: če so bili na primer pridni varčevalci in pritiklina pisalne mize in železne blagajne , skromni in malomeščanski v svojih poželenjih, skromni tudi v vrlinah ; ali če so bili vajeni živeti v ukazovanju od zgodnjega jutra do pozne­ ga večera, če so uživali v robatih užitkih in pri tem mogoče v še bolj surovih dolžnostih in odgovomostih ; ali pa če so nazadnje kdo ve kdaj žrtvovali vse prednosti rodu in imetj a, da so lahko v celoti živeli za svojo vero - za svojega »boga« - kot ljudje neizprosne in tenke 183

vesti , ki zardi spnco vsakega posredovanj a. Saj ni mogoče, da bi človek ne imel v telesu lastnosti in nagnjenosti svojih staršev in prednikov: pa naj videz govori ne vem kaj proti temu. To je vprašanje rase . Če recimo vemo to in ono o starših , je mogoče kaj sklepati o otroku: o kakšni zoprni nevzdržnosti , o kakšni zakotni zavisti, .o kakšni zarobljeni zaverovanosti v svoj prav kakor je vse troje skupaj ob vseh časih predstavlj alo pravi tip sodrge - take reči se morajo tako zanesljivo prenesti na otroka kakor pokvarjena kri ; in z najboljšo vzgojo in izobrazbo bo mogoče doseči le to, da se slepiš čez take podedovanosti. - In kaj želi vzgoj a in izobrazba danes drugega ! V naši zelo ljudski, hočem reči , plebej­ ski dobi morata biti »vzgoja« in »izobrazba« v bistvu umetnost varanja - varanj a glede rodu, glede podedova­ nega plebejstva v telesu in duši. Vzgojitelj , ki je danes oznanjal predvsem resnicoljubnost in svojim gojencem ves čas klical »Bodite iskreni ! Bodite naravni ! Kažite se taki , kakršni ste !« - še celo tak kreposten in prostodušen osel se bo čez nekaj časa naučil poseči po tisti Horacijevi naturam expellere Jurca: ampak s kakšnim uspehom? »Sodrga« usque recurret. 265 Čeprav tvegam, da bom prizadel nedolžna ušesa , ugotavljam : egoizem sodi k bistvu odličnih duš, s tem mislim tisto nepremakljivo vero , da morajo biti bitj u, kakor »smo mi«, po naravi podrejena druga bitj a in se mu žrtvo�ati. Bolj ša duša jemlje to stvarno stanje svojega egoizma brez vsakršnih vprašaj ev, tudi brez občutka, da je v tem kaj trdega, prisilnega, . samovolj ne­ ga, temveč kot nekaj , kar je bilo najbrž utemeljeno že v prazakonu stvari : - če bi kdaj iskala kakšno ime za to, bi rekla, da gre za »samo pravičnost«. V okoliščinah , spričo katerih si najprej malo pomišlj a, si priznava, da so ob nji enako upravičeni ; ampak kakor hitro si je na čistem glede vprašanj a stopnje , se giblje med enakimi 184

in enako upravičenimi z ravno tako zanesljivostjo v sramu in nežnem spoštovanju , s kakršno ravna v obče­ vanju sama s seboj - po prirojeni nebeški mehaniki, ki so v nji doma vse zvezde. Ta tenkočutnost in samoome­ jenost v občevanju s sebi enakimi je samo še kos njihovega egoizma več - vsaka zvezda je taka egoistka -: v njih in v pravicah , ki jih priznava tem, spoštuje sebe, ne dvomi, da sodi izmenjava časti in pravic kot bistvo vsega občevanj a ravno tako k naravnemu stanju stvari . Boljša duša daj e , kakor j emlj e , iz strastnega in dražljivega nagana povračila , ki je na njenem dnu. Pojem »milost« je inter pares brez smisla in vonja ; bržkone res obstaj a kakšen sublimen način , d a pustiš, da se nekako zlivajo čezte darovi od zgoraj iil j ih žejno piješ kakor kapljice: vendar boljša duša nima spretnosti za tako umetnost in ravnanj e . Pri tem ji je v napoto njen egoizem: nerada sploh gleda »kvišku« - temveč bodisi predse, vodoravno in počasi , ali pa navzdol: -

zaveda se, da je na vrhu. -

266 »Resnično spoštovati more samo človek, ki ne išče sebe . « - Goethe svetniku Schlosserju. 267 Kitajci imajo izrek, ki ga matere vceplj ajo že otrokom: siao-sin - »napravi svoje srce majhno!« To j e pravzaprav temeljno nagnjenje v poznih civilizacij ah: ne dvomim, da ne bi antični Grk tudi na nas , današnjih Evropej cih, najprej prepoznal samopomanjševanj a - in da se mu ne bi že samo s tem zazdeli »neokusni« . 268 Kaj je navsezadnje skupnost? - Besede so zvočna znamenja za pojme; pojmi pa so bolj ali manj določna slikovna znamenj a za pogosto se ponavlj ajoče in shaja185

joče se občutke, za skupine občutkov. Za medsebojno razumevanj e še ne zadostuje uporaba istih besed: mora­ mo jih uporablj ati tudi za isto vrsto notranjih doživetij , nazadnje moramo imeti skupne tudi izkušnj e . Zato se ljudje istega ljudstva bolje razumejo med seboj kakor pripadniki različnih ljudstev, pa čeprav uporablj ajo isti jezik ; pa tudi, če ljudje dolgo živijo skupaj v podobnih razmerah (podnebj e , tla, nevarnosti, potrebe , delo) , nastane iz tega nekaj , kar »Se razume« , ljudstvo. V vseh dušah enako število pogosto se ponavlj ajočih doživetij zagospodari nad redkejšimi: te razumemo, hitro in zmeraj hitreje - zgodovina j ezika je zgodovina procesa skrajševanja -; na tako hitro razumevanje se povezuj e­ mo , tesneje in čedalje tesneje . Kolikor večj a je nevar­ nost, toliko večja je potreba, da se hitro in zlahkoma sporazumeš o tem, kar je potrebno ; v nevarnosti se narobe razumeti, vsaj tega si ljudje pri medsebojnem občevanju ne morejo privoščiti. Še pri vsakem prij atelj­ stvu ali ljubljenju napravimo tak preizkus: nič takega nima trajanj a, brž ko se pokaže , da eden od obeh pri istih besedah drugače kakor drug čuti, misli, sluti , želi , se boji. (Strah pred »večnim napačnim razumevanj em« : to je tisti dobrodejni genij , ki osebe različnega spola tako pogosto odvrne od prenaglj enih zvez, ki j ih svetu­ j ejo čuti in srce - ne pa kaj vem kakšen schopenhauer­ janski »genij rodu« ! ) . Katere skupine občutkov se v duši najhitreje predramij o , posežejo po besedi , ukaže­ jo, to odloča o celotnem redu stopenj njihovih vrednot, to navsezadnj e določa njihov seznam dobrin . Človekova vrednotenj a izdajajo marsikaj o zgradbi njegove duše in v čem vidi svoje življ enjske pogoj e , svojo resnično stisko. Če pa vzamemo , da je stiska od nekdaj zbliževala samo take ljudi , ki morejo podobne potrebe , podobna doživetja nakazovati s podobnimi znamenj i , potem se v celoti pokaže, da je med vsemi silami, ki so kdaj do zdaj gospodarile nad človekom , morala biti najsilovitej­ ša lahka sporočljivost stiske , se pravi navsezadnje doživ­ ljanje samo povprečnih in skupnih doživetij . Podobnej186

ši , navadnejši ljudje so bili in so zmeraj na boljšem, izbranej ši, finejši, posebnej ši , teže razumljivi ostajajo bolj sami zase , pri svoji osamitvi doživljajo nesreče in se redko razmnožuj ejo . Treba je sklicati neznanske nasprotne sile , da prečrtajo ta naravni, preveč naravni progressus in simile, človekovo nadaljnjo rast v podob­ no, navadno, povprečno , čredno - v nizkotno! 269 Kolikor bolj se psiholog - rojen, neizogiben psiho­ log in uganjevalec duš - posveča izbranejšim primerom in ljudem, toliko bolj je v nevarnosti, da se bo zadušil od sočutj a: nujni sta mu trdota in vedrina, bolj kakor drugim ljudem. Izprijanj e , propadanje višjih ljudi , bolj tuje izoblikovanih duš je namreč pravilo: grozno j e zmeraj imeti pred očmi tako pravilo. Mnogotere muke psihologa, ki je odkril tako propadanje , ki je najprej enkrat in potem skoraj venomer znova odkrival vso notranjo »neozdravljivost« višjega človeka, ta večni »Prepozno ! « v vseh pogledih in skoz vso zgodovino utegnejo biti nemara lepega dne vzrok, da se bo zagrenj eno obrnil proti lastni usodi in napravil poskus samorazdej anj a - da se bo sam »pokvaril« . Skoraj pri vsakem psihologu lahko najdemo izdajalsko nagnj enje in veselj e do občevanja z vsakdanjimi in lepo urejenimi ljudmi: v tem se kaže , kako kar naprej potrebuje zdravljenj a , kako je potreben nekakšnega bega in po­ zabljenj a, stran od tega, kar mu nalagajo na vest njegovi vpogledi in vrezi, njegovo »rokodelstvo« . Vro­ jen mu je strah pred lastnim spominom. Spričo sodbe drugih lahko onemi: negibnega obraza posluša, kako spoštujejo , občuduj ejo , ljubijo, poveličujejo tam, kjer je on videl - ali pa celo prikrije svojo onemelost, medtem ko izrecno pritrjuje kateremu od povrhnjih mnenj . Mogoče seže paradoksnost njegovega položaja tako daleč v grozljivo , da se množica, izobraženci , sanjači učijo velikega oboževanja ravno tam, kjer se j e 187

on učil velikega sočutja obenem z velikim zaničevanjem oboževanja »Velikih mož« in čudežnih živali , zaradi katerih blagoslavlj amo in imamo v čislih domovino, zemlj o , čast človeštva, samega sebe , na kar opozarj amo, k čemur vzgaj amo mladino . . . In kdo ve, ali se ni do zdaj v vseh velikih primerih dogajalo isto: da je množica oboževala boga - in da je bil »bog« samo uboga daritvena žival! Posledica je bila vselej največji lažnivec - in »delo« samo je uspeh; veliki državnik , osvaj alec, odkrivalec je preoblečen v svoje stvaritve, da ga sploh ni mogoče prepoznati ; šele »delo« , umetnika, filozofa , odkrije tistega, ki ga je ustvaril, naj bi ga bil ustvaril; »Veliki možje«, kakor jih častijo, so navsezadnje majh­ ne, slabe spesnitve ; v svetu zgodovinskih vrednot vlada ponarejevalstvo. Ti veliki pesniki na primer, Byron , Musset, Poe, Leopardi, ·Kieist , Gogolj (ne upam si imenovati večjih imen , si jih pa mislim) - kakršni pač so , mogoče morajo biti: ljudje trenutkov , navdušeni, čutni, otročjeglavi, lahkoverni in nepričakovani v zaupa­ nju; z dušami, na katerih je po navadi treba prikriti kakšno razpoko ; v svojih delih pogosto maščevalni za kakšno notranjo umazanij o , s svojimi vzleti pogosto iščoči pozabo pred preveč zvestim spominom, pogosto izgublj eni v blatu in skoraj zaljubljeni, dokler ne posta­ nejo kakor blodne lučke okoli močvirij in se delajo, kakor da so zvezde - ljudje jim potem pač pravijo idealisti - pogosto v boju z dolgotrajnim gnusom, s ponavlj ajočim se strašilom nevere , ki mrazi in jih sili koprneti po glorij i in jesti »vero vase« iz rok omamljenih prilizovalcev: - kakšna muka so vendar ti veliki umetni­ ki in sploh višji ljudje za tistega, ki jih nazadnje ugane ! Kako razumljivo, da so ti tako zlahkoma deležni izbru­ hov neomejenega, najvdanejšega sočutja ravno od žen­ ske - ki je j asnovidna v svetu trpljenj a in žal željna pomaganja in reševanj a tudi daleč čez svoje moči sočutja , ki ga pa .množica, zlasti obožujoča množica ne razume in ga zasipa z radovednimi in samovšečnimi razlagami . To sočutj e se redno moti glede svoje moči ; �

188

ženska bi najrajši verjela, da ljubezen zmore vse - tako je pač njeno praznoverje. Oh, ta , ki pozna srce , bo sprevidel , kako revna, neumna, nebogljena , domišlj ava, zgrešljiva, rajši razdiralna kakor reševalna j e tudi naj­ boljša, naj globlj a ljubezen ! - Mogoče je pod sveto pravljico in preobleko Jezusovega življenj a skrit eden od najbolj bolečih primerov mučeništva vednosti o ljubezni: mučeništvo najbolj nedolžnega in najbolj po­ željivega srca, ki mu nikoli ni bilo dosti nobene človeške ljubezni , ki je zahtevalo ljubezen, biti ljubljeno in nič drugega, s trdoto , z blaznostj o , s strahotnimi izbruhi proti tistim, ki so mu odrekali ljubezen ; zgodba ubogega nezasičenega in nenasitljivega v ljubezni, ki je moral iznajti pekel, da je vanj poslal tiste, ki ga niso hoteli ljubiti - in ki je nazadnj e , ko j e spoznal človeško ljubezen , moral iznajti boga, ki je sama ljubezen , sama možnost ljubezni - ki se usmili človeške ljubezni, ker je tako zelo borna, tako nevedna! Kdor tako čuti , kdor tako pozna ljubezen - ta išče smrt. - Ampak zakaj se zatapljati v tako boleče stvari? Če , recimo, ni nujno potrebno . 270 Duhovni napuh in stud vsakega človeka, ki je hudo trpel - kako globoko lahko ljudje trpijo , jim skoraj določa stopnjo na lestvici - njegovo srhljivo gotovost, s katero je ves prepojen in pobarvan, da more zaradi svoj ega trpljenj a več vedeti, kakor morejo vedeti najpa­ metnejši in najmodrej ši , da je podkovan in je bil enkrat »doma« v številnih daljnih grozotnih svetovih , o katerih »vi nič ne veste ! « . . . ta duhovni, molčeči napuh trpeče­ ga, ta ponos izbranca spoznanj a, »posvečenega« , skoraj žrtvovanega potrebuje vse mogoče preobleke , da se varuje dotika vsiljivih in sočutnih rok in sploh vsega, kar v bolečini ni njemu enako . Globoko trpljenje plemeniti ; ločuje . Ena od najtenkočutnejših oblik pre­ obleke je epikurejstvo in v ta namen nekakšna postav­ ljaško razkazovana hrabrost okusa, ki trpljenje j emlj e 189

zlahka in se postavlj a v bran vsemu žalostnemu- in globokemu. Imamo »vedre ljudi« , ki se zatekajo k vedrini, ker jih zaradi nje ne razumej o: - hočejo biti narobe razumlj eni . Imamo »znanstvene ljudi« , ki se zatekajo k znanosti , ker daje veder videz in je iz znanstvenosti mogoče sklepati, da je človek površen : hočejo zapeljati k napačnemu sklepu. Imamo svobodne, drzne duhove , ki bi radi skrili in tajili , da so strta, ponosna, neozdravljiva srca (Hamletov cinizem - pri­ mer Galiani) ; in včasih je celo norost krinka za nesreč­ no , prezanesljivo vednost. - In tako se pokaže , da k tenkočutnejši človeškosti sodi, da si spoštljiv »nasproti maski« in ne zganj aš psihologije in radovednosti tam , kjer ni primerno . 271 Dva človeka najgloblj e ločuje različno pojmovanje in stopnj a čistosti . Kaj pomaga vsa vrlost in vzajemna koristnost, kaj pomaga vsa medseboj na dobra volj a: nazadnje ostane pri tem - »niti duhati se ne moreta« ! Najfinejši nagori čistosti postavlja tega, ki je z njim obdarjen, v najbolj nenavadno in najnevarnejšo osami­ tev, kakor svetnika: ravno to je namreč svetost največja poduhovljenost omenjenega nagona. Kakršno si že bodi sovedenje o neopisljivo polni sreči ob kopa­ nju, kaj vem kakšna prežarjenost in užej anost, ki dušo kar naprej ženeta iz noči v jutro in iz motnine , »motnj a­ ve« , na j asnino , blesk, globino, prefinj enost -: kolikor tako nagnjenje odlikuje - ker je gosposko - toliko tudi ločuje. - Sočutje svetnika je sočutje z umazanijo člove­ škega, prečloveškega. In imamo stopnje in višine, kjer se celo sočutje samo občuti kot onesnaženje , kot uma­ zanija . . . 272 Znamenj a gosposkosti: nikoli ne pomisli na to, da bi svoje dolžnosti poniževal na dolžnosti vsakogar; še na misel naj ti ne pride, da bi svoje odgovornosti ne 190

maral prepustiti, j ih s kom deliti ; da bi svoje prednosti in njihovo uveljavlj anj e imel za svoje dolžnosti. 273 Človek, ki sega po velikem, ima vsakega, ki ga sreča na svoji poti, bodisi za orodje ali zadržek in oviro - ali za začasno počivališče. Njegova prirojena, pleme­ nita dobrota do sočloveka je mogoča šele, ko pride na vrh in zavlada. Nestrpnost in zavest, da je dotlej zmeraj obsoj en na komedijo - zakaj še celo vojna je komedij a in skriva, kakor vsako sredstvo skriva namen - mu kvarita vsako občevanje z ljudmi: človek take sorte pozna samoto in kar ima ta na sebi najbolj strupenega. 274

Problem čakajočih. - Potrebna so srečna naklj učj a in marsikaj nepreračunljivega, preden višji človek, v katerem spi rešitev kakšnega problema, še o pravem času pride do dejanj a - »do izbruha« , kakor bi se lahko reklo . Povprečno se to ne zgodi in po vseh kotih na svetu tičijo čakaj oči , ki komaj vedo , koliko sploh čakajo, še manj pa, da zaman čakaj o . Včasih pride klic tudi prepozno, tisto naključj e , ki da »dovoljenje« za ravnanj e - šele potem, ko sta najboljša mladost in moč za ravnanj e že porabljeni s sedenjem pri miru; in kako prenekateri, brž ko »plane pokonci« , z grozo spozna, da so mu udje zaspali in da mu je duh že pretežak! »Prepozno« - si reče , postane nejeveren glede sebe in po tistem za zmeraj neuporaben. - Naj bi v kraljestvu genij a »Raffael brez rok«, če naj besedo razumemo v najširšem pomenu , mogoče obveljalo ne kot izjema, temveč kot pravilo? - Genij nemara sploh ni tako redek: ampak tistih petsto rok, ki bi jih potreboval, da bi tiraniziral kair6s, »pravi čas« - da bi naključje zgrabil za vrat! 191

275 Kdor noče videti višine človeka, se toliko ostreje ozira za tistim, kar je na njem nizkotno in povrhnje in se s tem sam izdaja. 276 Pri vsakršnih ranah in izgubah so nižje in bolj robate duše na boljšem kakor boljše : nevarnosti teh morajo biti večj e , verjetnost, da se ponesrečijo in uničijo , je zaradi raznovrstnosti njihovih življ enjskih okoliščin neznanska. - Martinčku znova zraste prst, če ga izgubi : človeku pa ne. 277 - Od sile zoprno ! Spet stara zgodba! Šele ko si človek postavi hišo , opazi , kako se je pri tem mimogre­ de naučil česa , kar bi bil moral pravzaprav vedeti , še preden je - začel zidati . Ta večni neprijetni »Prepozno !« - Otožnost vsega končanega! . . . 278 - Popotnik, kdo pa si? Vidim te , kako greš svojo pot, brez posmeha, brez ljubezni , z neugotovljivimi očmi ; vlažen in žalosten kakor grezilo , ki iz vsake globine pride nepotešena spet na svetlo - kaj je sploh iskalo tam spodaj ? - · s prsmi, ki ne vzdihuj ejo , z ustnicami , ki skrivajo stud, z roko, ki le počasi še grabi: kdo si? Kaj si storil? Tu si spočij : ta kraj je gostoljuben za vsakega - okrepčaj se ! In bodi kdor si že: kaj ti je zdaj všeč? Kaj ti pomaga k okrepčanju? Kar na dan z besedo: kar imam, ti ponuj am ! - »Za okrepčilo? Za okrepčilo? O , ti radovednež, kaj pa govoriš ! Ampak daj mi, prosim - -« Kaj ? Kaj ? Izgovori ! - »Še ena krinka ! Druga krinka ! « . . . 192

279 Ljudje globoke žalosti se izdaj o , ko so srecm : nekako po svoj e zgrabijo srečo , kakor bi jo hoteli zdrobiti in zadušiti , iz ljubosumnosti - oh , saj jim je predobro znano , da jirn bo pobegnila! 280 »Slabo ! Slabo ! Kako? Kaj ne gre - nazaj ?« - Ja! Ampak če se pritožuj ete nad tem , ga slabo razumete . Gre nazaj kakor vsak, ki hoče daleč skočiti. - 281 - »Mi bodo verjeli? Ampak zahtevam, da mi verj amej o: nase , o sebi sem zmeraj mislil samo slabo , le v prav redkih primerih , le prisilj eno , zmeraj brez veselj a »do stvari«, pripravlj en odmakniti se od »sebe«, zmeraj brez vere v uspeh, in sicer zaradi nepremagljive­ ga nezaupanj a do možnosti samospoznanj a, ki me je pripeljalo tako daleč, da sem celo v poj mu »neposredno spoznanj e« , ki si ga dovoljujejo teoretiki, občutil con­ tradictio in adjecto: - celo to dejstvo je skoraj najzane­ sljivejša stvar, ki jo vem o sebi . V meni mora biti nekakšna nasprotna volj a, da bi verjel o sebi kaj določnega. - Mogoče tiči v tem -kakšna uganka? Najbrž; ampak na srečo nikakršna za moje zobe . - Mogoče j o izdaja species, kateri pripadam? - P a n e meni: kakor je meni samemu zadosti ljubo . -« 282 »Ampak kaj se ti je primerilo?« - »Ne vem ,« je rekel mečkaj e ; »mogoče so mi čez mizo priletele harpi­ j e . « - Danes se včasih zgodi , da blag, zmeren, zadržan človek kar na lepem podivj a, razbij a krožnike , prevrne mizo , kriči , besni , žali ves svet - in se nazadj e umakne , 13

Izbrano delo

193

osramočen, togoten sam nase - kam? zakaj ? Da ob strani umrje od lakote? Da se zaduši nad svojimi spomini? - Kdor ima poželenj a visoke , izbirčne duše in le redko vidi svojo mizo pogrnj ena , hrano pripravljeno , je v vseh časih v veliki nevarnosti: ampak danes je v izredni . Ker je vržen v hrupno in sodrgasto dobo , s katero ne mara jesti iz iste sklede, kaj lahko propade od lakote in žeje ali, če nazadnje kljub vsemu »prigri­ zne« - od nepričakovanega studa. - Najbrž smo že vsi sedeli pri mizah, kamor nismo spadali ; in ravno naj du­ hovnejši med nami, ki jih je najteže prehraniti, poznajo nevarno dispepsij o , ki nastane iz nepričakovanega spo­ znanj a in razočaranj a nad lastno hrano in sosedstvom pri mizi - gnus poobedka. 283 Če si, recimo, sploh pripravlj en hvaliti, dosežeš fino in obenem gosposko samoobvladovanje , če hvališ vselej samo tisto , s čimer se ne strinj aš: - drugače bi moral vendar sam sebe hvaliti, to je pa proti dobremu okusu - seveda samoobvladovanj e , ki ponuj a spodobno možnost in priložnost, da si zmeraj narobe razumljen. Ampak da si moreš privoščiti tako resnično potraten okus in moralo , ne smeš živeti med duhovnimi zarob­ lj enci , temveč med ljudmi , pri katerih nesporazumi in spodrslj aji zabavajo še zaradi svoje prefinj enosti drugače boš moral drago plačevati ! - »Hvali me: torej mi daj e prav« - tako oslovsko sklepanje nam samotar­ j em pokvari pol življ enj a , ker nam pripelj e v sosedstvo in prijateljstvo osle. 284 Živeti z neznansko in ponosno sproščenostjo ; zme­ raj onstran -. Po mili volji imeti in ne imeti afekte , svoj za in proti , se za po nekaj ur spuščati nanj e ; sedati nanj e kakor na konj e , pogosto kakor na osla: - človek mora namreč znati ravno tako dobro izkoriščati njihovo 194

neumnost kakor ognjevitost. Si obvarovati svojih tristo ospredij ; tudi črne naočnike : so namreč primeri, ko nam ne sme nihče videti v oči, še manj pa naša »ozadj a« . In izbrati si za družbo pobalinsko in vedro pregreho , vljudnost. In ostati gospodar svojih štirih vrlin , poguma, uvidevnosti, sočutenj a, samote, Samota je namreč pri nas vrlina, kot vzvišen nagib in težnj a k čistosti, ki ugane , da morajo pri stikih med ljudmi -. »v družbi« - neizogibno zmeraj nastajati nečednosti. Vsako občestvo te , kakor že , kj er že, kadar že - »poobči« . 285 Največj e dogodke in misli - ampak največje misli so največji dogodki - najkasneje doumemo: rodovi, sodobni takim dogodkom, j ih ne doživijo - živijo mimo njih . Pri tem . se dogaja nekaj podobnega kakor v carstvu zvezd. Svetloba najbolj oddaljenih zvezd pride najpozneje k lj udem ; in dokler ne pride, človek taji, da so tam - zvezde. »Koliko stoletij je treba duhu, da ga razumej o?« to je tudi eno od m.eril, tudi z njim j e mogoče doseči nekakšen red stopenj i n etiketo, kakor je potrebna: za duha in zvezde. 286 »Tu je razgled prost, duh privzdignjen . « - Imamo pa obrnj ena vrsto ljudi , ki je tudi zgoraj in ima tudi razgled svoboden - vendar gleda navzdol. 287 - Kaj je odlično? Kaj nam danes še pomeni beseda »odlično«? S čim se izdaj a, po čem spoznaš boljšega človeka pod tem težkim, zagrnjenim nebom začenj ajoče se oblasti sodrge , zaradi katere je vse nepregledno in svinčeno? - Ne dokazuj ej o ga dej anj a - ta so vselej večpomenska, vselej nedoumna -; tudi »dela« ne . Da13 *

195

nes je med umetniki in učenjaki polno takih , ki s svojimi deli izdaj aj o, kako j ih žene tj a globoka sla po odličnem: ampak ravno potreba po odličnem je bistveno drugačna od potreb odlične duše same in tako rekoč zgovorno in nevarno znamenje njene odsotnosti. Ne dela, temveč vera odloča tu , postavlj a red stopenj , če povzamemo spet stari religijski obrazec z novim in globljim pomenom: kakršno si že bodi temeljno prepri­ čanje , ki ga ima odlična duša o sebi , nekaj , česar ni mogoče ne iskati, ne najti in mogoče tudi ne izgubiti. - Odlična duša ima spoštovanje pred seboj. 288 Nekateri ljudj e so neizogibno duhovni , lahko se sučejo in obračaj o, kakor se hočej o , in si držij o roke pred izdajalskimi očmi (- kakor da roka ni izdajalka! -) : nazadnj e se vselej pokaže, da imaj o nekaj , kar skrivajo, namreč duha. Enemu od najfinejših pripomoč­ kov , s katerim lahko vsaj kar najdlj e slepimo in se uspešno delamo neumnej še , · kakor smo - to pa j e v vsakdanj em življenj u pogosto ravno tako zaželeno ka­ kor dežnik - pravimo navdušenje: z dodatkom , kar sodi zraven , na primer vrlina. Zakaj , kakor pravi Galiani, ki j e moral vedeti -: vertu est enthousiasme. 289 Iz spisov samotarj a je zmeraj čutiti tudi nekakšen odmev puščave , nekakšno šepetanje in plaho oziranj e samotnosti ; še celo iz njegovih najmočnejših besed , celo iz njegovega krika zveni nekakšna nova in nevar­ nej ša vrsta molčanj a, zamolčevanj a. Kdor iz leta v leto in noč in dan tiči sam s svojo dušo v zaupnem pregovar­ j anju ih pogovarj anj u , kdor se v svoji j ami - ta je lahko blodnj ak, lahko pa tudi zlata j ama - spremeni v medve­ da ali iskalca ali varuha zakladov in zrnaj a : pri takem še 'celo poj mi dobijo nazadnj e lastno dvosvitno barvo 196

in močan duh tako po globini kakor po trhlini , nekaj neposredlj ivega in zoprnega, kar vsakega mimoidočega ledeno opuhne . Samotar ne verj ame , da bi kdaj kakšen filozof - če vzamemo , da je filozof zmeraj najprej samotar - svoje pristne in zadnje misli izrazil v knjigah : kaj ne pišemo knj ig ravno zato , da prikrij emo , kar skrivamo pri sebi? - j a , dvomil bo, ali filozof sploh more imeti »zadnj e ali pristne« misli, ali ne tiči , mora tičati pri njem za vsako j amo še globlj a j ama - obsežnej ši, neznanej ši , bogatejši svet nad površino , brezdanj ost za vsakim dnom , pod vsako »zadanjostj o« . Vsaka filozofij a je filozofij a ospredij - to je sodba samotarjev: »Nekaj samovolj nega je v tem , da se je tukaj ustavil , pogledal nazaj , s� oziral ok()li sebe , da ni tukaj več �oblje kopal , temveč je odložil lopato - v' tem je tudi nekaj sumlji��­ ga. « Vsaka filozofij a tudi skriva kakšno filozofij o ; vsako mnenje je tudi . skrivalnica, vsaka beseda tudi krink�. 290 . Vsak globok mislec se bolj boj i , da bi ga razumeli , kakor da ga ne bi razumeli. Zaradi zadnjega· trpi mogoče njegova nečimrnost ; zaradi: piV�ga pa srce , sočutenj e , ki zmeraj p onavlj a: »Ah, zakaj tudi vi hočet� imeti tako težko kakor j az?« 291 Človek, mnogotera, zlagana, izumetničena in ne'­ prozorna žival, ki se drugim živalim dozdeva grozlj iva bolj zaradi zvitosti in pameti kakor zaradi moči , j e iznašel čisto vest , d a more nazadnje svojo dušo uživati kot enovrstno; in vsa morala je pogumna, dolgotraj na pom;n:edba, zaradi katere je sploh mogoč užitek ob pogledu na dušo . Pod tem vidikom . sodi mogoče marsi­ kaj bolj v poj em »umetnost« , kakor na splošno mislimo. 197

292

·

Filozof: to je človek, ki kar naprej doživlj a, vidi, sliši, sumi , upa, sanj a nenavadne stvari ; ki ga lastne misli zadevajo kakor od zunaj , kakor od zgoraj in od spodaj , kakor svojevrstni dogodki in strele ; ki je mogoče sam nevihta, noseča nove bliske ; usodni človek, okoli katerega zmeraj kaj grmi in renči in zij a in je grozljivo . Filozof: oh , bitj e , ki pogosto pobegne samo sebi , se pogosto boj i sebe - pa j e preveč radovedna , da ne bi venomer znova »prišlo nazaj k sebi« . . . 293 Mož, ki pravi: »To mi j e všeč, to vzamem za svoje in bom varoval in branil pred vsakomer« ; mož, ki zna peljati stvar, izpeljati kakšno odločitev, ostati zvest kakšni misli , obdržati žensko , kaznovati in vreči ob tla objestneža; moški, ki ima j ezo in meč in mu radi pripadajo in mu po naravi pripadajo slabotni, trpeči , stiskani , tudi živali , skratka mož, ki je po naravi gospodar - če je tak mož sočuten, no ! je to sočutje nekaj vredno ! Ampak kam s sočutjem tistih , ki trpij o ! Ali tistih , k i celo pridigajo sočutje ! Danes j e skoraj . povsod po. Evropi bolna občutljivost in razdražlj ivost za bolečino , ravno tako pa zoprna nezdržnost v tožbah, pomehkuženost, ki bi se rada nališpala z religijo in filozofsko šaro za kaj višjega - imamo dobesedno kult trplj enj a. Nemoškost tega, čemur v takih sanjaških krogih pravijo »sočutj e«, po moj em zmeraj najprej udari v oči . - To najnovejšo vrsto slabega okusa je treba krepko .in temeljito pregnati ; in nazadnje želim, da bi si okoli srca in okoli vratu dali proti temu dobri amulet »gai saber« »Veselo znanost« , da pojasnim Nemcem. -

294

·Olimpska pregreha. - Iz kljubovanj a tistemu filozo­ fu, ki je kot pristen Anglež poskušal pri vseh mislečih glavah obrekovati smeh - »smeh je huda slabost člove198

ške narave, ki s1 JO vsaka misleča glava prizadeva premagati« {Hobbes) - bi si celo dovolil lestvico filozo­ fov, in sicer po stopnji njihovega smeha - tj a gor do tistih, ki so zmožni zlatega. krohota. In če , recimo, tudi bogovi filozofiraj o , k čemur me je prisilil že marsikateri sklep - potem ne dvomim, da se znajo pri čem tudi nečloveško in po novem smejati - in na račun vseh resnih stvari ! Bogovi se radi rogajo : kaže , da se niti pri svetem početju ne znajo zdržati smeha. 295 Genij srca, kakor ga ima veliki Skriti , tisti bog skušnjavec in rojeni podganar vesti, čigar glas more seči noter v podzemlje vsake duše, ki ne spregovori niti besede , ne ošine niti s pogledom , v katerem ne bi tičala ozir in poteza vabljenj a, k čigar mojstrstvu sodi , da zna ustvarjati vtis - in da ni tisto , kar j e , temveč tisto , kar je tistim, ki mu sledij o , nasilje več, da se čedalje tesnej e gnetejo okoli njega , da mu čedalje bolj notranje in temeljiteje sledij o : - genij srca, ob katerem vse glasno in samovšečno onemi in ki uči poslušati , ki lika robate duše in jim daj e okušati novo hrepenenje - naj bi mirovale kakor ogledalo , da bi se v njem ogledovalo globoko nebo -; genij srca, ki uči nerodno in prenaglj e­ no roko zadržanosti in nežnejših prijemov ; ki ugane skrit in pozabljen zaklad , kapljico dobrote in sladke duhovnosti pod kalnim , debelim ledom , in je bajalica za vsako zrnce zlata, ki je dolgo -ležalo pokopano v ječi pod debelim blatom in peskom ; genij srca, od čigar dotika odide vsak bogatej ši , ne pomiloščen in presene­ čen, temveč obogaten sam s seboj , sebi novejši kakor prej , odpečaten , opihljan in oslišan z južno sapico , mogoče negotovej ši , nežnej ši, zdroblj ivej ši , zdroblj e­ nej ši , vendar zvrhan upanj , ki so še brez imena, zvrhan novih volj in tokov, zvrhan novih nejevolj in nasprotnih tokov . . . ampak kaj počnem, dragi moji? O kom vam pripoveduj em? Sem se tako daleč spozabil, da vam 199

niseHI povedal niti njegovega imena? Pa recimo , da niste že sami uganili, kdo je vprašljivi duh in bog, ki hoče biti takole hvaljen. Kakor se dogaj a vsakemu , ki je od otroških let naprej ves čas na poti in v tuj ini , so tudi meni vsi · mogoči čudni in ne nenevarni duhovi pritekali čez pot, predvsem pa tisti , o katerem sem ravnokar govoril, in ta kar naprej in naprej , nobeden manjši namreč kakor bog Dioniz, veliki dvoumni in skušnjavski bog, kateremu sem svoj čas, kakor vam j e znano , n a vso moč skrivaj i n spoštljivo daroval svoj e prvence - kot zadnj i, če se ne motim, ki mu je daroval: nisem namreč našel nikogar, ki bi razumel tisto, kar sem takrat storil . Medtem sem se naučil še marsičesa , veliko preveč o filozofiji tega boga in , kakor pravimo , od ust do ust - j az, zadnji učenec in posvečenec boga Dioniza: in nazadnje bi menda že smel začeti s tem in vam, svojim prijatelj em, dati okusiti malo te filozofij e , kolikor m i j e dovoljeno? P o tihem, kakor s e spodobi: pri tem gre namreč za marsikaj skrivnega, novega, grozljivega, čudnega, skrivnostnega. Že to , da je Dioniz filozof in da potemtakem tudi bogovi filozofirajo , se mi zdi novost, ki ni tako nedolžna in bi mogoče ravno med filozofi rada zbudila nezaupanje - med vami, dragi moji, pa ima že manj proti sebi , razen če ni prišla prepozno in ne o pravem času: danes namreč ne verja­ mete več radi , kakor mi je bilo izdano, v boga in v bogove . Mogoče moram tudi v prostodušnosti svoje pripovedi iti še naprej , kakor je zmeraj ljubo strogim navadam vaših ušes? Prav gotovo je šel omenjeni bog pri takih pogovorih dlj e , celo veliko dlj e , in je bil zmeraj dosti korakov pred menoj . . . Ja, če bi bilo dovolj eno , bi mu moral po človeški navadi dodati polno lepih, slovesnih, okrasnih in čednostnih imen, zelo hvaliti njegov raziskovalski in odkrivalski pogum, njego­ vo drzno poštenost, resnicoljubnost in ljubezen do modrosti . Ampak z vso to častitljivo brklj arijo in frčkarij o takle bog nima kaj početi. »Obdrži to zase in za ·sebi enake in komur je še potrebno !« bi rekel . »Jaz 200

- nimam nobenega razloga, da bi si pokrival nagoto !« - Človek ugiba : pa ne, da tej vrsti božanstev in .filozofov nemara primanjkuj e sramežljivosti? - Tako je nekoč rekel: »V takih in takih okoliščinah ljubim človeka -<< in pri tem namignil na Ariadno , ki je bila zraven , >>­ človek se mi zdi prijetna, pogumna, iznajdljiva žival, ki ji ni para na zemlj i , še v vseh blodnjakih se znajde. Naklonj en sem mu : pogosto premišlj uj em o tem , kako bi ga spravil še kam naprej in ga napravil močnejšega , hudobnejšega in globlj ega, kakor j e . « - »Močnej šega, hudobnejšega in globlj ega?« sem prestrašen vprašal . »Ja,« je še enkrat rekel . »Močnej šega, hudobnejšega in globljega ; tudi lepšega« - in pri tem se je bog skušnjavec smehljal s svojim halkionskim nasmeškom , kakor da je ravnokar izrekel očarljivo ljubeznivost. Človek tu takoj vidi: temu božanstvu ne primanjkuje samo sramu -; in sploh imamo tehtne razloge za domnevo , da bi se bogovi kar od kraj a v marsičem lahko hodili učit k nam lj udem. Mi ljudj e smo - bolj človeški . . . 296 Oh , kaj pa je vendar z vami , ve moj e napisane in naslikane misli ! Še ni tako dolgo , ko ste bile še tako pisane , mlade in poredne , polne bodic in skrivnih začimb , da ste me silile na kihanj e in smeh - pa zdaj ? Ste že odložile svojo novina in nekatere med vami so , se bojim , že pripravlj ene postati resnice : kako nesmrtne ste že videti , kako presunljivo poštene , kako dolgoča­ sne ! In je bilo sploh kdaj kako/drugače? Katere stvari pa prepisuj emo in preslikavama , mi mandarini s kitaj ­ skim čopičem, mi ovekovečevalci reči , ki j ih je mogoče pisati , kaj pa moremo mi sami preslikati? Oh, zmeraj samo tisto , kar hoče ravno uveniti in kar se misli razdišati ! Oh, zmeraj samo odhajajoče in izčrpane hude ure in orumenele pozne občutke ! Oh, ·zmeraj samo ptiče , ki so utruj eni od letanj a in zaletanja in j ih je že mogoče uj eti z roko - z našo roko ! Ovekovečujemo 201

tisto, kar ne more več dolgo živeti in leteti , samo utruj ene in preležane reči ! In samo za vaše popoldne, ve moje napisane in naslikane misli, imam barve , mogoče veliko barv, veliko pisanih nežnosti in petdeset rumenih in rjavih in zelenih in rdečih odtenkov: ampak nihče mi ne bo mogel iz tega uganiti, kakšne ste bile v svoj em jutru , ve nepričakovane iskre in čuda moje samote , ve moje stare, ljubljene - - hudobne misli !

IZ VISOKIH GOR

Sklepna pesem Življ enj a poldan! O slovesni čas ! O vrt poletij ! Nemirno v sreči stati, čakati, žehteti: pokonci noč in dan tu čakam vas , prijatelj i , kod hodite? Že čas j e ! Čas ! Kaj danes zaradi vas še sivi ledenik se z venci rož pogrinj a? Vas išče potok, piš , oblak v obzorja sinja zaganj a koprneč se bolj in bolj navpik ko ptič, da najde svoj najdaljnejši vidik. Najviše tu za vas pogrnjen je moj prt : Kdo zvezdam je še bližj i , kdo o d najglobljih sivih brezen nižj i? · Moj svet - čigav je širše razprostrt? In kdo jo je okusil - mojo strd? . . . Tu

ste,

prijatelj i ! - Pa nisem

jaz,

ki ste se k njemu namenili? Strmite, čakate - o, mar bi se jezili! Da - nisem j az več? Drug korak, obraz? In to ,

202

kar

sem vam , dragi - nisem j az?

Da sem ves drug? Sam sebi odtujen? Ušel iz kože svoj e? Da z zmago nad seboj končujem boje? Prevečkrat proti sebi nastrojen in s svojo zmago ranj en, utesnjen?

Nisem iskal, kje piš je bolj besneč? Kaj nisem bival v tečaj nem ledu , stvar edina živa? Boga , lj udi, moliti, kleti ne znam več? Kaj nisem strah, nad puščami viseč?

- Ha, stari moj i ! Zdaj obraz vam bled Ne ,

vi

je v grozi in ljubezni! ne smete sem ! - Zakaj ste jezni:

le lovec ali gams sme v skraJni svet, med same skale , med ta večni led .

Slab

lovec sem postal! - Preveč privit moj lok in prenapet j e !

L e najmočnejši zmore t o početje - - : Zdaj pa gorj e ! V

tej

osti skrit

najhujši strup je - stran vsi ! Sebi v prid! . . .

Obračate se proč? - Srce , priznaj ,

Novim

te bo to vrglo s tira? prijateljem vrata odpiraj

in pusti stare ! In spomine vsaj . Prej mlado si bilo in - mlajše zdaj !

Kar nas je spelo, upanja vezi kdo znamenje odkrije ljubezni prej šnj e , le še bledo sije? Kot pergament, ker roka se

boji

ga dotakniti - da pri priči ne zgori.

203

Nič več prijatelj i , samo še - kaj je to? nj ih prazna senca mrka ! In noč in dan mi na srce , na okno trka, me gleda , govori:

»Bili

smo to ?<<. -

Vel zvok, nekoč dehteč tako sladko! O , mlado hrepenenj e , vir zablod ! Bili ste blizu

meni,

češ da smo si v sorodu preroj eni , pa

stare

vas pregnalo je od tod :

samo prerod pripelje vas v moj rod . Življ enj a polqan ! Drugi mladi čas ! O vrt poletij ! Nemirno v sreči stati , čakati, žehteti! Pokonci noč in dan tu čakam vas ,

novi

Te

.

prijatelj i . Že čas j e , čas !

pesmi kraj je - sladki krik želja na ustih j e zamrl:

ker vrata pravi čas j e čarodej odprl, prijatelj p6ldanski - ne vprašaj , kdo j e ta opoldne eden se je scepil v dva . . . Slaviva zdaj , vesela skupnih zmag, shiviva konec postov:

prijatelj

Zaratustra,

gost vseh gostov!

Svet smeje se , prešel je grozni mrak in svatbo luči in teme dočaka vsak . . .

204